"Vse, ki lahko kakorkoli pomagate, prosimo za pomoč. Apeliramo na koncesionarje in njihove zaposlene, upokojene medicinske sestre, dijake in študente. V imenu zaposlenih, ki delajo v nemogočih pogojih bomo hvaležni tudi za podporo v obliki kakšnih dobrin; voda, sokovi in podobno."
To je poziv, ki ga je pred dnevi objavila Splošna bolnišnica Ptuj. Zaradi vdora virusa ji zmanjkuje ljudi. Na vsaki četrti postelji v tej bolnišnici leži akutni bolnik s covid-19. Apel je takoj naletel na plodna tla. Občina je pripeljala vodo, posamezniki pa prigrizke za zaposlene. Medicinske sestre so sporočile, da bodo vztrajale naprej. Ljubitelji mita o "pregovorni slovenski solidarnosti" so dobili nov dokaz, da pri nas "vedno stopimo skupaj, ko je treba". Vsi so bili zadovoljni. Ali pač ne.
Ista bolnišnica, ki je še v sredo ljudi prosila za hrano in vodo, se je namreč dan pozneje javno zahvalila – vladi. Zakaj? Ker je s sprejemanjem ukrepov za zajezitev virusa omogočila hitro organizacijo pomoči, so sporočili iz bolnišnice. Le ugibamo lahko, kaj se je dogajalo, a to ni pretirano težko. Nekdo iz Ljubljane je verjetno klical direktorico. Povedal ji je, da s paničnimi klici za pomoč "ruši napore za obvladovanje epidemije". Morda jo je spomnil, da je na položaj pred dvema letoma prišla s pomočjo SMC, zato je morala na hitro popraviti - recimo mu - slab vtis.
A v tej zgodbi je pravo vprašanje le eno: kdaj smo v Sloveniji sploh prišli v položaj, ko morajo javne bolnišnice prositi za hrano in vodo?
Eni odpirajo šampanjce, drugi prosijo za vodo
V Sloveniji trenutno obstajata dva svetova. Eden je tisti namišljen, ki nam ga dnevno slika vlada Janeza Janše. V tem svetu Slovenija nima ene najslabših epidemioloških slik v Evropi. Ne manjka nam intenzivnih postelj, hitrih testov, zaščitne opreme, cepiva za gripo, delujočih radiatorjev v telovadnicah ali vode za bolnišnično osebje. Minister za delo se slika z utrujenimi direktorji domov za starejše in hvali njihove dobre prakse. V tem svetu obstajata le dve kategoriji ljudi: tisti "naši", ki epidemijo rešujejo, in tisti "njihovi", ki najboljšo vlado vseh časov pri tem ovirajo, zato si zaslužijo vse najslabše: od zmerjanja do nove medijske zakonodaje.
Vse, kar so vlade, v večini levosredinske, v zadnjih petnajstih letih tiščale pod preprogo, se nam bo zdaj vrnilo kot bumerang. Vsi ponesrečeni poizkusi zdravstvenih reform, vsa politična kadrovanja po bolnišnicah, vsi priložnostni politično-poslovni karteli med SD, SDS ali kom drugim.
V drugem svetu, ki je žal resničen, na modrem nebu ni rumenega sonca, ampak le temni oblaki stisk, obupa, negotovosti in strahu. To je svet kaosa, v katerem se poleti čisti bazene in išče čarovnice, ne pa ureja intenzivnih postelj in drugih priprav za nov val epidemije. To je svet, v katerem se okuženih slepih in slabovidnih ne seli v državne hotele ali zdravilišča, ampak v telovadnice brez ogrevanja. To je svet, v katerem se več dni ne najde prostora za okužene brezdomce. To je svet, kjer se vojsko pošilja na meje, ne pa v intenzivno razkuževanje domov za starejše.
To je svet, v katerem zmagujejo izbrani dobavitelji opreme in "naši" pri koritu, izgubljajo pa ljudje, ki so morali zapreti lokale, frizerske salone in fitnese, ne da bi dobili pakete pomoči, ob tem pa se jim še odkrito žuga. To je svet, v katerem morajo javne bolnišnice prositi za pomoč zdravnike zasebnike, ki jim medtem vlada pripravlja program za povečanje prihodkov. To je svet dvojnih meril, v katerem so pokopališča zaprta za vse, le za Aleša Hojsa ne. To je svet, v katerem eni odpirajo šampanjce, drugi pa prosijo za vodo.
Kako državo zapira Angela Merkel
Janševa vlada je zavozila, saj epidemije že zdavnaj ne obvladuje več. Covid-19 se je oktobra v Sloveniji spremenil v nevodeno raketo, ki bo terjala visok človeški, družbeni in ekonomski davek. Samo v četrtek je umrlo 23 ljudi. To je enako, kot bi jih v Nemčiji v enem dnevu umrlo 920, v ZDA pa 3700.
Res je, da v svetu skoraj ni demokratične države, ki bi že zmagala v boju s pandemijo. Toda pametne države, ki imajo za razlike od naše še velika urbana središča in podzemno železnico, so imele načrt za drugi val, Slovenija pač ne. Nemčija bo šla v delni "lockdown" ob petih odstotkih pozitivnih testov. Angela Merkel je državljane prosila za razumevanje, jim pred zaprtjem dala pet dni časa in takoj obljubila, da bo država zaprtim dejavnostim pokrila tri četrtine prihodkov. V Sloveniji je Janša epidemijo razglasil prek Twitterja in to šele po tem, ko je delež pozitivnih testov že presegel petino. Merklova rešuje državo, Janša pa epidemijo izkorišča za druge cilje.
Toda epidemija ni zrušila le večnega mita o Janševi učinkovitosti, ampak je razgalila še precej več. Izstavila nam bo račun za dve desetletji zanemarjanja javnega zdravstva, dolgotrajne oskrbe starejših in drugih področij, na katere smo kot država in družba pozabili tako v letih gospodarske rasti kot recesije. Epidemija ne oprošča, zato bo cena astronomska.
Vse, kar so vlade, v večini levosredinske, v zadnjih petnajstih letih tiščale pod preprogo, se nam bo zdaj vrnilo kot bumerang. Vsi ponesrečeni poizkusi zdravstvenih reform, vsa politična kadrovanja po bolnišnicah, vsi priložnostni politično-poslovni karteli med SD, SDS ali kom tretjim. V obraz bomo dobili vsa pajdašenja z zavarovalniškimi in drugimi lobiji, zaradi katerih nobeni levi vladi ni uspelo preoblikovati dopolnilnega zavarovanja, stotine soglasij zdravnikom za delo pri zasebnikih, zanemarjanje kadrov na področju zdravstvene nege čez mejo in njihovo uhajanje čez mejo, dobaviteljske naveze in sanacije bolnišnic, ki so čakalne vrste podaljšale. Vsi ti mali, komaj vidni interesi, so v sistem javnega zdravstva navrtali luknje, skozi katere danes vanj uhaja voda.
15 let slabega dela se vrača kot bumerang
V petnajstih letih vlade - spet: večinoma leve - niso delale na digitalizaciji šol, ki bi danes morda olajšala neizbežen pouk na daljavo. Zgradile niso enega novega doma za starejše. Zadnji sega v čas, ko smo plačevali s tolarji, vse ostalo so prizidki. V domovih je 18 tisoč starostnikov, še 12 tisoč pa jih čaka v vrsti. Vanje je država nagnetla tako zdrave kot dementne ali nepokretne upokojence, saj nikoli ni gradila negovalnih bolnišnic. Domovi, na katere je padlo največje breme okužb, se danes proti covid-19 borijo s starimi prezračevalnimi sistemi, z osebjem, ki mesečno zasluži 870 evrov bruto, in prostorskimi stiskami, zaradi katerih nimajo prostora za rdeče cone.
To je svet, v katerem se slepih in slabovidnih ne seli v državne hotele ali zdravilišča, ampak v telovadnice brez ogrevanja. To je svet, v katerem se več dni ne najde prostora za okužene brezdomce. To je svet, kjer se vojsko pošilja na meje, ne pa v intenzivno razkuževanje domov za starejše.
Da, Janševa ekipa je prva odgovorna za vse, kar je šlo narobe v drugem valu epidemije. Toda ob lastni nekompetentnosti ji je v rokah eksplodirala še porazna dediščina več predhodnih vlad. Vodile ali sestavljale so jih tudi stranke, ki danes ponujajo politično alternativo. Če mislijo resno, bi se morale že včeraj izviti iz objema tistih, ki v iskanju rent mahajo z njihovimi izkaznicami. V istem koraku bi morale že danes pripraviti konkretni "Marshallov načrt" za javno zdravstvo, varstvo starejših in dolgotrajno oskrbo. V ta področja bi veljalo preusmeriti glavni del desetih milijard evrov iz evropskega paketa, ki jih želi SDS očitno porabiti za asfalt in beton.
Covid-19 nas vsak dan uči, da hitrih rešitev ni. Časa za odlašanje ni več. V nasprotnem primeru lahko začnemo že danes zbirati vodo in sokove.
