Sestre o Marku Rupniku govorijo resnico

Na družbenem omrežju Facebook ste zapisali: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.« Zakaj prav te Jezusove besede?

To je vzeto iz 25. poglavja Matejevega evangelija, kjer Jezus govori o poslednji sodbi in o tem, da bo njegov drugi prihod povezan z njo. Takrat Bog ne bo molčal, razkrilo se bo vse naše življenje, dobro in slabo. Zanimivo je, da Jezus v tem poglavju ne sprašuje po veri ne po tem, ali si hodil k maši ali molil. To predpostavlja. Sprašuje, kaj si naredil dobrega, posebej za tiste, ki so v preizkušnji. Jezus se poistoveti z ubogimi, zapostavljenimi, bolnimi, zaporniki, lačnimi, žejnimi. Zato tudi sam, kadar grem v bolnišnico, se sklonim nad bolnika in mu včasih ne morem dati drugega kot majhen košček hostije ter kapljo ali dve vode, pomislim na to, kar pravi Jezus: 'Kdor da piti samo kozarec vode enemu izmed teh malih, ne bo izgubil svojega plačila.' Vse bolj razumem besede apostola Jakoba, da je vera brez del mrtva. Ni dovolj le moliti in hoditi v cerkev. Vera se mora poznati v življenju, posebej v odnosu do tistih, ki so v stiski. Konkretno delo, konkretna vera, to mi veliko pomeni. In tudi Jezusu je bilo to zelo blizu.

Na omenjenem družbenem omrežju zelo jasno in ostro kritizirate dejanja Marka Rupnika, ki so pretresla Cerkev in širšo javnost.

Nekoč sem bil njegov sledilec. Spoznala sva se leta 1986, nato sem bil devet let njegov učenec. Bil je moj novomašni pridigar leta 1994, izdelal je tudi načrt za moj novomašni plašč in naslikal novomašni križ. Verjetno sem bil na njegovo pobudo kot novomašnik poslan v italijansko Gorico, kjer je takrat tudi sam deloval. A po enem letu so me umaknili. Trpel sem, nisem želel biti njegov podaljšek. Hotel sem biti svoboden, neodvisen.

Ne dvomite o izjavah žrtev in jim javno izražate podporo. Kako ocenjujete odgovornost Cerkve pri obravnavi teh primerov?

Ko so se stvari začele razkrivati, sem študiral v Rimu. Rupnik je prihajal k nam in predstavljal svojo različico resnice. Poznal sem skupnost Loyola, bil sem prijatelj s sestro Ivanko in drugimi sestrami. Skupnost Loyola se je v nekem trenutku oddaljila od Rupnika. Redovnice so prekinile stike z njim in posledično tudi z nami. Spominjam se, kako so nosile njegove slike nazaj. Ob različnih priložnostih sem ga nekajkrat vprašal po vzrokih razhoda. Če sva bila sama, je začel name kričati in rohneti. Pozneje, ko so sestre dogodke predstavile predstojnikom črno na belem, jim niso verjeli. Sam sem slišal nekaj malega. Mislil sem, da gre za moralno vprašanje. Nisem pomislil na to, da gre za zlorabe, in to v takem obsegu. Takrat se niti ni govorilo toliko o zlorabah, kot se govori danes. Ko sem omenil predstojnikom, kar sem slišal, tudi meni niso verjeli. Poznam Rupnika. Poznam tudi te sestre, nekatere osebno. Z Mirjam sva bila sošolca na teološki fakulteti v Ljubljani. Niti za trenutek ne dvomim, da ženske govorijo resnico. Če se malo vživim v te žrtve, jaz, ki nisem bil spolno zlorabljen, o tem, ali sem bil čustveno in duhovno, pa bi se že tudi dalo govoriti. Rupnik si je zgradil močno mrežo zaveznikov, tudi v Vatikanu. Razumem, zakaj zdaj iščejo zunanje, neodvisne sodnike. Cerkev bi morala zdaj potegniti črto in sprejeti neko odločitev, drugače je besedno obsojanje zlorab samo pesek v oči.

V Lurdu so začeli prekrivati njegove mozaike. Podpirate to? Veliko slovenskih cerkva ima Rupnikove mozaike. Bi jih bilo treba umakniti iz svetih prostorov? Umetniki so bili skozi zgodovino raznoliki, tudi zločinci. Spreminjanje umetnosti pomeni tudi poseg v zgodovino.​

To je zelo občutljivo vprašanje. Res je, da sta bila tudi Caravaggio ali Michelangelo, kot rečemo, svojega denarja vredna. Pa, ne nazadnje, tudi Prešernovo življenje ni bilo svetniško. A tukaj govorimo o duhovniku, redovniku, duhovnem voditelju, spovedniku, ki so mu ženske zaupale. To so bila mlada dekleta, polna idealov, ki so želela duhovno rasti. Od njega so pričakovale pomoč, a dobile so nekaj povsem drugega. Umetnosti ne moremo ločiti od umetnika. Kadar jaz govorim, ne govorim samo z besedami – govorim s svojim telesom, držo, vsem, kar sem. In tudi umetnik ustvarja z vsem, kar je. Tudi Rupnikova umetnost je odraz njegovega življenja, in če hočete, tudi njegovih zablod. Res pa je, da svojih mozaikov ni ustvarjal le on, temveč tudi cela ekipa plemenitih, dobronamernih ljudi. Zato sem pri tem vprašanju previden, čeprav imam o Rupniku zelo jasno in ostro mnenje. V pisarni imam še vedno njegov novomašni križ, v glavni dvorani imamo eno njegovih zgodnjih slik. A novomašnega plašča, ki ga je oblikoval, ne oblečem več. Pospravil sem ga v predal. Nekoč sem rekel v sveti jezi: 'Zmartellare tutto', vse razbiti, odstraniti. To bi bilo pravično. Veste, kako je nastala kapela Redemptoris Mater v središču apostolske palače? Tam so bili v velikem delu kapele že postavljeni mozaiki ruskega umetnika Alexandra Kornoukhova. Rupnik jih je s svojo ekipo pod pretvezo, da so slabo narejeni, zbil, uničil, pustil je le steno z nebeškim Jeruzalemom. Če bi na tem svetu obstajala resnična pravičnost, bi tudi njegove mozaike lahko odstranili. Veliko bolj upravičeno.