"Bodi, kar si. Vsi ostali so že zasedeni." (Oscar Wilde, irski pisatelj)
Beneški lev, Zlata palma, Zlati globus, Izbira kritikov, Nagrada Franca Štiglca in Nagrada Milke in Metoda Bajure so vse izjemnega pomena za ustvarjalce na področju filmskih vsebin. Gre za nagrade za posebne dosežke, za življenjsko delo ali druge izjemne uspehe na področju filmske umetnosti. Še ena precej znana nagrada so Oskarji, zlati kipci s posebnim leskom. Nekateri bi za njih dali vse.
Oskarjev v Sloveniji ne podeljujemo, gre za nagrade na področju predvsem angleških filmov, toda na Šubičevi 4 v Ljubljani se pogosto odvija dogajanje, ki močno spominja na poskuse dobiti katero izmed filmskih nagrad.
Žal, ali pa morda na srečo, na področju posebnih efektov in filmske glasbe v Sloveniji zaostajamo za vodilnimi, zato na sejah državnega zbora ne vidimo srditih bojev s svetlobnimi meči, obmetavanja s kozarci, kickboksa v ringu ali v prostem slogu. Ne vidimo naskokov na okope, lokostrelcev, strašnih letečih pošasti in skoraj nevidnih krokodilov. Na splošno se seje bolj držijo dramskega modela, čeprav gre zaradi omejenih tribun v resnici za filmsko produkcijo.
Če konflikta ni, ga je potrebno umetno ustvariti
Ena izmed producentskih hiš se je odločila za drzno potezo in od svojih poslancev zahtevala, da javno upognejo koleno pred prestolom svojega vodje, mu poljubijo rožnati prstan in obljubijo večno zvestobo njemu in stranki, na veke vekov amen. Od 27 predstavnikov jih je 24 šlo s čelom do tal, trije so se temu uprli. Niti toliko niso bili, da bi se sklicevali na artritis kolen.
V teatralnem slogu so zdaj v stranki razglasili, kakšne kazni jih čakajo. Za začetek bodo na predstavah sedeli v oslovski klopi daleč zadaj in stranka jih ne bo več vabila na razgovore, poskušali jih bodo odstraniti iz raznih delovnih teles in si na splošno prizadevali, da bodo postali nepomembni. V šovbiznisu se temu strokovno reče ustvarjanje melodrame. Pri produkcijah gledamo konflikt. Če se vsi razumemo, je zadeva dolgočasna. Če konflikta ni, ga je včasih potrebno umetno ustvariti.
Gre za predstavo za javnost. Ankete namreč kažejo, da je domet potencialnih satelitev stranke omejen predvsem na njeno volilno bazo. Kdor ne podpira vodje in stranke, tudi raznih Logarjev in Ruparjev ne mara, saj nam je vsem jasno, za kakšne posameznike gre. Nihče izmed tako imenovanih "vzhajajočih zvezd" namreč še ni javno izrazil misli, ki ne bi bila vodjina, in še ni storil ničesar, kar vodja ne bi odkrito podpiral.
Propagandni aparat ne zazna sovražnika
Ker se vsi zavedamo, da gre samo za lov na neodločne volivce sredine, ki se ne strinjajo ne s skrajno desnico ne s skrajno levico, je potrebno poskusiti drugače. Z igro, ki na trenutke spominja na Leonarda DiCapria v njegovem lovu na zlati kipec, nas poskušajo prepričati, da gre v monolitni stranki za nek upor, za preboj mislečih izven partijskega enoumja.
Igra ni vredna Nagrade Milke in Metoda Bajure. Še Oskarja za najboljšo stransko vlogo tole ne dobi. Mogoče bi lahko govorili o kakšnem Beneškem Zlatem Levu, ampak še za tisto malenkost obstaja mnogo boljših kandidatov na vsakem telefonu v vsakem žepu. Gre za plehak poskus preslepitve neodločenih volivcev, da bi na naslednjih volitvah dali svoj glas nekomu, ki se je skregal z vodjo. Ker ne želimo vodje, tako gre logika, bi podprli nekoga, ki se z njim krega.
In strankarski mediji mu pri tem dajo mir. Stranka ima mogočen propagandni aparat, z vodi do zalogovnikov gnojnice po vsej državi. Kdor stranki stopi na prste, v trenutku dobi v glavo smrdeč curek obtožb, natolcevanj, podtikanj in podobnih nečednosti, vse z namenom diskreditacije, da lahko sledi eliminacija. Drugi namen curkov smrdljivosti je odganjanje sposobnih stran od politike, saj jih najbolj ogrožajo misleči posamezniki, ki si ustvarjajo lastno mnenje in ne delujejo po navodilih.
Lutkovno gledališče, v katerem je ostal samo še vodja
Logar, Irgl in Kaloh očitno niso nič od tega. Ekipa za posebne učinke ni opravila svojega dela, saj so po težkem boju v smrdečem blatu ostali snežno beli in dehteči, čisti in počesani (razen Logarja) kot da se ni nič zgodilo. Že igra je slaba, toda celotna produkcija je katastrofalna. Oder Podružnične Osnovne Šole Bukovščica že leta ponuja produkcije, kjer sedemletniki s svojo igro, scenariji in posebnih efektih gladko posekajo profesionalne skipe stranke.
Propad nekoč izkušene igre rokohitrcev, mojstrov iluzij in umetnosti igranja je logična posledica izgona samostojnih in mislečih ljudi. Produkcije stranke so postale lutkovno gledališče, ki je izgnalo scenariste in lutkarje. Ostal je samo vodja, ki sam pridno šiva razpadajoče lutke in vleče vse niti ter se trka po prsih, kako dobro igro ima. Sam pa ne opazi, da so lutke brez njega povsem negibne.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
