Tudi po slovenskih osnovnih in srednjih šolah se v zadnjem času soočajo z vedno več nasilja, ki je pogojeno z ekonomsko krizo in krizo vrednot, kakor tudi s pomanjkanjem starševskega nadzora in razumevanja otrok, njihovih stisk, želja in potreb.
Socialne službe imajo polne roke dela z otroki in mladostniki, ki jih starši doma več ne obvladajo, prav tako učitelji iščejo strokovno pomoč, saj postaja tudi delo v šolah vedno bolj zahtevno. Ne zaradi učenja, temveč razumevanja otrokovih (človekovih) pravic. Vedno več je iskanja le-teh, pri tem pa pozabljajo na svoje dolžnosti. Te največkrat prelagajo na starše, druge sošolce in mladostnike. Izmikajo se krivdi, nimajo izdelanih medsebojnih odnosov in na koncu iščejo za svoje napake krivde drugje namesto pri sebi.
Kdo na tem področju v času zgodnjega otroštva ni dovolj dosledno opravljal svoje vloge? Na prvem mestu starši, ker pozabljamo, da otrok potrebuje ne zgolj materialno, temveč predvsem čustveno oporo.
Preberite še:
V Sloveniji je vedno več orožja, tudi Aleš Hojs ga je kupil
Ne učni uspeh, ampak ljubezen
Otroci si želijo družine, druženja, ljubezni. Če je vse to prisotno in odraščajo v zdravem, pristnem okolju, imajo mnogo manj potreb iskati vse to drugje – na družabnih omrežjih, na ulici … Bodimo z otroki, poslušajmo jih, skušajmo razumeti in jim stati ob strani, ko nas najbolj potrebujejo. In verjemite, potrebujejo nas vsak dan.
Za otroka ni najpomembnejši učni uspeh, kar marsikaterega od staršev najbolj skrbi. Otroci imajo pred seboj vse življenje in le-to jih bo učilo, kdaj tudi prisililo, da bodo kasneje naredili zase kaj več, kot so v času osnovne in srednje šole. Več kot ocene štejejo zdravje in empatija otrok, kajti tega se ne da kupiti. Tega se ne da naučiti. S tem se morajo soočati in živeti od rojstva naprej. Naloga staršev pa je, da jim pri tem stojijo ob strani, jih razumejo in jim pomagajo.
Šola. Ustanova, ki se v zadnjem obdobju sooča z mnogimi težavami in morda kdaj potisne ob stran najpomembnejše – vzgojo. Ne neposredno, da ne bo pomote, posredno. Ukvarjajo se s pomanjkanjem kadrov, za kar krivijo politiko, ker jih ne razume in ne omogoča učiteljem dovolj dobrih pogojev za delo. Finančnih, ostale imajo na visokem nivoju. Morda se premalo posvečajo strokovnim izobraževanjem na področju čustvene inteligence, medsebojnih odnosov, preveč pa strogo naravnanemu izpolnjevanju učnih načrtov in skrbi za dosego čim boljših učnih rezultatov. Ampak denar ni vse. Kdor se je odločil za učiteljski poklic, se mora že na začetku sprijazniti s tem, da s tem poklicem ne more obogateti. Če jim je to poslanstvo in to znajo, želijo in hočejo prenašati na mlajše rodove, so bogati, zelo bogati, saj to ni dano vsakomur.
Strokovnjaki ugotavljajo, da se zaradi pomanjkanja vrednot, čustvene inteligence in empatije pri odraslih tudi otroci in mladostniki vse bolj odmikajo od realnega življenja ter se zapirajo v svojega, irealnega, in svet, ki jim postaja bližji kot starši in družina, prijatelji, sošolci …
Tehnologija prodira v šolski sistem
Aktualna politična struktura na oblasti se v zadnjem obdobju ukvarja sama s seboj in nasprotniki, ki skušajo rušiti vse, kar zahteva spremembe. Zdravstvo, gospodarstvo … potem šele prenova šolskega sistema.
Tehnologija bo postala vedno bolj nepogrešljiva kot orodje za učenje. V času epidemije se je njena raba v šolskem sistemu s poukom na daljavo močno okrepila. V prihodnje bo čedalje več učbenikov in delovnih zvezkov v digitalni obliki. Vedno večji poudarek bo na pridobivanju novih veščin in manjši na pomnjenju manj pomembnih informacij.
Z nadaljnjim razvojem tehnologije bodo številna delovna mesta izginila ali pa bodo ta spremenjena in digitalizirana. V prihodnjih letih lahko pričakujemo t. i. individualizirano in personalizirano učenje, ki ga bo omogočila tehnologija. Učitelji bodo nastopali kot mentorji, medtem ko bodo lahko učenci sami nadzorovali in uravnavali proces učenja. Mnoge spletne platforme že danes npr. omogočajo študentom, da se učijo v svojem lastnem tempu. Te in podobne metode bodo v prihodnje še bolj razširjene. V preteklosti je primarno in sekundarno izobraževanje zaznamovalo približno prvih 20 let človekovega življenja, v prihodnje pa bo zaradi hitrih sprememb to postalo vseživljenjsko učenje. To je vsekakor nujno potrebno.
Preberite še:
Nasilni najstniki so ogledalo naše družbe #kolumna
Smo v Sloveniji imuni? Ne.
Naštel sem le nekaj sprememb. Pogrešam pa področje čustvene inteligence. Človekovo življenje je namreč polno različnih pojavov in nič ga ne pusti ravnodušnega. Otrok življenja ne spoznava le objektivno, temveč se na določen način povezuje s predmeti, dogodki, drugimi ljudmi, s svojo osebnostjo. Vse te osebnostne dejavnosti spremljajo čustvene izkušnje, kar pomeni, da oseba kaže čustva.
Brez čustev in občutkov je nemogoče dojemati svet okoli nas. In tega je potrebno učiti otroke. Čustva in občutki namreč usmerjajo našo pozornost na pomembne dogodke, nas pripravljajo na določena dejanja in vplivajo na naš miselni proces. Brez čustvenega zavedanja ne moremo popolnoma razumeti svojih motivov in potreb ter učinkovito komunicirati z drugimi. Čustvena inteligenca je zelo pomembna in z njeno pomočjo otrok zraste v razumno, zdravo in empatično osebnost, ki zna prepoznavati težave drugega in jih zna skupaj z njim tudi reševati. Imajo učitelji dovolj strokovnih znanj s tega področja? Koliko uporabljajo strokovne službe (psihologi, pedagogi) svoje znanje s tega področja pri reševanju težav otrok, s katerimi se srečujejo vsakodnevno?
Smo torej v Sloveniji imuni na morebitna podobna dogajanja kot drugje po svetu? Žal ne, kar so potrdili tudi nekateri drugi strokovnjaki, npr. kolega prof. dr. Umek, dr. Zalokarjeva idr.
Kaj storiti, da bo manj nasilja?
Tudi pri nas imamo deficit na področju razumevanja vrednot. Otroci se vse bolj ukvarjajo sami s seboj in svojimi težavami ter se znašajo nad drugimi, sovrstniki, ki le-teh nimajo. S težavami se soočajo na slovenskih osnovnih in srednjih šolah, še več jih imajo v slovenskih Strokovnih centrih, ki nudijo pomoč in skrbijo za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v razvoju. Strokovnih kadrov primanjkuje, vedno več pa je tudi strahu pred delom s tovrstno populacijo otrok in mladostnikov. Kaj torej storiti, da se v naši družbi v prihodnje ne bo potrebno pogovarjati o medvrstniškem nasilju v šolah in na ulici, nasilju doma v družini, o vseh ostalih oblikah nasilja, ki so samo slab zgled za otroke in mladostnike?
Najprej prenehajmo z delitvami v družbi na vaše in naše in začnimo skrbeti za naše otroke. Ti se ne ukvarjajo z zgodovino, želijo le razumevanja, spoštovanja in ljubezni. Starši, imejte radi svoje otroke. Stojte jim ob strani. Bodite jim v oporo. Pomagajte jim in ne delajte namesto njih. Naj se učijo in naučijo, kaj je pomembno zanje in za njihovo prihodnost. A jim je to res tako težko dati?
Doc. dr. Bojan Macuh, sociolog in predavatelj
