Afera oklepniki: Slovenska vojska bi jih kupila po napihnjeni ceni

Sredi februarja je vlada Marjana Šarca ustavila načrtovani nakup 48 oklepnikov znamke boxer od nemškega orožarskega podjetja Artec. Čeprav je minister za obrambo Karl Erjavec poudaril, da gre za odločitev "postopkovne narave", smo nekaj dni pozneje razkrili, da so bili dejanski razlogi drugačni.

Eden od teh je bila tudi previsoka cena. Po naših podatkih namreč Slovenska vojska za oklepnike ne bi plačala "le" dobrih 300 milijonov, kot se je prej omenjalo v javnosti, ampak najmanj 60 milijonov evrov več. Pri tem za ta denar ne bi dobila 56, ampak le 48 oklepnikov.

Zdaj objavljamo nove dokaze, da je bil načrtovani nakup oklepnikov 8x8 nepregledno zasnovan posel, ki bi v finančnem smislu močno obremenil Slovensko vojsko.

V Litvi so enake oklepnike kupili ceneje

Oklepnike boxer imajo v svoji sestavi vojske treh držav članic Nata: ob Nemčiji in Nizozemski, ki skupaj sodelujeta pri proizvodnji in razvoju tega oklepnega vozila, še Litva. Vojska te baltske države je avgusta 2016 podpisala pogodbo o dobavi 88 oklepnikov.

Posel z oklepniki v Litvi ima z načrtovanim nakupom v Sloveniji več podobnosti:

1. V obeh primerih gre za oklepnike z bolj ali manj enakimi tehničnimi značilnostmi. Oboroženi so s samodejnimi topovi kalibra 30 milimetrov.
2. Predvideni rok dobave bi v obeh primerih znašal pet let.
3. Vojskama obeh držav bi jih dobavil Artec, ki je v lasti nemškega orožarskega velikana Rheinmetall.

Toda med obema posloma je pomembna razlika – cena. Po naših podatkih je namreč litovska vojska za posamezno vozilo odštela 5,1 milijona evrov.

To je dober milijon evrov manj od cene, ki bi jo za oklepnik v povprečju plačala Slovenska vojska. Po ponudbi, ki jo je nemški Artec septembra lani, tik po začetku mandata vlade Marjana Šarca, poslal na slovensko ministrstvo za obrambo, bi cena za vozilo znašala 6,2 milijona evrov.

Zakaj je prišlo do milijonske razlike v ceni

Iz dokumentov, ki smo jih dobili v vpogled, ni mogoče ugotoviti, zakaj bi bila cena vozila, prodanega v Sloveniji, za dober milijon evrov dražja od vozila z istimi tehničnimi značilnostmi, ki so ga leta 2016 kupili v Litvi.

Iz ponudbe, ki jo je prejelo ministrstvo za obrambo, je tako razvidno, da bi Slovenija kupila 29 oklepnih vozil, izdelanih po tako imenovani osnovni verziji, 14 poveljniških vozil in pet drugih vozil, med katerimi bi bila tudi izvidniška. Vsako od teh bi kupila po višji ceni od Litovcev.

Za posamezno oklepno vozilo po osnovni verziji bi recimo Slovenska vojska morala plačati 4,9 milijona evrov, skoraj 600.000 evrov več, kot je to stalo vojsko v Litvi. Medtem ko so v Litvi za eno poveljniško vozilo odšteli 4,4 milijona evrov, je bila predvidena cena za Slovenijo približno 400.000 evrov višja.

V Litvi so tako za 91 vozil skupaj z rezervnimi deli, usposabljanjem, razvojem in drugimi stroški plačali skoraj 567 milijonov evrov. Slovenska vojska bi morala po ponudbi iz lanskega septembra za skoraj pol manj vozil (48) plačati 366 milijonov evrov.

Še dodatnih 15 milijonov evrov stroškov

Obe ceni vključujeta DDV. Hkrati v obe ceni ni zajeta tako imenovana eskalacija dveh odstotkov na ceno posameznega vozila, ki se obračuna za vsako leto zamude pri dobavi. Poročali smo že, da bi samo plačilo te klavzule Slovensko vojsko stalo še dodatnih 15 milijonov evrov.

Enako določilo je Artec vključil tudi v pogodbo v Litvi. Že prejšnji teden pa smo razkrili, da nemški dobavitelj v pogodbi v Sloveniji ni želel imeti protikorupcijske klavzule.

Je torej res mogoče, da je cena oklepnikov boxer na trgu v zgolj dveh letih zrasla za petino? Ne, zatrjuje več strokovnjakov za vojaško opremo in oborožitvene sisteme, s katerimi smo se pogovarjali v zadnjih dneh, a so želeli ostati anonimni.

Fiksni stroški proizvodnje so bolj ali manj enaki, morebitne stroške podražitve materialov pa bi vojska tako ali tako pokrila s plačilom eskalacije, pojasnjujejo sogovorniki. Decembra 2015 je recimo nemški parlament potrdil nakup 131 boxerjev za tamkajšnjo vojsko. Cena za posamezno vozilo je znašala pet milijonov evrov (skupaj z DDV), skoraj enako kot v Litvi.

Kako sta se MORS in vojska stisnila v kot

Po naših podatkih so Nemci v jesenskih pogajanjih z ministrstvom za obrambo ponujeno ceno vozil nekoliko znižali – iz prej omenjenih 366 na 331 milijonov evrov skupaj z DDV. Toda pozor: pri tem so spremenili tudi ponujeni paket vozil.

Po novi ponudbi, ki jo je ministrstvo prejelo decembra, bi imelo namreč kar 46 od 48 vozil le najosnovnejše tehnične značilnosti. Za primerjavo: v Litvi se niso odločili za nobenega od teh vrst boxerjev.

Kljub temu bi bila povprečna cena posameznih vozil, namenjenih Slovenski vojski, še vedno za približno pol milijona evrov višja od tiste, po kateri so oklepnike kupili v Litvi. Takrat so na ministrstvu pojasnili, da nakup oklepnih vozil še dodatno preučujejo in analizirajo.

V Artecu so tako v pogajanjih slovensko stran ves čas stiskali v kot. To jim je uspevalo tudi zato, ker sta jim to omogočila ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska v času, ko sta ju vodila Andreja Katič in Alan Geder.

Vrata je boxerjem odprl Alan Geder. Nastavila ga je Katičeva

Spomnimo, še pred dobrima dvema letoma nič ni kazalo na to, da se bo vojska odločila za nakup boxerjev. Še konec leta 2016 je tedanji načelnik generalštaba Andrej Osterman zagovarjal nabavo oklepnikov brez protiraketne zaščite. Kot ena od možnosti se je omenjala nabava vozil pri poljskem podjetju Rosomak, ki jih izdeluje na podlagi licence finske Patrie.

Zaradi tega se je Osterman znašel pod pritiskom dela vojaških struktur in ministrstva, naj spremeni investicijski program (DIIP). Njegov tedanji namestnik generalmajor Alan Geder ga je v pismu opozoril, da bi nakup vozil 8X8 brez upoštevanja usmeritev vojske pomenil škodo za vojsko. Posvaril ga je pred upoštevanjem zgolj "minimalnih standardov Nata", s čimer je posredno nakazal naklonjenost nakupu boxerjev.

Spore v vojski, zaradi katerih je Slovenija začela zamujati roke za zaveze Natu glede oblikovanja bataljonske skupine, je vlada Mira Cerarja presekala lani februarja, ko je na zahtevo ministrice Katičeve razrešila Ostermana in na njegov položaj imenovala Gederja.

Kdo vse ni opravil svojega dela in zakaj ne?

To je pomenilo, da ovir za nakup boxerjev ni več, čeprav v vojski niso imeli ne taktične študije o novi bataljonski skupini ne izračunov, koliko bi stalo vzdrževanje novih vozil. Katičeva, zdaj ministrica za pravosodje, je že pred časom poudarila, da "posel v času njenega mandata ni bil sklenjen".

Julija lani je odhajajoča Cerarjeva vlada sprejela pobudo za sklenitev sporazuma z Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR), posrednico pri dobavi boxerjev, ki bi jih vojska kupila brez javnega razpisa. Nakup je podprl tudi parlamentarni odbor za obrambo, ki ga je vodil Žan Mahnič (SDS).

Ko je dva meseca pozneje na ministrstvo za obrambo prišla prva ponudba Nemcev, precej višja od prvotno ocenjene vrednosti posla, je postalo jasno, da je slovenska stran že stisnjena v kot.

Čeprav je Šarčeva vlada prejšnji mesec posel ustavila, še vedno ostajata vprašanji, kdo vse od odgovornih v zadnjih dveh letih ni opravil svojega dela in zakaj ne. Prav tako, ali bo vlada zaradi tega revidirala postopek nabave in ugotavljala (tudi politično) odgovornost in pustila na položajih ljudi, ki so imeli v zgodbi z oklepniki glavno vlogo, odločali pa bodo tudi o morebitnih novih poslih.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net