Diplomacija je obrt, ki potrebuje zaprta vrata in tišino. Nikoli ne bomo natančno izvedeli, katerih 153 držav je pred dnevi na tajnem glasovanju za novo članico varnostnega sveta iz kvote vzhodne Evrope podprlo Slovenijo, katerih 38 pa Belorusijo. Zato nam ostaja le polje neuradnih informacij, "zaupnih virov", špekulacij, ugibanj in logičnih sklepanj.
Toda vseeno poizkušajmo rešiti eno od najpomembnejših ugank, ki je v pomembni meri odločala o usodi naše kandidature: kako je glasovala Kitajska?
Kitajska ni le ena od petih stalnih članic varnostnega sveta s pravico veta na vse odločitve, ampak drugi pol v novi hladni vojni, ki bo določala geopolitična dogajanja v 21. stoletju. Od ruske agresije na Ukrajino igra več vlog. Peking je diplomatski kanal do Kremlja, ki si želi politične rešitve za vojno, zato občasno nastopa kot mirovni posrednik. A obenem vojno izkorišča za lastne ekonomske interese, predvsem cenejši plin in širitev kitajskih velikanov na ruski trg, na katerem ni več multinacionalk z Zahoda.
Do samega glasovanja ni bilo znano, da bi Kitajska Sloveniji izrekla ustno, tiho ali kakršno koli drugo obliko podpore. Toda ob tako prepričljivi izvolitvi je jasno, da Kitajska ni rušila naše kandidature. Prej bo verjetno, da se je vsaj vzdržala, kar je zagotovo dala vedeti tudi ostalim državam. Ob ekonomskem in političnem vplivu, ki ga je v zadnjem desetletju zgradila v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, je namreč že matematično nemogoče, da bi bila Slovenija izvoljena v prvem krogu, če bi temu aktivno nasprotovali v Pekingu.
Toda že samo dejstvo, da Kitajska ni stopila na stran Belorusije, vazalne države Vladimirja Putina, nam pove vse, kar je treba vedeti o političnih razmerjih v današnjem svetu.
Preberite še:
Kitajski hekerji že pod Logarjem brali zaupne depeše MZZ
Svet vs. Rusija – 153:38
Tudi v Sloveniji lahko v zadnjih mesecih beremo analize, kako Kitajska in Rusija združujeta moči proti Zahodu, pri čemer naj bi bila vojna v Ukrajini začetek njegovega političnega in gospodarskega zatona. Zdaj vemo, da gre za mit. Belorusijo, ki Moskvi aktivno pomaga pri agresiji na Ukrajino, je podprlo le 38 držav. Na stran Slovenije, članice EU in Nata, so stopile številne države z vseh celin, ki proti Moskvi niso uvedle sankcij. Ob Belorusiji je Srbija edina evropska država, ki Sloveniji ni zagotovila podpore.
Vse to se je zgodilo tudi zato, ker so nas v Pekingu znova opomnili, da je Kitajska država, ki čas v politiki in diplomaciji meri v desetletjih, celo stoletjih. "Na Kitajskem so po Maovi smrti sprejeli stoletno gospodarsko strategijo, ki jo na državni ravni še danes natančno spremljajo in to na tri mesece. Določala je prednostne naloge, kako se bo zmanjševal delež ruralnega prebivalstva in vse ostalo. Te strategije se še vedno držijo," mi je leta 2015 razlagal znani ruski ekonomist in strateg Vladimir Kvint. Ali kot so predstavniki Talibanov nekoč dejali v pogajanjih z Američani o njihovem umiku iz Afganistana: "Vi imate ure, mi imamo čas."
Kvint se je takrat čudil, od kje ljudem iluzije, da bi lahko Kitajska oblikovala blok držav z Rusijo, Brazilijo, Indijo in Južno Afriko. "Vse te države med seboj tekmujejo. Kitajska in Indija ne moreta biti v istem bloku, ker imata povsem drugačne ekonomske cilje. Tudi Rusija in Kitajska imata navkljub političnim parolam v resnici le malo skupnih interesov," mi je dejal.
Kdor vsaj malo pozna zgodovino, dobro ve, da sta Rusija in Kitajska v resnici večna rivala, ki že več kot stoletje tekmujeta na ideološkem, političnem in gospodarskem področju. Od Petra Velikega do ruske kolonizacije Sibirije. Od ponižujočih, za Peking še danes travmatičnih sporazumov, s katerimi so evropske države in Rusija pred stotimi in več leti trgale kose kitajska ozemlja, do krajše vojne med Sovjetsko zvezo in Maovo Kitajsko.
Preberite še:
Slovenija do Tajvana, Madžarska do Bleda #kolumna
Se spomnite kibernetskega napada na MZZ?
V Pekingu opazujejo rusko (samo)izčrpavanje v Ukrajini, povečujejo vpliv v srednji Aziji in tiskajo zemljevide s kitajskimi imeni za Vladivostok in druga obmejna ruska mesta.
Še bolj jih zanima, kako daleč bo šel Zahod pri pomoči Ukrajini zaradi Tajvana, ki je za Peking že od leta 1949 naprej del Kitajske. Le pri Tajvanu je Kitajska pripravljena javno kazati mišice in kaznovati "neposlušne" države.
In to je točka, pri kateri se velja vprašati naslednje: bi Slovenija dobila toliko glasov, če bi jo vodil Janez Janša?
Zelo verjetno ne. Ko je Janša januarja lani za indijsko (!) televizijo napovedal, da "bo Slovenija podprla vsako suvereno odločitev Tajvancev, četudi bodo želeli živeti neodvisno", je naša država zbudila pozornost Pekinga. Povračilni ukrepi so prišli v tišini. Takoj po teh izjavah je v informacijski sistem slovenskega ministrstva za zunanje zadeve vdrla organizirana skupina hekerjev, ki naj bi bila povezana s Kitajsko. Več kot leto dni je imela dostop do zaupnih depeš iz slovenske diplomatske mreže.
Ali drugače: na Kitajskem so očitno ves čas slovenske kandidature za varnostni svet vedeli, kaj počnejo naši diplomati in s katerimi državami se dogovarjajo o podpori. Vse to so spremljali »v živo«. Bi v Pekingu res s takšno lahkoto v varnostni svet spustili državo, ki ima za šefa vlade odkritega navijača uradne neodvisnosti Tajvana?
Za Kitajce je "vse posel", le Tajvan ne
Janša kandidaturi Slovenije ni škodoval z zadnjimi izjavami o odkriti podpori ZDA, kot so mu očitali v zadnjih dneh. Morda bi naši državi nekaj glasov iz Azije odneslo njegovo večletno bratenje z Narodnim svetom iranskega odpora, radikalno opozicijsko skupino, ki se zavzema za strmogljavenje režima ajatol v Teheranu. Možno je, da bi katero od levičarskih vlad v Južni Ameriki, ki so nam zdaj očitno dale glasove, od Slovenije odvrnilo Janševo navdušenje nad nekdanjim brazilskim predsednikom Jairom Bolsonarom.
A vse to so špekulacije. Kar zagotovo vemo je, da Kitajska Janši ni in očitno nikoli ne bo oprostila izjave o Tajvanu. Vse ostalo je namreč v kontekstu odnosov obeh držav dokaj nepomembno. V Pekingu lahko "preživijo" izločitev njihovih gradbincev z razpisa za drugi tir Divača-Koper, blokado Huaweija na področju tehnologije 5G ali izstop iz pobude "pas in cesta", prek katere želi Kitajska krepiti vpliv v srednji Evropi in najedati enotnost EU. Vse to je za Kitajsko "zgolj posel", saj gre – kot bi rekel Kvint - za edino državo na svetu, ki ima čas.
Le Tajvan je črta, ki je male države v odnosih s Pekingom ne smejo prestopiti. Ne pozabimo tega, ko se za nazaj delijo zasluge.
