"Z njim se ne moreš pregovarjati ali pogajati. Nima sočutja, ne obžalovanja, ne strahu. In ne bo se ustavil, nikoli, dokler te ne ubije!" - iz filma Terminator (1984)
Najbrž je že marsikdo opazil, da je slovensko zdravstvo v krizi. Stavke, kadrovske luknje preraščajo v jame, čakalne dobe spominjajo na slabe šale o zdravstvenih sistemih tretjega sveta, razpadajoče bolnišnice v rdečih številkah in korupcijski škandali so del našega vsakdana.
Morda kdo meni, da imamo samo smolo in se ne znamo lotiti problemov, ki nas tarejo. Žal je šlo dosti dlje, šlo je tako daleč, da gola nesposobnost ni več dovolj. Če bi imeli samo smolo z vrsto nespodobnih vlad in ministrov za zdravstvo, bi po 33 letih samostojnosti imeli bolje urejen zdravstveni sistem.
Prevladujoča težava našega zdravstva je perfidna infiltracija interesov, ki v javnem zdravstvu nimajo kaj iskati. Za vse preveč "podjetnikov" je zdravstvo mošnjiček, s katerim si popravljajo negativne bilance, gradijo vikende, počitnikujejo s kolegi na Mavriciju in podobno.
Na smrt bolan ne bo spraševal, koliko ga stane zdravljenje
Zdravstveni sistem je javna storitev, s katero po eni strani gradimo družbo vredno življenja in po drugi strani vzdržujemo delovno silo v kondiciji za doseganje novih gospodarskih zmag. Oboje potrebujemo vsi, od navadnih smrtnikov do managerjev in največjih bogatinov. Oboje je povsem nezdružljivo z zaslužkarstvom.
Toda zdravstvo so žal prepredli interesi, o katerih zelo veliko govorimo in zelo malo naredimo. Dobavitelji so ena zgodba, preplačane storitve druga, goljufanje pri izvedenih storitvah tretja, toda o eni od zgodb bi se moralo govoriti in narediti več, dosti več. Govora je seveda o zdravniškem cehu, s Fidesom na čelu, ki se je prepredel s politiko in dela na razgradnji javnega zdravstva.
Cilj Fidesa ni ureditev statusa zdravnikov in zagotoviti pošteno plačila za pošteno delo. Njegov namen ni, da bi imeli v Sloveniji kvaliteten in dostopen zdravstveni sistem, temveč nas želi pripeljati do točke, ko bi imeli zaslužkarskega. Na smrt bolan človek se ne bo spraševal, ali bodo storitve, ki jih potrebuje, njegovo družino pahnile v revščino. Strinjal se bo z vsem, samo da mu rešijo življenje. Kaj bo potem, se bo reševalo kasneje. Za zdravnika je to fino, ker lahko zaračuna kolikor hoče. Za vse ostale pač malo manj, ampak to ni problem Fidesa.
Ne kompromis, ampak zahteve, ki jih nihče ne bi nikoli sprejel
Pogajanja so način, s katerim dve sprti strani zbližata stališča. Podajajo se predlogi, po možnosti takšni, ki jih druga stran lahko sprejme. Če nas predlog druge strani ne zadovolji, podamo novega in novega, vse dokler ne dosežemo dogovora, s katerim sta obe strani enako nezadovoljni, toda je za oba še sprejemljiv. To je način, s katerim v civilizirani družbi preprečujemo in rešujemo konflikte.
Toda zdravniškega ceha to ne zanima. Njihove zahteve so oblikovane tako, da ne morejo biti sprejemljive za nobenega sogovornika. Bistveno povišanje plač, izven vseh zmožnosti proračuna, in to takoj, po dveh znatnih zvišanjih in še delali ne bi več. To niso predlogi, ki jih lahko kdo sprejme. So ultimati, namenjeni uničenju nasprotnika. Če se z njimi ne strinja, se vojno nadaljuje, če naredi napako in jih sprejme, bo čez pol leta v uničujočem položaju.
S Fidesom se ni moč pregovarjati ali pogajati. Ne čuti ne obžalovanja, ne sočutja in ne strahu. In ne bo se ustavil, nikoli, dokler nas ne obere! Njihovi člani tolčejo trdo revščino: kdo si pa v tej državi z borimi štirimi povprečnimi plačami na mesec ob dvorcu, vikendu v gorah in apartmaju na morju lahko privošči še nov avto prestižne znamke vsako leto? Se sploh zavedamo, kako grd je audi s polnim pepelnikom?
Zdravniški ceh je izgubil spoštovanje
V hlastanju za čim lažjim zaslužkom je celoten ceh povsem zašel s poti, izgubilo se je poslanstvo pomagati sočloveku, zaradi katere je bil zdravniški poklic nekoč spoštovan. Dandanes je zdravniški poklic kaj vreden samo še zato, ker jih dejansko rabimo. Vreden je zaradi surove sile biologije, ne zato, ker bi si člani ceha spoštovanje zaslužili. To je darilo ceha svojemu poklicu, nekoč najbolj spoštovanem med vsemi.
Nič ni narobe z zahtevo, da je pošteno delo pošteno plačano. Toda zelo veliko je narobe z zahtevo, da bodo tudi oni sami določali, kaj je pošteno delo. Ogromno je narobe z zahtevo, da se en priviligiran ceh obravnava kot enakopravnejšega od drugih. In povsem neprimerna je zahteva, da se močno povečajo sredstva za najbolj plačano skupino ljudi v državi, brez zavez, da bomo v zameno dobili človeka vredno obravnavo.
Pacient pač ni nepotreben kos mesa, kot je bilo pred kratkim slišati iz nekih velecenjenih ust v beli halji.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
