Pravijo, da je zgodovina najboljša učiteljica. Ne v Sloveniji. V naši državi imamo namreč kronično težavo, da smo se vedno znova prisiljeni učiti na lastnih napakah, ki jih tako radi ponavljamo.
Leta 2001 je izbruhnila afera disketa. Začela se je, ko je državna Družba za avtoceste (Dars) za gradnjo predora Podmilj, enega od štirih na avtocesti Trojane-Blagovica, kot najboljšega ponudnika izbrala SCT. Tedaj največji domači gradbinec, ki ga je vodil Ivan Zidar, je k ponudbi priložila rumeno disketo.
A ob poznejšem javnem odpiranju ponudb je disketa čudežno spremenila svojo barvo. Ni bila več rumena, ampak rožnata. To je bil jasen dokaz, da so v SCT naknadno spreminjali podatke v ponudbi in si s tem zagotovili prednost pri izbiri. SCT je na zahtevo državne revizijske komisije izgubil posel, ki ga je nato dobila Rudarska gradbena družba (RGD) iz Trbovelj.
Izbruhnila je v času, ko še ni bilo jasno, ali bo pogačo pri tem več milijard evrov vrednem projektu rezal le SCT ali tudi kakšen gradbinec iz Italije. Po njej se je pobuda dokončno nagnila v prid Ivana Zidarja, očeta zemonskega dogovora o razdelitvi poslov v domačem gradbeništvu. Verjetno tudi zato afera nikoli ni dobila epiloga. Kriminalisti namreč nikoli niso ugotovili, kdo je zamenjal disketi.
Tokrat je drugače. Mar res?
Minilo je osemnajst let, v katerih se je spremenilo vse. Disket že zdavnaj ni več, prav tako ne SCT, ki je po kriznem zlomu domačega gradbeništva končal v stečaju. Enako kot skoraj vsi drugi večji gradbinci, ki so propadli zaradi življenja iz rok v usta, nemilosti bank, ki so zahtevale takojšnjo poplačilo posojil, končanja avtocestnega programa in zaprtja državne investicijske pipice.
Ivan Zidar, dolgoletni absolutni vladar domačega gradbeništva, je izginil iz javnosti. Že ob koncu krize so ga nasledili novi igralci na gradbenem trgu. Stari gradbinci, ki so bili že pred krizo modrejši, manj megalomanski od drugih (Stanko Polanič, Dari Južna), lastniki inženirskih podjetij, ki so začeli igrati na veliko (Janez Škrabec, Blaž Miklavčič), ali poslovneži, ki so v gradbeništvu videli priložnost za zaslužke (Stojan Petrič in menedžerji Kolektorja).
Poslov, tudi državnih, je manj kot pred krizo, a vse skupaj je zgrajeno na bolj zdravih temeljih, so nam razlagali. Poslušali smo, da je danes vse drugače. Da je Ivan Zidar preteklost in da se prakse iz obdobja pred letom 2009, ki jih simbolizira afera disketa, ne morejo ponoviti.
Ko zazvoni alarm
Ne bi se mogli bolj motiti. Ivan Zidar je danes v pokoju, a njegov duh je ostal. To dokazuje dogajanje okrog razpisa za gradnjo enega od mostov na trasi drugega tira Divača-Koper.
Kot smo že poročali, gre za posel, pri katerem je daleč najcenejšo ponudbo presenetljivo oddal konzorcij, ki ga vodi podjetje Markomark Nival. Podjetje 2TDK, ki ga je država ustanovila posebej za gradnjo drugega tira, ga je najprej izbralo za gradnjo mostu, nato pa svojo odločitev kar samo razveljavilo, saj se je naknadno odločilo preveriti eno od njegovih referenc.
To so v 2TDK storili na zahtevo konzorcija treh velikih domačih gradbincev: Petričevega Kolektorja, Polaničeva SGP Pomgrada in Škrabčevega Rika. Ti so oddali skupno, precej dražjo ponudbo, ki za štiri milijone evrov presega dovoljeno mejo iz investicijskega načrta.
Čeprav nas v 2TDK ves čas prepričujejo, da si želijo le razjasniti nekatere okoliščine in dejstva, smo v sredo razkrili, da so za preverjanje reference, ki bo odločala o zmagovalcu razpisa, najeli Vesno Cukrov, nekdanjo predsednico državne revizijske komisije. To pa je že samo po sebi razlog za alarm. Vesna Cukrov je namreč dolgoletna pravna zastopnica SGP Pomgrada in Rika, dveh konkurentov, ki si želita na vsak način zrušiti razpis.
Gradbeni baroni 2.0
Je kdo rekel, da se stare prakse v slovenskem gradbeništvu ne morejo ponoviti? "Vse je isto kot lani," so nekoč peli Bijelo dugme. In zdi se, da je res tako.
Na drugi strani imamo popolnega zelenca - novoustanovljeno državno podjetje, ki bo gradilo 1,2 milijarde evrov vreden projekt drugi tir, a ima resne težave že pri prvem manjšem poslu. Vodi ga izbranec ministrice, ki se nikoli ni ukvarjal z gradbeništvom. Razpise objavlja brez navzgor omejenih cen. Za preverjanje, ali je kdo od ponudnikov zgradil kakšen objekt, pa najema odvetnike, povezane s prej omenjenimi baroni.
Le kaj gre lahko narobe?
Zakaj ima Alenka Bratušek težavo
Dogajanje okrog mostu na Glinščici vse preveč spominja na afero disketa. Spet se pojavljajo sumi notranjih informacij, napihovanja cen (za poračune drugih poslov?) in izločanja konkurence. Ideja o "nacionalnem interesu", torej močnih domačih gradbincih, ki bodo spodbujali druge veje gospodarstva, se očitno spet sprevrača v visoke cene in zaslužke izbrancev. Tudi zdaj projekti zamujajo ali stojijo zaradi serijskih vlaganj revizijskih in drugih zahtevkov.
Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, ima zato resno težavo. Projekt drugi tir, na katerega je vezala svojo politično prihodnost, je v teh razmerjih moči tempirana bomba. Med čiščenjem zapuščine Mira Cerarja (beri: Madžarov) in fototermini na gradbišču dostopnih cest je Bratuškova spregledala nastavke, zaradi katerih lahko končna cena drugega tira hitro vzkipi čez obvladljivo mejo.
Pozabila je, da je drugi tir pomenil začetek političnega konca Mira Cerarja, ki si je želel postaviti spomenik, a dočakal le njegovo maketo.
Zakaj se vedno znova učimo na novo?
A še večjo težavo imamo na ravni države. V Sloveniji se očitno nikoli ne naučimo ničesar. Ne le pri gradbenih poslih, kjer se napake "zlate dobe" in TEŠ6 ponavljajo v novem ciklusu velikih državnih naložb (drugi tir, predor Karavanke, državne ceste in železnice), ampak tudi na drugih področjih.
Le nekaj primerov: medtem ko so domači "tajkuni" ob krizi izgubili domovinsko pravico, so nemoteno prišli tuji, še mnogo večji (Ivica Todorić, Miodrag Kostić). V privatizacijah še vedno lahko sodelujejo kupci brez zadostne finančne moči. Pomembni položaji v vladi so na voljo nekdanjim podjetnikom, ki so za sabo pustili dolgove do delavcev. V posamičnih primerih vidimo sistemske napake, ki jih želimo na hitro odpraviti s slabimi zakoni, zato jih je treba vedno znova spreminjati. Smo kot maratonci, ki ponavljamo častne kroge.
Učenje na novo je šola, ki veliko stane. Ne le Alenka Bratušek, vsi skupaj si je pri drugem tiru ne moremo privoščiti.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
