Ob robu Savskega naselja v Ljubljani leži velika oranžna zgradba. V njej domuje center Soča, ki opravlja celovite rehabilitacije odraslih in otrok po obolenjih in poškodbah. V očeh ljudi, ki okrevajo po srčnih ali možganskih infarktih, ki so preživeli hudo prometno nesrečo ali imajo različne vrste trajnih okvar, je center Soča vstopnica do vrnitve v normalno življenje. Ali vsaj v nek znosen približek tistega, ki so ga imeli nekoč.
Soča je bila tista luč, ki je osebi iz moje najožje bližine pred časom svetila ob mukotrpnem boju njenega očeta. Soča je bila magična beseda, v kateri je dober prijatelj videl edini izhod po dogodku, ki je čez noč zarezal v življenje in zdravje njegove ljubezni. Soča je upanje – za ljudi, ki hodijo tja, in njihove svojce, ki trpijo z njimi. Soča je v takšnih težkih trenutkih vse. Soča je zato za mnoge – oprostite, Primorci – večja od naše istomenske reke.
Zaradi starajočega prebivalstva in edinstvene vloge, ki jo ima v javnem zdravstvenem sistemu, so tudi pred Sočo vrste. Letno na sezname vpišejo približno 1.200 čakajočih. Soča ima 220 postelj, že zdaj bi jih potrebovala 350. Na srečo je socialistični načrtovalci pred 60 leti niso zgradili ob središču mesta, zato je prostora za širitev več kot dovolj. Ob robu zgradbe namreč leži zemljišče, ki omogoča gradnjo številnih novih objektov za rehabilitacije. Do leta 2020 je bilo v lasti Mestne občine Ljubljana (MOL).
V čem je torej problem, boste rekli. Zakaj Soča na nujno širitev čaka že več let? Ker so vsi načrti obtičali v predalu. Medtem pa bo tik ob njej zrasla zasebna bolnišnica.
Preberite še:
Jankovićevi nepremičninski posli v škodo Soče in otroške bolnišnice
Ko za isto storitev plačujemo trikrat
Minuli teden je v Sloveniji odmevala novica, da bo v tem delu Ljubljane zrasla prva zasebna bolnišnica v prestolnici. Imela bo 80 postelj, dnevno pa bo lahko sprejela do 400 pacientov. Vse to je sprožilo val razprav o javnem in zasebnem zdravstvu, o tem, ali in kakšna bi morala biti ločnica med njima, kaj je najbolje za bolnike ...
Zagotovo drži eno: s sistemom, v katerem se dvema državnima zavarovalnicama – Triglavu in Savi Re – sploh v teh časih izplača zgraditi lastno bolnišnico, je narobe vse. Ve se, kam pelje takšna pot. Še povečal se bo obseg zavarovalnih paketov, ki bodo omogočali "preskakovanje vrst". S tem se bo dokončno legitimiralo sedanji "sistem", v katerem uporabniki za iste zdravstvene storitve plačujemo trikrat – kot javni zavarovanci, kot plačniki dodatnih zavarovanj in še kot pacienti pri zasebniku, obupani od čakanja.
A v vsej zgodbi je najbolj moteče, kje med državo, skrbnico javnega zdravstvenega sistema, in ljubljansko občino kot dolgoletno lastnico tamkajšnjih zemljišč so se izgubile potrebe Soče, prve sosede nove bolnišnice. Že vrsto let poslušamo, da "Soča poka po šivih". V Sloveniji možganska kap letno doleti že približno tisoč ljudi. Približno četrtino jih sprejmejo v Soči, še dodatnih dvesto pa v laški Thermani. Preostalih 500 gre v čakalne vrste. Na leto. Kam so torej izginili interesi teh ljudi, pa kroničnih bolnikov, poškodovancev in drugih, ki imajo težave z gibanjem, čutenjem in spominom?
Odgovor je preprost: izgubili so se nekje med političnimi igrami na relaciji država-mesto in zasebnimi interesi. Pomemben del zemljišč ni več lasti občine. V petem poizkusu, jeseni 2020, jih je prodala. Za 2,6 milijona evrov jih je kupilo podjetje v lasti obeh državnih zavarovalnic. Njegov direktor je nekdanji šef Soče, ki ga je Janševa vlada po 16 letih zamenjala, nato pa je bil nekaj mesecev v njej državni sekretar. Na njegov položaj je nastavila člana izvršilnega odbora SDS iz Ljubljane.
Preberite še:
Po sledeh zamenjave pacientov v celjski bolnišnici
Zaprašeni načrti in sivo polje korupcije
Verjeli ali ne, lahko bi bilo še huje. Sprva je kazalo, da bo Soča ostala tudi brez parkirišč, dovozne poti in požarne poti. Po javnem pritisku jih je občina vendarle obdržala v lasti. Toda morebitne sanje o novem javnem rehabilitacijskemu centru, o nekakšni "Soči 2", ki bi jo država z vizijo za več deset let naprej zgradila ob "Soči 1", so z novo zasebno bolnišnico za vedno pokopane. Soča s svojimi načrti za širitev, na katerih se je verjetno nabralo že precej prahu, ostaja prepuščena (ne)milosti vsakokratnega ministra za zdravje in države. Le da ima zdaj še precej bogatejšega soseda.
Ko boste torej naslednjič poslušali, da je "javno zdravstvo pred razpadom", se spomnite na center Soča. Zgodba je v resnici širša. Ugotovili boste, da se sesuvanje javnega in skupnega v naši državi ponavadi nikoli ne zgodi z dekretom, od zgoraj navzdol, ampak po poti pisane množice izvršenih dejstev na terenu. Pa naj gre za popoldansko delo tistih zdravnikov, ki dopoldne ustvarjajo vrste, pritiske za varčevanje v bolnišnicah, ko javna blagajna posluje z dobičkom, ali neskončne serije političnih spopadov v zdravstveni ustanovi, ki živega pacienta zamenja z umrlim. Za sprege z dobavitelji ali posle z zemljišči.
Šele v sivem polju korupcijskih tveganj se res hitro ustvari potreba, ki jo menda lahko "reši" le zasebnik. V Soči se bosta zasebno in javno zdravstvo gledala skozi okno. Dobesedno. Prvo bo v novi, sodobni zgradbi, morda z istimi zdravniki, sprejemalo tiste, ki jih bo želelo samo, pri tem pa ustvarjalo dobiček za državni zavarovalnici. Drugo bo še naprej delovalo v prostorih, ki "pokajo po šivih", nanje pa bo čakalo na tisoče ljudi in njihovih svojcev.
Čakali bodo na luč. Dokler je zadnji ne bo ugasnil.
Preberite še:
Mestni svetnik SDS na čelu bolnišnice Soča
