Projekcije kažejo, da bi lahko izdatki za pokojnine zaradi staranja prebivalstva in večanja javnega dolga že čez dobrih deset let dosegli neobvladljivo raven. Za to je več razlogov:
- nizka povprečna starost ob izstopu s trga dela in podaljševanje pričakovane življenjske dobe, zaradi česar se podaljšuje obdobje trajanja upokojitve,
- razmeroma nizka rodnost in posledično manjše število delovno aktivnih, ki s prispevki financirajo pokojninsko in druge blagajne,
- najslabše naj bi bilo v obdobju od 2028 in 2038, ko se bodo upokojevali pripadniki zadnje baby-boom generacije. Takrat naj bi vsi izdatki za staranje presegli četrtino bruto domačega proizvoda, kar z današnjega gledišča pomeni več kot 11 milijard evrov na leto.
Tega se zavedajo tudi poslanci iz največjih političnih strank, državni uradniki, ekonomisti in strokovnjaki na tem področju, ki so v zadnjih 20 letih sprejeli dve večji pokojninski reformi. Toda številni opozarjajo, da sta naredili tudi veliko škode.
Za pokojnine že 4,65 milijarde evrov
Pokojninska reforma, ki jo pripravlja vlada Marjana Šarca, naj bi upokojitveno starost postopoma zviševala šele od leta 2023. Takrat naj bi začeli popuščati učinki zadnje reforme iz leta 2012, izdatki za pokojnine pa bodo spet začeli naraščati.
Podatki ministrstva za finance, ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) kažejo, da že zdaj za pokojnine, tudi iz proračuna, namenjamo rekordna sredstva. V letošnjem letu bo samo za starostne pokojnine porabljenih 3,65 milijarde evrov sredstev, kar je 14 odstotkov ali skoraj pol milijarde evrov več kot leta 2015. Še dodatna milijarda evrov gre za invalidske, družinske, vdovske in druge pokojnine.
Najbolj je to posledica povečanja števila upokojencev, pa tudi manjših vsakoletnih dvigov pokojnin, s čimer so blažili učinke višjih življenjskih stroškov. V zadnjih desetih letih se je število upokojencev zvišalo s 538 tisoč na 619 tisoč oziroma za 15 odstotkov.
Skokovito rast pokojninskih izdatkov v zadnjih nekaj letih smo zlahka financirali, saj sta se v vmesnem obdobju zgodila gospodarski razcvet in ena od najnižjih ravni brezposelnosti v zgodovini samostojne Slovenije. Posledično so rekordni tudi zbrani prispevki.
Leta 2000 - 839.381 zavarovancev in 482.240 upokojencev -> razmerje je 1,8
Leta 2012 - 855.542 zavarovancev in 585.408 upokojencev -> razmerje je 1,46
Leta 2018 - 939.149* zavarovancev in 619.923 upokojencev -> razmerje je 1,51
Leta 2053 - po sedanjih projekcijah bo razmerje znašalo 0,94
* V letih od 2015 do 2018 se je zaradi gospodarske rasti občutno znižala stopnja brezposelnosti.
Čez 30 let tretjina BDP za upokojence
Toda vse več je znakov, da se svetovno gospodarstvo ohlaja in bi lahko že kmalu zašlo v novo krizo, po mnenju nekaterih celo hujšo od tiste po letu 2008. Slabe so napovedi tudi za naše najpomembnejše trgovinske partnerice, kar bi vodilo do množičnega odpuščanja.
To daje novo razsežnost demografskim projekcijam, ki jih pripravlja delovna skupina na ministrstvu za finance. Iz tako imenovanega poročila o staranju za leto 2018 je razvidno, da se bo že čez nekaj let začel trend skokovite rasti pokojninskih izdatkov. Njihov delež v BDP naj bi se z zdajšnjih 11 odstotkov zvišal na več kot 15 odstotkov v letu 2050.
V letu 2016 je bilo s socialnimi prispevki pokritih nekoliko več kot 80 odstotkov pokojnin, ob koncu obdobja projekcij leta 2070 pa jih bo le še okoli 58 odstotkov. Razliko bi moral pokriti proračun, ki zdaj v pokojninsko blagajno letno vplača milijardo evrov.
Poleg tega se bo zaradi staranja prebivalstva pojavilo občutno zvišanje izdatkov za zdravstvo ne le zaradi vedno večjega obsega bolniških odsotnosti, ampak tudi zaradi nujno potrebne uvedbe in zvišanja izdatkov za dolgotrajno oskrbo.
Če upoštevamo še vse preostale izdatke, povezane s staranjem, pa se bodo izdatki zvišali z 22 na okoli 29 odstotkov BDP leta 2050.
Rekordno veliko bolniških odsotnosti
Napoved ministrice za delo Ksenije Klampfer, da bodo upokojitveno starost postopoma zvišali na 67 let, je odgovor na podaljševanje življenjske dobe, saj se posledično daljša tudi obdobje prejemanja pokojnin.
Slovenija je v samem svetovnem vrhu, po zadnjih podatkih OECD znaša povprečna življenjska doba kar okoli 81 let, pri ženskah 84 let in pri moških 78 let. S tem se uvrščamo med 30 držav z najvišjo pričakovano življenjsko dobo.
Še leta 2008 je za bolniška nadomestila šlo okoli 200 milijonov evrov, v letošnjem letu pa naj bi številka presegla vrtoglavih 360 milijonov evrov in pomeni že 12 odstotkov vsega proračuna Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Po podatkih inštituta za varovanje javnega zdravja je vsak dan bolniško odsotnih 36.505 ljudi, v letu 2018 pa je bilo zaradi absentizma izgubljenih 4,6 odstotka vseh delovnih dni. V povprečju so bile ženske odsotne 19 dni, moški pa 12 dni.
Najbolj kritično je pri starejših od 55 let. Še leta 2006 so nadomestila zanje pomenila nekaj manj kot 15 odstotkov vsega proračuna za bolniške, do danes pa naj bi ta delež dosegel okoli 30 odstotkov. Glede na to, da se je obseg nadomestil v tem obdobju podvojil, za odsotnost z dela starejših od 55 let v grobem namenjamo štirikrat več sredstev.
Poleg tega je treba upoštevati, da se s staranjem prebivalstva, še posebno tistih, ki ostajajo zaposleni, povečujejo izdatki za zdravljenje, med drugim stroški za zdravila.
Ljudi prestrašili in jih pregnali v predčasni pokoj
Prva pokojninska reforma je bila sprejeta leta 2000 v obdobju vlade Toneta Ropa, zadnja pa leta 2012. Takrat je bil minister za delo Andrej Vizjak, strokovno skupino za njeno pripravo pa je vodil Peter Pogačar, ki je sodeloval že pri prejšnjih reformah, danes pa je zaposlen na ministrstvu za javno upravo.
Če je prva reforma prinesla občutno zmanjšanje razmerja med plačo in poznejšo pokojnino (z 68 na današnjih 60 odstotkov), kar je negativno vplivalo na življenjski standard prihodnje upokojene generacije, se je pri drugi zgodilo občutno zvišanje upokojitvene starosti. Zvišali so jo na 65 let, a je dopuščala izjeme za upokojitev, seveda če je imela oseba najmanj 40 let pokojninske dobe. Obdobje za izračun pokojninske osnove pa se je z 18 podaljšalo na 24 let.
Toda pozabili so povedati, da je v tistem času zaradi bojazni pred drastičnim dvigom upokojitvene starosti ogromno število ljudi predčasno odšlo v pokoj. S pokojninsko reformo so torej dosegli ravno nasprotni učinek.
Ministrstvo: Potrebujemo novo reformo
Da je bila pokojninska reforma iz leta 2012 le gašenje požara, ki bo čez nekaj let začel ponovno tleti, priznavajo tudi na ministrstvu za finance.
"Rezultati projekcij ponovno jasno kažejo potrebo po nadaljnjih strukturnih reformah, ki bodo morale nadgraditi obstoječe sisteme pokojninskega zavarovanja, zdravstva in dolgotrajne oskrbe, kakor tudi prilagoditi sistem usposabljanja in izobraževanja, sicer se bo v prihodnosti zgodilo čedalje hitrejše izrinjanje javnofinančnih izdatkov za druge namene," so zapisali junija lani, ko smo na parlamentarnih volitvah volili novo oblast.
Drugi pokojninski steber zašel v slepo ulico
Da bi nadomestili tolikšen izpad iz prvega stebra, so leta 2000 uvedli drugi pokojninski steber, v katerem se odtlej plemenitijo sredstva zaposlenih. Prvotna ideja je bila, da bi se v nekaj desetletjih v njem zbralo dovolj denarja, da bi lahko vsak ob upokojitvi dobival dodatnih nekaj sto evrov na mesec.
Toda dobrih deset let pozneje in po dveh milijardah evrov zbranih sredstev je drugi steber zašel v slepo ulico. Zaradi nepazljivosti države so nekaj let prepozno sprejeli zakonsko prepoved predčasnih izplačil, v vmesnem času so ljudje iz njega dvignili in porabili več sto milijonov evrov.
Neuslišane so ostale tudi pobude po dvigu davčne olajšave na vplačila v drugi pokojninski steber, kar bi vzpodbujalo k višjim vplačilom in tudi večji vključenosti. Po zadnjih podatkih v pokojninskih skladih varčujeta dobri dve tretjini ljudi, mnogo pa jih sploh ne vplačuje oziroma je njihovo dodatno pokojninsko zavarovanje v mirovanju.Hranilnik, varčevanje, denarPoglavje zase je demografski sklad, v katerega bi se morala najpozneje do leta 2015 preoblikovati Kapitalska družba (Kad). Namenjen bi bil kot rezerva za pokrivanje primanjkljaja v pokojninski blagajni čez 20 let, ko bodo potrebe največje. V času vlade Mira Cerarja se je med koalicijskimi partnerji vnel hud boj za to, koliko denarja se bo stekalo vanj in kdo ga bo obvladoval, zdaj pa je demografski sklad končal na stranskem tiru.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
