Bilo je konec lanskega aprila, dan ali dva po lanskih parlamentarnih volitvah, ko so se srečali nekateri ključni ljudje zmagovitega Gibanja Svoboda, predstavniki različnih odborov, novoizvoljeni poslanci in drugi. Začelo se je reševanje kadrovske križanke, pri kateri je bilo od začetka praktično neprodušno "zaprto" le eno polje. "Jaz bom minister za zdravje," je naokrog razlagal Danijel Bešič Loredan.
Kirurg, ki do takrat ni imel večjih političnih izkušenj, je vedel, da še iz časa kampanje uživa veliko zaupanje Roberta Goloba. Znotraj nove stranke na področju oblikovanja zdravstvene politike praktično ni imel konkurence. S svojo samozavestjo, retoriko in pojavo je dajal videz nekakšnega odpadnika javnega zdravstvenega sistema, ki zelo dobro ve, kaj je treba popraviti in izboljšati, ki se ne ustraši nobenega izziva, ki je pripravljen delati dneve in noči ...
Bešič Loredan je postal perjanica zdravstvene reforme. Praktično edini od ministrov je v roke dobil mandat, uradno nadgrajen s položajem drugega moža vlade, proste roke in domala neomejeno količino denarja. Dobro leto dni pozneje je ogledalo, v katerega je 50-letni ortoped projiciral svoj odsev, pošteno razbito. Z njim pa tudi domače zdravstvo.
Preberite še:
Zasebniki še do 21 milijonov evrov, vrste v zdravstvu pa daljše
Razkrivamo: komu so šli milijoni za krajšanje čakalnih vrst
Ni storil tega, kar je obljubljal
Ne le, da Bešič Loredan ni oddelal tega, kar je obljubljal. Za njim ostaja leto dni prostega teka z interventnim zakonom, s katerim je poskrbel, da so pomemben del državnega denarja dobili zasebni koncesionarji. Posledice bodo daljnosežne: deviacije, sistemsko vgrajene v zakon, so pomagale sprožiti zadnji kadrovski kaos v nekaterih oddelkih javnih bolnišnic. Odhajajoči minister nasledniku zapušča odprte fronte s skoraj vsemi ključnimi igralci v zdravstvu – z izjemo zdravniških organizacij. Zadnji tak primer je zakon o digitalizaciji zdravstva, ki ga je "raztrgala" informacijska pooblaščenka.
Zapletal se je v spore s strateškim svetom. Prav tako ni kazal pretiranega navdušenja nad ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v sedanji obliki, ki je pomenila rento za zavarovalnice. Na ministrstvu je zavladal kadrovski kaos, prihajalo je do množičnih odhodov. Zgolj na čelu njegovega kabineta se je v letu dni zamenjalo šest ljudi. Kar je najhuje: v njegovem času je krila dobil trenutno najmočnejši lobi v zdravstvu, ki ga pooseblja vplivni zasebni zdravnik in podjetnik Marko Bitenc, sicer tudi ministrov delodajalec.
Brez dvoma je največji greh odhajajočega ministra je interventni zakon. Njegov glavni namen, kot ga je predstavljal, je bil pokazati, kje so šibke točke domačega zdravstvenega sistema – in to na način, da bo država vanj vložila več sto milijonov evrov, potem pa opazovala, kaj se bo zgodilo. Po načelu "kolikor se bo delalo, toliko bo plačano". To v načelu seveda ni sporno. A pravi nameni so bili očitno tudi drugi.
Zakon, ki je nagrajeval delo za zasebnike
Ta "stresni test", kot je zakon imenovan Bešič Loredan, je imel velikansko sistemsko "luknjo". Logično je, da se čakalne vrste kljub denarju, ki ga je država s helikopterjem metala v zdravstvo, niso krajšale. Zdravniki namreč niso delali več, ampak zgolj drugje. Zdravnike iz javnih bolnišnic je zakon celo spodbujal, da najbolj donosne operacije, posege in preglede iz dodatnega programa opravljajo pod okriljem zasebnih koncesionarjev. Zakaj? Ker se jim je to bolj izplačalo.
Javni zavodi tako svojih zdravnikov za dodatno delo niso ne mogli ne smeli nagrajevati. Hkrati so bili ti za zasebnike cenejši, saj so dodatno delo v veliki večini opravljali kot samostojni podjetniki ali prek podjemnih pogodb. Te so v posameznih primerih, predvsem pri radiologih, dosegale ekscesne vrednosti.
Prišlo je do absurdnega položaja. Na eni strani so zasebni izvajalci ustvarjali rekordne prihodke. To se je zgodilo po zaslugi zdravnikov, zaposlenih v javnih bolnišnicah in zdravstvenih domovih, saj sami za tolikšno količino dodatnega dela niso imeli na voljo dovolj osebja. Vsak od petih največjih zasebnikov, med njimi tudi Kirurgija Bitenc, je iz interventnega zakona prejel več denarja kot večina javnih bolnišnic in zdravstvenih domov, ki zaposlujejo več sto ali tisoč ljudi.
Na drugi strani je večina teh javnih ustanov v začetku letošnjega leta delovala pod načrti. Zakaj, če je bilo ministru, kot pravi, res mar za javno zdravstvo?
Preberite še:
Bešič Loredan in Bitenc skupaj proti Breclju
Javne bolnice pod načrti, ker so zdravniki raje pri zasebnikih
Zasebniki služilo, čakalne vrste pa daljšale
V tej verigi so bili zadovoljni vsi – le pacienti ne. Ob vsem denarju namreč interventni zakon sploh ni reševal osnovnega problema, ki je v zadnjih letih pripeljal do rekordno dolgih čakalnih dob - da se nekateri posegi, operacije in pregledi splačajo manj kot drugi, zato se jih tako javni zavodi kot zasebniki izogibajo. Zakon ni preprečeval selektivnega izbiranja najbolj donosnih zdravstvenih storitev. Takšno prakso, pobiranje donosnih "jagod" iz sistema (beri: manj zahtevnih operacij in posegov), je celo nagrajeval.
To bi lahko Bešič Loredan pravočasno preprečil, če bi že lani jeseni zvišal plačila za tiste zdravstvene storitve, kjer so vrste najdaljše ali pa se jih bolnišnice najbolj branijo. Zakaj tega ni storil, je mogoče le ugibati.
Odgovor se zelo verjetno skriva v določbi, ki je bila pred spremembo zapisana v zakonu. Ta je Bešiču Loredanu dajala možnost, da na finančni tok interventnega zakona priključi tudi zasebnike, ki nimajo koncesij. To bi se zgodilo, če bi minister ugotovil, da zakon do zdaj ni dal želenih rezultatov. Toda pozor: ob vsem zgoraj zapisanem seveda niti ne bi mogel priti do drugačne ugotovitve.
Šlo bi za "samoizpolnjujočo se prerokbo", s katero bi Bešič Loredan prižgal zeleno luč za de facto legalizacijo poizkusov divje privatizacije zdravstva, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju in pol. Ko povežemo vsa dejstva in podatke, je tako hitro jasno, kam je peljala ladja, ki jo je krmaril Bešič Loredan.
Zadnja velika igre slovenske tranzicije
Tu spet pridemo do Bitenca. Da ima ta pomemben vpliv na politiko ministrstva, je dokončno razkril nedavni, z ministrstvom usklajeni predlog zdravniške zbornice o uvedbi svobodnih zdravnikov, torej zasebnikov brez svojih prostorov, opreme in zaposlenih zdravstvenih delavcev, ki bi kot taki lahko svoje delo opravljali v javni zdravstveni službi.
To idejo že vrsto let "prodaja" Bitenc. Po neuradnih informacijah je bila prav to ena od točk, na kateri je dokončno počilo med ministrom in predsednikom strateškega sveta za zdravstvo Erikom Brecljem, kirurgom iz javnega Onkološkega inštituta. A končna analiza ne dopušča dvoma: minister je bil podizvajalec Bitenčeve "agende", vidne tudi v zdravstvenih politikah SDS in NSi.
Preberite še:
Zasebniki še do 21 milijonov evrov, vrste v zdravstvu pa daljše
Bešič Loredan ima problem. Ime mu je Marko Bitenc
Edina resnica namreč je, da danes v javni zdravstveni mreži gledamo to, kar se je v začetku 90-tih let dogajalo v podjetjih. Takrat smo imeli stečaje in stavke, danes pa čakalne vrste, 130.000 ljudi brez osebnega zdravnika, preobremenjeno družinsko medicino in javne bolnišnice v rdečih številkah.
Imamo zdravstveni sistem, kjer uporabniki isto storitev plačamo trikrat: kot javni zavarovanci, kot imetniki dopolnilnega zavarovanja in kot plačniki v zasebnih ambulantah. Pogosto popoldne pri istih zdravnikih, ki za nas nimajo časa dopoldne. Imamo zdravniški sindikat, ki grozi s stavko le levosredinskim vladam, dobavitelji opreme za bolnišnice pa so med najbogatejšimi Slovenci.
Privatizacija zdravstva, o kateri sanjajo številni, je zadnja velika igra slovenske tranzicije. Bešiča Loredana na tej šahovnici kapitalskih in lobističnih interesov ni več, njegov boter pa ostaja. Če kaj, je že danes jasno, da novemu ministru za zdravje ne bo lahko.
