Kaj je razlika med parlamentom in Tarčo? Da Stevanović v prvem kdaj manjka

V ZDA že nekaj let poznajo izraz »Trumpova utrujenost« (v angl. Trump fatigue syndrome). Gre za stanje globoke duševne, čustvene in fizične izčrpanosti zaradi nenehnega in intenzivnega toka novic, povezanih z Donaldom Trumpom. Prepoznati ga je mogoče po več simptomih: naveličanosti, frustracijah, stalnem občutku tesnobe in strahu pred prihodnostjo. 

V svetu trumpizma namreč ni predaha. Kriza je običajno stanje družbe, šokantne izjave del vsakdana, zlivanje gnojnice traja 24/7. Nihče ni imun pred »Trumpovo utrujenostjo«: ne novinarji, ki morajo nenehno preverjati dejstva in prenašati napade, ne Trumpovi podporniki, ki ga morajo ves čas braniti, ne ljudje, ki spremljajo politiko od zunaj. 

Tudi v Sloveniji že vsaj leto dni, nekje od lanske jeseni, živimo v času stalne volilne kampanje, ki teče na najvišjih obratih. Kdor opaža, da »tako še nikoli ni bilo«, ima prav. Slovenska politična arena še nikoli ni bila bolj umazana. Je kot vedno hitreje delujoča centrifuga, ki naokrog šprica blato. 

Spremljanje politike je za ljudi, ki vanjo niso neposredno vpleteni, postalo naporno. Verjetno ste od kakšnega prijatelja in znanca v zadnjih mesecih že slišali, da »televizije ne gleda«. Dogaja se nam isto, kar se je v zadnjih letih zgodilo v ZDA in drugih državah, kjer je prišel na oblast desni populizem. 

Dogaja se nam slovenska različica »Trumpove utrujenosti«. 

Preberite še:
Začetek konca »fenomena Stevanović«: rešujeta ga le še SDS in Vučić

Gospod predsednik DZ, je bil Ratko Mladić vojni zločinec?

Poglejmo, kaj vse sta zgolj v zadnjih dneh v politični eter vrgli vlada in koalicija. Rebalans proračuna. Podražitve bencina. Vedno bolj direktne napovedi o krčenju števila javnih uslužbencev, v katerih vladajoči očitno vidijo kandidate za nove voznike, gradbene delavce in druge službe, ki jih zdaj opravljajo priseljenci s Kosova, Filipinov in Nepala. 

Subvencije tovornjakarjem za nakupe pnevmatik. Ukinitev devetletke brez javne razprave. Revizija (beri: preklic) državljanstva najboljše prijateljice predsednice republike in ostalih Rusov, ki živijo v Sloveniji. Vrnitev alkohola v šole, ko bodo te samevale. Menjava na čelu UKC Ljubljana, ki zaposluje 8.600 ljudi. Festival ljubezni med vladajočimi in trenutno izraelsko oblastjo, zaradi katerega čaka šefa vlade ustavna obtožba. 

Policijske preiskave, za katere je predsednik državnega zbora očitno vedel vnaprej. Molk istega Zorana Stevanovića pri vprašanju novinarjev iz BiH, ali je bil Ratko Mladić vojni zločinec in ali se je v Srebrenici zgodil genocid. Pozivi, naj vodji opozicije »slečejo gate«. Čivk o »naci levici«. 

Pustimo vsebino, bistvena je količina. Vse to se je namreč zgodilo v treh, štirih dneh, ne da bi pri tem omenili še tradicionalni kadrovski pohod v državnem gospodarstvu, pri katerem tokrat v SDS očitno ne bodo računali na razne »čudežne dečke«, ampak v največji meri na preizkušene kadre, torej bivše ministre in poslance. O podrobnostih teh premikov po uničenju gospodarskih redakcij v medijih podrobneje tako ali tako ni več mogoče brati. 

Preberite še:
Zjutraj podpirajo Izrael. Zvečer so s častilci ustašev, ki so pobijali Jude

Tarča kot simbol časa, ki ga živimo

Vse to je še vedno zgolj ogrevanje pred prihajajočimi petimi referendumi in lokalnimi volitvami. Tempo dogajanja v slovenski politiki je že danes tako silovit, da ga je praktično nemogoče spremljati. Novica, ki je nekoč zaznamovala cel teden, danes že po nekaj urah utone v pozabo. 

Gledamo in živimo trumpizem v podalpski različici. Koncept desnice do leta 2030 je namreč zdaj jasen. V vlado je namestila operativce, ki bodo v življenje spravljali predloge, pogojene z ideologijo ali (lastnimi) interesi. V parlamentu je pustila »gromovnike«, ki bodo delali cirkus in na vsaki točki blokirali delo opozicije. Mediji? Komunikacijski guruji desnice jih menda ne potrebujejo, a nad njimi še vedno kronično jamrajo. 

To je mašinerija, postavljena na način, ki slepo sledi doktrini Steva Bannona, dolgoletnega Trumpovega političnega svetovalca. Politični prostor je treba »preplaviti z drekom« (v angl. flood the zone with shit). To, kar gledamo, je načrtno zasuvanje političnega prostora z nepreglednimi količinami vsega: pomembnega, nepomembnega, neumnega, vulgarnega, šokantnega, lažnivega, žaljivega ... 

Simbol časa, ki ga živimo, so politična soočenja na Tarči, ki jih desnica vsakič znova po istem kopitu sesuje v prah. Tja namreč ob vedno znova »presenečenih« politikih z levega pola namenoma pošlje največje razbijače, ki s svojim verbalnim nasiljem uničijo oddajo. Po novem to nalogo uspešno opravlja kar Stevanović. 

Kakšna je razlika med parlamentom in Tarčo? Da Stevanović v parlamentu kdaj tudi manjka.

Preberite še:
Veto za Izrael, račun za Slovenijo: koliko nas bo stala pomoč Netanjahuju?

Odmik od novic je najlepše darilo za trumpiste

Seveda se vse to počne s ciljem. Politiko je treba zagnusiti običajnim ljudem. Politika, ki nenehno igra na karte strahu, jeze, ogorčenja in histerije, pri ljudeh povzroča kronični stres in apatijo. Običajna človeška reakcija ob »Trumpovi utrujenosti« je odmik, izolacija od novic. 

To je najlepše darilo za trumpiste. Populistična desnica se do oblasti nikoli ne dokoplje s prepričljivo volilno zmago, ampak s pasivizacijo večine, ki si želi miru in običajnega življenja.  

Seveda gre za iluzijo. Ljudje z odmikom od politike tej prepuščajo tudi odločanje o njihovi lastni usodi. To je še ena boleča lekcija, ki jo utegnejo v prihodnjih mesecih v Sloveniji spoznati številni posamezniki in skupine. 

Kako torej - preživeti? Po desetletju življenja s Trumpom so si Američani zgradili nekatere obrambne mehanizme. Prvo načelo: ne dovolite trumpistom, da s sprevračanjem pozornosti in »bombicami« določajo vaš dnevni red. Drugo načelo: omejite si čas za novice in družbena omrežja na raven, ki jo še prebavite. 

Tretje načelo: umik ne reši ničesar. Postavljajte vprašanja, zahtevajte odgovornosti od ljudi, ki upravljajo z našim denarjem, prepoznajte nerealne obljube in iskanje grešnih kozlov za zgrešene odločitve. Življenje nikoli ni tek na sto metrov, ampak vedno maraton. Pravijo, da je najdražje učenje na lastnih napakah. V Sloveniji imamo vsaj privilegij, da smo vse to, kar se je že in se še bo zgodilo, že videli drugje.