Darko Horvat, eden največjih domačih privatizacijskih tajkunov, za katerim je po propadu poslovnega sistema Aktiva ostalo za 170 milijonov evrov nepoplačanih dolgov do bank, bo dvajset let po odhodu iz Slovenije moral pred sodišče.
Na specializiranem državnem tožilstvu so namreč za necenzurirano.si potrdili, da so konec lanskega leta vložili zahtevo za uvedbo sodne preiskave proti Horvatu. Očitajo mu kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja. Katere posle preiskujejo, uradno ni mogoče izvedeti. Po naših informacijah pa gre za sume kaznivih dejanj v poslih med družbami v lasti Aktive, njenimi menedžerji in nekdanjo Factor banko, ki je leta 2013 na zahtevo Banke Slovenije končala v nadzorovani likvidaciji.
Kot so pojasnili na tožilstvu, so zahtevo vložili zoper štiri fizične osebe. Ob Horvatu naj bi šlo za tri nekdanje vodilne v Factor banki. Njen zadnji direktor je bil Ciril Dragonja. Gre za epilog preiskave, ki se je začela leta 2016. Kmalu zatem so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) opravili več hišnih preiskav pri nekdanjih menedžerjih iz takrat že propadlega poslovnega sistema Aktiva, v katerega so slovenski državljani v 90-tih letih prejšnjega stoletja vložili za tristo milijonov evrov lastninskih cerfitikatov. Za vsakega od njih so Horvat in ekipa v reklamah obljubljali po tisoč nekdanjih nemških mark.
Preberite še:
Dokumenti razkrivajo: kam so izginili bančni milijoni pidovskega tajkuna
Kaj preiskujejo organi pregona
Na okrožnem sodišču v Ljubljani so včeraj pojasnili, da odločitve o tem, ali bodo proti Horvatu in ostalim obdolženim uvedli sodno preiskavo, še niso sprejeli. V jedru zahteve za sodno preiskavo pa je po naših informacijah za več kot 20 milijonov evrov posojil, ki jih je Factor banka med letoma 2007 in 2011 odobrila oziroma podaljšala družbi Aktivi Naložbe in z njo povezanim podjetjem. Pri tem se je Horvat pojavljal v dvojni vlogi:
- na eni strani je bil ključni mož Aktive, ki jo je lastniško obvladoval prek verige podjetij na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in Luksemburgu.
- na drugi strani je bila Aktiva, pozneje preimenovana v CG Invest, z desetimi odstotki delnic druga največja lastnica Factor banke. V njenem nadzornem svetu je Horvat sedel več kot desetletje, pri čemer naj bi odločal tudi o posojilih, ki so jih dobivala podjetja, povezana z njim.
Leta 2012 je Horvat, ki je takrat že živel v Londonu, izstopil iz nadzornega sveta Factor banke, vire financiranje pa našel v Novi KBM. To je bilo le dobro leto dni pred nadzorovano likvidacijo Factor banke in njeno poznejšo pripojitvijo k Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znani kot slabi banki. Takrat je bil slovenski del skupine Aktive v finančnem smislu že na kolenih. Kar 170 milijonov evrov, ki jih je Aktiva dobila s posojili slovenskih bank in kupninami od finančnih naložb, je namreč v obliki nepovratnih posojil odšlo na račune podjetij v Nizozemskem in v Luksemburgu, od tam pa na različne naslove po svetu. V Sloveniji pa so ostala prazna podjetja.
Že pred tem se je Horvat uradno umaknil iz vodenja in lastništva Aktive. Posle je prepustil izbranim sodelavcem. Pozneje so mu šli na roko tudi v Banki Sloveniji, kjer policiji več mesecev niso želeli izročiti morebitnih obremenilnih dokumentov o Horvatu. Iz dokumentov, ki jih je pridobil stečajni upravitelj z Nizozemske, je razvidno, da so Horvatove tamkajšnje družbe največ denarja iz Slovenije vložile v lastniške deleže rudnikov oziroma v nakup pravic za pridobivanje različnih rudnin. Med njimi tudi v podjetja, ki so bila tesno povezana z izraelskimi poslovnimi krogi, s katerimi se je že v začetku stoletja prepletel Horvat.
Preberite še:
Policija išče sledi za milijoni Darka Horvata
Kaj je pri Horvatu počela Nataša Pirc Musar
Darko Horvat danes velja za simbol tako imenovane pidovske privatizacije, med katero so nekdanje pooblaščene investicijske družbe, napolnjene s certifikati državljanov, nakopičile velikanske količine premoženja. V Aktivi se je to dogajalo pred dvema desetletjema - s pripajanjem in izčrpavanjem nekaterih uglednih slovenskih podjetij (Tehnounion, Pinus Rače, Intertrade ITS). Takrat je bil eden Horvatovih najtesnejših sodelavcev Aleš Musar, v Aktivi pa se je leta 2001 zaposlila tudi njegova soproga Nataša Pirc Musar, danes kandidatka za predsednico republike. Postala je vodja službe za stike z javnostmi.
Takrat se je Horvat že potegoval za nakup takrat še državne Nove KBM, druge največje slovenske banke. To je bilo tudi edino obdobje, ko je nastopal v javnosti. Ko Horvatu leta 2002 ni uspelo kupiti banke, je Nataša Pirc Musar v imenu Aktive predstavnikom ministrstva za finance, ki ga je takrat vodil Anton Rop, zagrozila z odškodninsko tožbo zaradi "širjenja neresnic".
Leto dni pozneje sta se oba s soprogom poslovila od privatizacijskega tajkuna. Nataša Pirc Musar je prevzela vodenje centra za izobraževanje in informaciranje na vrhovnem sodišču, Aleš Musar pa je šel na svoje. Skupaj s sodelavcema Markom Koničem in Rokom Habincem je na britanskem otoku Jersey, eni od bolj znanih davčnih oaz, ustanovil podjetje S.T. Hammer in od Aktive prevzel več naložb. Med drugim tovarno gradbenih strojev SCT Strojegradnja, ki je na svojem vrhuncu zaposlovala okrog dvesto ljudi, kovinarsko podjetje Imko Projekt in turistično podjetje HTG Sežana.
Hitro se je izkazalo, da so bolj kot v razvoju njihovega poslovanja videli priložnost v dragocenih zemljiščih, na katerih je delovala proizvodnja. To so skupaj z zaposlenimi prenesli drugam, nepremičnine pa prodali. V ljubljanskih Črnučah (Imko) je zrasla velika poslovna stavba Domus Aurea, v Mostah (SCT Strojegradnja) pa še vedno čakajo na več deset milijonov evrov vredno gradnjo prestižne stanovanjske soseske. Poleg tega so Musar, Konič in Habinc milijonske dobičke ustvarjali s preprodajami naložb, pri katerih je kot manjša solastnica kratko potegnila tudi država.
