"Najraje postanemo, kar je najslabše v naših nasprotnikih." – Frank Herbert v romanu Sipina: Kapitelj
Vladar na prestolu iz slonje kosti, pred njim klečijo podaniki. Prijatelj, s katerim je v mladosti igral nogomet, sošolec in fant iz sosednje ulice z luštno sestrično, gručica majhnih podjetnikov, ki jim je Vladar omogočil nesluteno bogatstvo. Za njimi klečijo, če ne kar ležijo, uradnički in strokovnjaki, ljudje brez znanj, ki zdaj vodijo univerze in senate. Sodniki, ki sodijo na ukaz, in specialisti, ki predlagajo na ukaz. Oligarhi v prvih vrstah si še zaslužijo pljunek, ti za njimi ga niso več vredni.
Zadaj in daleč za vsemi, s sklonjeno glavo, trepetajoč in premočen, je najnižji med vsemi. Kmalu bo spregovoril, zaradi njega so zbrani. Govoriti mu bo dovoljeno, če bo Vladar tako ukazal. Izdal ga je, ni izpolnil naloge, ki jo je imel.
"Bil si glavar," spregovori Vladar. "Bil si glavar in kaj si sedaj? Begunec, izgnanec. Dal sem ti in še me prosjačiš," besede kot bič presekajo smrtno tišino. "Vladam vzhodu, ti si z zahoda. Dal sem ti in dobil sem besedo. Izdal si me, izdal si vse nas. S čim se zdaj braniš?"
Preberite še:
Eno popoldne v življenju Ivana Janezoviča #kolumna
"Izdali so me." Je to jok, ali kje cvili podgana? "Ne marajo me." Definitivno je podgana, morda celo dve. "Vse sem naredil, kot Ste ukazali. Vse sem ponovil. Besedo, ukaz. Podkupil bogate, pokoril revne, izgnal inteligentne, nagradil zveste. Imel sem glasila, zaveznike, oblast. Vse sem ponovil, vse." Rdeče oči za hipec ošinejo Vladarja, a se vrnejo na tla. Predrznost. Predrznost je draga.
Tišina in tema, Vladar opazuje podanika z zahoda. "Dal sem ti vse in sedaj nimaš nič. Dal sem ti vse in kako mi boš vrnil?"
Jok, solze kapljajo na tla in vonj urina se naseli v nosnicah.
Vladar vstane, je večji od vseh. Častne straže preteklih dob korakajo po dvorani, praporji vzhoda zapolnijo stene. "Prisegel si," spregovori Vladar in pokaže na prapor. "Prisegel si na moj prapor. Moj si. Tvoja dežela je moja, dal si mi jo. Kako jo boš vrnil?"
"Še enkrat?" Spet je neka podgana.
"Ni bilo prvič," udari spet bič. "Samo volitve. Bil si glavar, kako ti ni šlo?"
"Ljudstvo ... volili." Podgana ima prijateljico.
"Mar odloča, kdor voli? Ali kdor šteje?"
"Kdor šteje ..."
"Znaš šteti? Ne odgovarjaj, poznam te." Vladar migne, glavarja ni več. "Napako bomo odpravili," spregovori in se ponovno usede na prestol. "V kletko ga dajte, občasno bo še koristen. Napako bomo odpravili, ni prvič, da je tako. Ni prvič, da so se uprli in ne bo prvič, da jih bomo naučili, kar gre."
Vladar migne, lakaj prinese pijačo, razmišlja in tuhta. "Kmalu," pove in se zasmeji. Podaniki vrisknejo.
*Zgornji popolnoma resnični povzetek dogodkov iz Kremlja leta 2004 se zna ponoviti tudi v Budimpešti leta 2022.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
