"Jaz sem že pred časom rekel: prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli."
(Boris Tomašič, voditelj oddaje Kdo vam laže, 30. junij 2022)
Če smo leta 1945 v svetu dahnili "nikoli več", smo leta 1994 dahnili "menda ne že spet". Ruandski genocid, znan tudi kot genocid nad Tutsiji, je bil najhujši zločin ene etnične skupine nad drugo po drugi svetovni vojni. V manj kot stotih dneh, med 7. aprilom in 15. julijem leta 1994, so milice nasilnežev iz skupine Hutujev rovarile po državi in pobile 800.000 ljudi – tako osovražene Tutsije kot tiste Hutuje, ki niso hoteli sodelovati v pobojih. Tutsije so zmerjali s ščurki, izraz je populariziral radio RTLMC. Svet je lahko le nemo gledal, ko je vsak dan umrlo po 8.000 ljudi in se zgodilo še 5.000 etnično uperjenih posilstev. Ruandski genocid se je odvijal s tako mrzlico in naglico, da vojaško posredovanje niti ni bilo možno.
Tako sovraštvo se ni razvilo čez noč. Ruandski genocid ima korenine v kolonialnem in predkolonialnem času, kjer so bili Tutsiji priviligirana skupina najprej bojevnikov in kasneje, v kolonialni dobi, izobražencev in uradnikov. Hutuji so bili navadni delavci, raja, ki jo je kolonialni režim zatiral. Po samostojnosti leta 1962 je na oblast prišlo več hutujskih strank, ki so poizkušale popraviti napake starega režima tako, da so začeli poveličevati Hutuje in zatirati Tutsije.
Staro sovraštvo je hranilo gnev, gnev je hranil srd, srd je nazaj hranil sovraštvo. Tudi Tutsijem je v določeni točki prekipelo in leta 1990 je vojska Tutsijev iz sosednje Ugande vpadla v domačo Ruando in odstavila nacionalistično, ksenofobno Hutujevsko vlado. Po treh letih vojne je bila avgusta 1993 podpisana mirovna pogodba. Mir je trajal osem mesecev. Po atentatu na ruandskega predsednika 6. aprila 1994 se je začel ruandski genocid.
Gnev, sovraštvo in srd niso prišli z neba. Proizvajale so ga tako hutujske vlade kot tudi hutujski hipernacionalistični mediji. Ključna je bila prav radijska postaja RTLM. Po genocidu je dobila vzdevek "glasbena spremljava genocida", njen radijski voditelj Katano Habimana je bil zaradi hujskanja obsojen na dosmrtno ječo. "Ščurke boste našli v njihovih kolibah v močvirju. Kdor ima puško, naj gre in postreli te ščurke, obkrožite jih in jih pobijte," je eden njegovih najbolj znanih stavkov, ki jih je ponavljal v eter.
V Sloveniji imamo podoben medijski problem
Če ne prej, smo takrat dobili nazoren dokaz, kako nevarno je lahko hujskanje, kako škodljiva je lahko propaganda, kako nevarni so brezsramni "novinarji" (ki to niso), ki vse nasprotnike vsepovprek obtožujejo različnih zločinov, praviloma izmišljenih. Lažne novice in medijska gonja niso fenomen zadnjih nekaj let, v ne tako oddaljeni preteklosti so točno zaradi hujskaških medijev ljudje že množično umirali – tudi v naši neposredni soseščini, v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije, ki so jih pomagali tlakovati tudi hujskači iz nacionalističnih medijev. In potem se je 18 let pozneje zgodilo naslednje. V oddajo Kdo vam laže na Nova24TV je klical gledalec in z jezo v glasu dejal:
"Jaz ne vem, kaj je to. Borba za Slovenijo se bo zdaj ponovila. In pozivam vse Slovence, da se pripravijo za boj. Za boj, da nazaj dobimo Slovenijo. Tisti, ki imate orožje doma – ne ga predat policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili. Da se obračuna. Ker tu drugega ni. Ker sila zahteva silo. To bi jaz povedal, nič drugega. Hvala."
"Hvala lepa. Ja, lejte, jaz sem že pred časom rekel: prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli. Bojim se, da bo to res, ker drugače vidite, kaj delajo in nas bodo podjarmili. Ni zastonj Cankar pisal, da bomo hlapci, če bomo to dovolili," mu je odgovoril voditelj Boris Tomašič.
V Sloveniji imamo že kar nekaj let podoben medijski problem, kot ga je imela Ruanda v letih pred genocidom. Medijska hobotnica ene od nekdanjih vladnih strank s svojo hujskaško propagando že spominja na glasbene spremljave nekaterih najtemnejših dogodkov 20. stoletja. Upam, da se bomo v Sloveniji učili iz napak drugih in jih ne bomo ponavljali. Dosmrtna ječa za hujskače in ostale zločince namreč ni in ne bo obudila mrtvih iz grobov, ne bo popravila škode stotisočev posilstev in ne bo pozdravila države.
Lahko nam služi le kot opozorilo in kažipot, kako je treba postopati z nevarnimi hujskači.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
