Ko je minister za obrambo Karl Erjavec v četrtek pojasnjeval, zakaj je vlada do nadaljnjega ustavila vse nakupe osemkolesnikov, je posebej poudaril, da tega ni storila zaradi sumov korupcije. A podatki, ki smo jih pridobili v zadnjih dneh, kažejo, da razlogi za izstop iz posla še zdaleč niso le postopkovne narave, kot je zatrjeval Erjavec.
Dokončno namreč dokazujejo, da na ministrstvu za obrambo v obdobju, ko ga je vodila Andreja Katič, danes ministrica za pravosodje, projekta nabave 56 oklepnih vozil znamke boxer niso zasnovali pregledno, skrbno in v javnem interesu. Ravno nasprotno, posel bi se zelo verjetno sprevrgel v novo orožarsko afero, ki bi finančno močno obremenila Slovensko vojsko. Njen generalštab je v času priprave posla vodil Alan Geder, velik zagovornik nakupa boxerjev.
Naši podatki, ki jih je potrdilo več virov blizu vlade in Slovenske vojske, razkrivajo, da:
- končna cena vozil za 56 vozil ne bi znašala dobrih 300 milijonov evrov, kot se je zadnja dva meseca omenjalo v javnosti, ampak od 60 do 100 milijonov evrov več (odvisno od razpleta pogajanj, ki so bila prekinjena).
- Za ta denar ne bi dobila 56, ampak le 48 vozil;
- Slovenska vojska bi morala vzdrževanje teh vozil v celoti prepustiti zunanjim izvajalcem;
- pogodba s prodajalcem, družbo Artec, ki je v lasti nemškega orožarskega velikana Rheinmetall, ne bi vsebovala protikorupcijske klavzule, čeprav je bil Rheinmetall leta 2014 pravnomočno obsojen zaradi podkupovanja v Grčiji.
Zavajanja: prava cena nikoli ni bila 300 milijonov evrov
Znano je, da je bil nakup osemkolesnikov boxer mišljen kot prvi korak pri paradnem projektu ministrstva za obrambo in Slovenske vojske v prihodnjem desetletju: oblikovanju srednje bataljonske bojne skupine, sestavljene iz treh manevrskih čet, minometne čete in izvidniškega voda.
Ti sumi so se v zadnjih tednih dokončno potrdili. Prvotna izhodiščna cena nakupa oklepnikov je še leta 2017 znašala 206 milijonov evrov. Lani avgusta so jo na ministrstvu povišali na 306 milijonov evrov. Gre za znesek, ki bi vključeval stroške usposabljanja, rezervnih delov, testne opreme, razvoja in DDV.
Še oktobra lani so na ministrstvu razpolagali z informacijo, da bi nakup državo stal 296 milijonov evrov. A dejanska cena je bila takrat že precej višja. Artec je namreč po naših podatkih jeseni na ministrstvo poslal več ponudb. Iz ene od njih je razvidno, da bi končna cena skupaj z DDV presegala 392 milijonov evrov, kar je 86 milijonov evrov več od izhodiščne cene.
Gre za ponudbo, ki so jo Nemci poslali 24. septembra lani, torej v drugem tednu mandata vlade Marjana Šarca. Posebej velja poudariti, da za ta denar vojska ne bi dobila 56, ampak le 48 vozil (več o tem v okvirju).
Nemški "taksimeter", ki bi ga plačevala Slovenska vojska
Že takrat naj bi se na ministrstvu prižgal prvi alarm. Zakaj je prišlo do takšne razlike med dejansko in izhodiščno ceno? Kot je razvidno iz dokumentov, Nemci za posamezno vozilo niso zahtevali le od 4 do 4,5 milijona evrov, kot so načrtovali na ministrstvu, ampak dobrih 7,5 milijonov evrov.
Poleg tega je imela njihova ponudba še dve posebni postavki. Dodatnih 11 milijonov evrov bi tako morala Slovenska vojska plačati Organizaciji za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR), prek katere bi oklepnike kupila od Nemcev. Uradno bi šlo za povrnitev stroškov razvoja in plačilo stroškov upravljanja.
Precej bolj sporna je po naših informacijah druga postavka iz Artecove ponudbe, ki Slovensko vojsko obvezuje k plačilu tako imenovane eskalacije v višini dveh odstotkov na ceno posameznega vozila. To bi v praksi pomenilo, da bi se posamezno vozilo v vsakem letu dni po sklenitvi pogodbe podražilo za dodatna dva odstotka.
Gre za nekakšen taksimeter, ki bi zamude in ostala tveganja v celoti prevalil na Slovensko vojsko. Po ponudbi bi namreč Nemci vozila v Slovenijo dobavili med letoma 2021 in 2024. Samo plačilo te klavzule bi vojsko stalo okrog 15 milijonov evrov. Podobno določilo naj bi Artec vključil tudi v pogodbo za enak posel v Litvi, ki ga je sklenil leta 2016. Do danes so Nemci v to baltsko državo dobavili le dve testni vozili.
Zakaj niso želeli protikorupcijske klavzule?
Iz Arteca so decembra na ministrstvo poslal novo, popravljeno ponudbo. Ceno so znižali na 331 milijonov evrov (z DDV), a v ta znesek niso prišteli prej omenjenih postavk o stroških OCCAR in eskalaciji. Že takrat se je v pogajanjih med ministrstvom in Nemci resno zapletalo - tudi zaradi protikorupcijske klavzule.
Po naših informacijah je slovenska stran vztrajala, da se pogodba o dobavi v primeru ugotovljene korupcije razveljavi. Takšno določilo je na primer vsebovala tudi pogodba o nakupu 278 osemkolesnikov, ki jo je Erjavec leta 2006 podpisal s finsko orožarsko družbo Patria.
Toda v Artecu so temu nasprotovali. Pripravljeni naj bi bili sprejeti ohlapnejšo dikcijo o koncu pogodbe, o kateri bi odločalo arbitražno sodišče v Švici. Podobno določilo je mogoče najti v pogodbi o dobavi opreme za blok 6, ki sta jo leta 2008 podpisala Termoelektrarna Šoštanj in francoski Alstom. Tudi pri Teš 6 je bila za reševanje sporov pristojna arbitraža (na Dunaju), pri čemer je za pogodbo veljalo švicarsko pravo.
Nesojeni dobavitelj oklepnikov Slovenski vojski se je sicer v zadnjih letih zapletel v več korupcijskih zgodb. Rheinmetall, lastnik Arteca, je bil leta 2014 pravnomočno obsojen zaradi podkupovanja v Grčiji. Po priznanju krivde je moral plačati 37 milijonov evrov kazni, ker "ni zaznal in preprečil sumljivih plačil partnerjem pri prodaji". Istega leta se je Rheinmetall na lestvici orožarskih družb, ki po mnenju mednarodne organizacije Transparency International najučinkoviteje preganjajo korupcijo, znašel na samem dnu. Še danes pa je eno od podjetij v lasti Rheinmetalla na črnem seznamu v Indiji.
Kdo se je veselil dvajsetletne rente?
Še ena tempirana mina v poslu je bilo vzdrževanje. Poročali smo že, da pogodba ni vključevala stroškov servisiranja, ampak je predvidela le dveletno jamstvo proizvajalca. Ponudba je namreč temeljila na predpostavki, da bi vozila samostojno vzdrževala Slovenska vojska.
A to po naših informacijah nikoli ni bila realna možnost. Vojski namreč kronično primanjkuje tehničnega kadra, zaradi česar ima težave z vzdrževanjem že obstoječe tehnike. To bi posledično pomenilo, da bi po izteku jamstva vzdrževanje v celoti prevzeli zunanji izvajalci, ki bi jih izbral proizvajalec.
Natančnih ocen, koliko bi to stalo, po naših podatkih na ministrstvu nimajo. Toda že dejstvo, da je življenjska doba teh vozil približno 20 let, pove, da bi bil to za izbrana podjetja več kot dober posel. Na vprašanje, ali je posel z Artecom vključeval tudi opremo vozil in njihovo vzdrževanje, je Andreja Katič že pred časom odgovorila, da "posel v času njenega mandata ni bil sklenjen".
Zakaj je Erjavec zamolčal prave razloge?
Nobenega od teh podatkov Erjavec v četrtek, ko je po seji vlade stopil pred novinarje, ni razkril. "Moram zavrniti vse indice, da bi bila razlog korupcija," je izjavil minister. Poudaril je, da je bil postopek pomanjkljivo voden.
Tudi (pre)visoke stroške vzdrževanja je minister omenil le med vrsticami. "Le nabava oklepnikov ne pomeni, da smo s tem zgradili bataljonsko bojno skupino. Generalštab je začel izdelavo taktične študije, ki celovito ureja tisto, kar potrebuje Slovenska vojska. Študija mora vsebovati, kaj še vse potrebuje. Vojska mora preveriti, katere zmogljivosti že ima, na primer za vzdrževanje in servisiranje," je dejal.
Taktična študija, ki je bila podlaga za nakup oklepnikov boxer, je bila spisana leta 2005. Tudi zato je ključno vprašanje, ali se bodo na ministrstvu ustavili pri prekinitvi pogodbe ali se bodo lotili tudi razčiščevanja odgovornosti za nesojeni orožarski posel desetletja, od katerega bi imel očitno daleč največ dobavitelj. Že na četrtkovi seji pa se je vlada odločila za odstop od sklenitve sporazuma z OCCAR.
Kje se je izgubilo osem vozil?
Zakaj sta ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska v javnosti govorila o nabavi 56 osemkolesnikov, Artecova ponudba pa se nanaša na 48 vozil, torej osem manj?
Izhodiščna namera ministrstva in vojske je bila nabava 48 vozil s 30-milimetrskim topom in 7,62-milimetrskim mitraljezom ter še osmih vozil 8×8, opremljenih s 120-milimetrskim minometom in 7,62-milimetrskim mitraljezom. Tu pa se je zapletlo. Viri blizu vojske so nam namreč zatrdili, da Artec samovozne minomete šele razvija, zato je na mestu vprašanje, ali jih bo v prihodnjih letih ponudil trgu. Slovenski vojski je tako z gotovostjo sposoben dobaviti le prej omenjenih 48 transportnih vozil.
Posel z Nemci bi povečal tveganje, da bi morala Slovenska vojska teh osem vozil najti pri drugem proizvajalcu. V tem primeru bi bila v srednjo bataljonsko bojno skupino ob boxerjih in patrijah vključena še tretja vrst vozil. To pa naši viri v vojski označujejo v logističnem smislu označujejo za "misijo nemogoče".
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
