Stevanović se podpisuje v cirilici, Mijič pa vsakič drugače

Stranka Resni.ca je v začetku tedna skupaj s SDS in NSi vložila predlog za razrešitev Nataše Avšič Bogovič, podpredsednice državnega zbora, ki prihaja iz vrst Gibanja Svoboda. Podpisali so ga vsi njeni poslanci, med njimi tudi Boris Mijič, čeprav je predsednik Resni.ce Zoran Stevanović že sredi julija napovedal, da ga bodo zaradi vseh afer iz stranke izključili.

Toda pri pregledu teh podpisov smo opazili dve podrobnosti. Prva je ta, da se Stevanović, sicer predsednik državnega zbora, očitno ne podpisuje v latinici, ampak cirilici, torej v pisavi, ki jo uporablja sedem slovanskih jezikov, med drugim tudi srbščina. 

Druga podrobnost je povezana z Mijičem. Iz dokumentov, ki jih je v zadnjem letu dni podpisal kot poslovnež, od aprila naprej pa kot poslanec, je namreč jasno razvidno, da ima njegov podpis več različic, ki se v posameznih primerih med sabo zelo razlikujejo. Celo do te mere, da ni jasno, ali se je v imenu Mijiča pod posamezne dokumente podpisala druga oseba.

Kaj vse smo torej ugotovili ob pregledu Stevanovićevih in Mijičevih podpisov?

Preberite še:
Stevanović se podpisuje v cirilici, Mijič pa vsakič drugače

Se Mijič podpisuje sam ali kdo drug namesto njega?

Že hiter vpogled v Stevanovićev podpis nakazuje na resno možnost, da je ta v cirilici. Stevanovićev uradni podpis je namreč sestavljen iz treh znakov: C, T in 3. Prva dva sta običajno povezana s črto, znak 3 pa ne. 

Zakaj? Omenjeni trije znaki so tudi tri črke iz abecede cirilice. Črka C v latinici predstavlja črko S. Ker je povezana s črko T, ki je v obeh pisavah enaka, deluje logično, da skupaj predstavljata prvi črki Stevanovićeva priimka. Črka 3 pa je v latinici črka Z., ki zelo verjetno predstavlja kratico za ime Zoran.   

V slovenski zakonodaji sicer ne obstajajo pravila, ki bi predpisovala obliko, jezik ali pisavo osebnega lastnoročnega podpisa. Podpis je veljaven, dokler ga nihče pravno ne izpodbija. Enako velja tudi za podpise na uradnih dokumentih. 

S podpisom v cirilici tako Stevanović verjetno poudarja svojo identiteto, saj njegove korenine segajo v Republiko Srbsko. Natančneje, v vasico Zavait na območju Foče na jugovzhodu Bosne in Hercegovine (BiH). V mednarodni javnosti je najbolj znana po raciji, med katero so pripadniki S-Forja tam leta 2001 iskali vojnega zločinca Radovana Karadžića. 

Cirilica je sicer po ustavi te države ena od dveh uradnih pisav v BiH, v Srbiji pa je njena uporaba obvezna v vseh državnih ustanovah in podjetjih. 

Medtem ko je Stevanovićev podpis pod vsemi dokumenti bolj ali manj enak, je druga zgodba Mijič. V zadnjem letu dni je namreč kot poslanec uporabljal več različic podpisa.

Med njimi so opazne razlike, čeprav so nekateri nastali v razmaku nekaj dni.

Pri najmanj enem od pregledanih dokumentov se zaradi oblike podpisa zastavlja tudi vprašanje, ali je ta dejansko Mijičev oziroma ali ga je na dokument namesto njega morda zapisal kdo drug.

Preberite še:
Stevanović govori, da je iz policije šel sam. Sodba kaže drugačno sliko

Je moral Mijič spremeniti podpis zaradi očitkov o ponarejanju?

Še bolj zanimiva je primerjava s podpisom, ki ga je Mijič uporabljal v času, ko je bil direktor zdaj že propadlega družinskega podjetja Progros. Nastal je pred dobrim letom dni in se vidno razlikuje od različic njegovih poslanskih podpisov.

Spomnimo, podjetje Progros je v času, ko je bilo v Mijičevi lasti, prenehalo plačevati delavce in nakopičilo za več deset tisoč evrov dolga do države.

Iz tega obdobja izvirajo tudi očitki nekdanjih zaposlenih, ki so trdili, da so v Progrosu ponarejali njihove podpise na odpovedih delovnega razmerja. Te naj bi nato predložili Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in zaposlene odjavili iz obveznih socialnih zavarovanj.

Mijič se je zaradi teh očitkov moral zagovarjati tudi na sodišču. Tam je zanikal, da bi sam podpisoval sporne odpovedi. Zgovarjal se je na mamo. Ob tem je potrebno opozoriti, da je bil Mijič takrat edini direktor Progrosa.

Povsem drugače se je Mijič podpisoval leta 2017, ko je bil lastnik in prokurist podjetja Progros 1.

To je tri leta pozneje na zahtevo Fursa končalo v stečaju. Upnikom so priznali za okoli 330 tisoč evrov terjatev. Dobili niso niti evra, saj jim je Mijič pustil prazno stečajno maso. Skupaj z družino pa je posle nadaljeval prek drugih podjetij.