Po našem nedavnem razkritju, da je družina Janković tudi drugič na sodišču premagala upnike in je tik pred uresničitvijo načrta o odpisu 29 milijonov evrov dolgov, je na domačih spletnih družbenih omrežjih završalo.
Zgražali so se nad tem, kako politični in gospodarski eliti uspeva na videz nemogoče. S pomočjo dobro plačanih pravnikov najdejo in nato izkoriščajo luknje v zakonih. Spraševali so se tudi, ali so bila pravila nemara že vnaprej pripravljena za pomoč izbrancem.
Opozarjali so, da imajo navadni državljani drugačne izkušnje. Zaradi 200 evrov dolga ostanejo brez hiše, branjevke ob neizdaji računa tvegajo visoko kazen, mnogi si ne morejo privoščiti nakupa učbenikov in šolskih potrebščin … Omenjali so izbrisane, toksične kredite v švicarskih frankih, koroške dečke in druge primere, kjer so se ljudje borili proti državnim organom in sodiščem, a so bili za razliko od družine Janković manj uspešni.
S pomočjo prijateljev preglasovali druge upnike
A Jankovićevi so s svojimi manevri le izkoristili luknje v zakonodaji, ki jo je državni zbor sprejel maja 2013. Takrat so zanjo skoraj soglasno glasovale vse stranke, tudi SDS, ki danes zahteva glave odgovornih.
Kot je znano, je Damijan Janković, najstarejši sin ljubljanskega župana, v vseh treh družinskih podjetjih – Electi Inženiringu, Electi Naložbah in Electi Holdingu – izpeljal enak manever:
- V prvem koraku je predlagal poenostavljeno prisilno poravnavo, s katero bi se znebil od 90 do 95 odstotkov dolgov.
- V drugem koraku so terjatve do njegovih podjetij prevzemali prijateljski upniki.
- Ti so nato glasovali za potrditev poenostavljene "prisilke" in odpis dolgov, pri čemer so najkrajšo potegnili z Jankovićem nepovezani upniki, ki so zahtevali stečaj skupine Electa.
Če gre verjeti sodiščem, so Jankovićevi vse insolvenčne postopke izpeljali po črki zakona in pri tem ravnali v korist in za zaščito upnikov. A to je verjetno tudi najboljši možni dokaz, da se je obstoječa ureditev poenostavljenih prisilnih poravnav, ki so podjetjem ponudile možnost sanacije dolgov mimo sodišče, izrodila. Zakaj se je to lahko zgodilo in kdo je za to odgovoren?
Za poenostavljeno “prisilko” tako Pahor kot Janša
Poenostavljeno prisilno poravnavo je prva želela uvesti vlada Boruta Pahorja. V njenih zadnjih izdihljajih jo je oktobra 2011 predlagal tedanji minister za pravosodje Aleš Zalar. Kot razlog je navajal velike težave podjetij zaradi prezadolženosti, pri čemer je "običajna" prisilna poravnava za podjetja pomenila visoke stroške in dolgotrajno, pogosto mučno sanacijo prek sodišč.
Idejo je obudila druga vlada Janeza Janše, zanjo pa je najbolj intenzivno lobirala Obrtno-podjetniška zbornica. To je bilo že obdobje, ko so se slovenska podjetja utapljala v kreditnem krču. Ker banke niso odobravale novih posojil, se je plačilna nedisciplina razširila v vse pore gospodarstva. Na različne načine so se pred bankrotom reševali Merkur, Mariborska livarna Maribor (MLM), Almont in druga velika podjetja, ki so zaposlovala na stotine ljudi.
Prvotni namen poenostavljene prisilne poravnave je bila pomoč manjšim podjetjem in samostojnim podjetnikom, ki niso imeli denarja za vodenje dolgotrajnih insolvenčnih postopkov. Zanjo dolžniki ne potrebujejo soglasja sodišča, prav tako je ne vodi upravitelj, ki bi ga imenovalo sodišče.
Kdo je pripravljal zakonodajo?
Leta 2013 je naposled našla pot v insolvenčno zakonodajo. Parlament jo je potrdil maja, dva meseca po tem, ko je zaprisegla nova vlada Alenke Bratušek, tedaj članice Pozitivne Slovenije, ki jo je na volitvah do zmage kot predsednik popeljal Zoran Janković.
Novelo je predlagal minister za pravosodje Senko Pličanič iz vrst Državljanske liste Gregorja Viranta, ki je ta resor vodil že v predhodni Janševi vladi. Šlo je za še enega v vrsti tako imenovanih sistemskih ukrepov, s katerimi so želeli ponovno zagnati gospodarstvo, upehano zaradi večletnih varčevalnih ukrepov.
Spremembe insolvenčne zakonodaje, s katerimi bi pomagali malim podjetnikom, so pisali v posebni skupini, ki jo je izbral minister Pličanič, v njej pa je sodeloval cvet domače pravne stroke: Nina Plavšak, ki je pisala večino slovenske stare finančne zakonodaje, odvetnik Srečko Jadek, vrhovni sodnik Miodrag Đorđević, ekonomist Marko Simoneti, GZS, Banka Slovenije, Obrtna zbornica in drugi.
Za 84 poslancev vseh barv, proti nihče
Novelo, ki je uvedla poenostavljeno "prisilko", poleg tega pa tudi ukrepe za ohranjanje zdravih jeder v podjetjih, je podprla plebiscitarna večina poslancev. Zanjo jih je glasovalo kar 84, nihče pa ni bil proti. Glas za so oddali tako poslanci koalicije (Pozitivna Slovenija, SD, Državljanska lista in DeSUS) kot opozicije (SDS, SLS in NSi).
"Gre za izjemno pomembne spremembe, ki jih slovensko gospodarstvo nujno potrebuje, da bi lahko preusmerilo trenutne negativne trende v primežu, v katerih se je znašla. Ta novela bo namreč omogočila prestrukturiranje plačilno nesposobnih podjetij, pospešila bo postopke znotraj takih podjetij ter okrepila položaj njihovih upnikov," je poslance nagovoril minister Pličanič.
Istega mnenja so bili poslanci. Da bodo imela podjetja na voljo bistveno cenejši in hitrejši postopek finančnega prestrukturiranja, sta se strinjali tako Alenka Osterman iz Pozitivne Slovenije kot tudi Iva Dimic iz NSi: "Večinski val stečajev smo v naši državi že videli. Kljub temu pa menimo, da je bolje začeti z reformo pozno kot nikoli."
Ob pripombah, da premalo pozornosti namenjajo kaznovanju stečajnih upraviteljev, je podporo napovedal tudi Vinko Gorenak iz SDS. "Zakon gre absolutno v pravi smeri, ščiti delavce, pospešuje postopke in dela pomemben odmik od tiste klasične slovenske logike, kjer beseda stečaj pomeni zapreti podjetje in odpustiti delavce."
Zakaj je Electi uspelo? Ker je mikro družba
Eden redkih glasov, ki so opozarjali na "nepreglednost zakonske ureditve v novem poglavju, ki uvaja postopek poenostavljanja prisilne poravnave", je prihajal iz zakonodajno-pravne službe državnega zbora. Njeni dvomi so se pozneje potrdili tudi v praksi.
Novela je namreč predvidela, da je mogoče postopek poenostavljene prisilne poravnave voditi tudi nad tako imenovanimi mikro družbami. Mednje po zakonskih kriterijih spada tudi Electa, čeprav je nekoč gradila Mercatorjeve trgovske centre, še do nedavnega pa je imela v lasti večmilijonsko premoženje v obliki nepremičnin.
Ekscesnih primerov je bilo vse več, ne le v podjetjih v lasti Jankovićevih. Kljub temu se na ministrstvu za pravosodje na te in druge ekscesne primere niso odzivali. Pomanjkljivosti v zakonski ureditvi, sprejeti v relativni naglici v času krize, tudi v poznejšem obdobju gospodarske rasti niso popravili.
Kaj je še lani govorilo pravosodno ministrstvo
"Splošno gledano posamični konkretni primeri in sodne odločitve še ne pomenijo ustaljene sodne prakse, toliko manj, če sodni postopek še ni pravnomočno končan," so še lani poudarjali na ministrstvu, ko smo jih prvič spraševali o manevrih v Electah.
Ministrstvo je v tem času vodil Goran Klemenčič, ki je v začetku leta 2013 kot šef Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) izdal poročilo, obremenilno za Zorana Jankovića. Lani ga je nasledila Andreja Katič. Edino, ki je posumilo, da Damijan Janković poenostavljene prisilne poravnave zlorablja za čiščenje dolgov iz bilanc svojih podjetij, je bilo Višje sodišče v Ljubljani.
To je na zahtevo družbe Heta Asset Resolution, slabe banke nekdanjega Hypa, razveljavilo začetek postopka nad Electo Holding. S tem je slovenska pravna stroka dobila dokončno potrditev, da institut poenostavljene “prisilke” ne služi več svojemu prvotnemu namenu. A Okrožno sodišče v Ljubljani jo je v primeru Electe Holding potrdilo tudi drugič.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
