»Vsi se sprašujemo, pa nihče ne zna odgovoriti, kaj je to ustavni lok.«
Tako je Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino in socialne zadeve iz vrst NSi, včeraj komentiral dejstvo, da so štiri opozicijske stranke sprejele pobudo za sodelovanje v koaliciji ustavnega loka, ki bo v prihodnjih mesecih skušala oblikovati novo vladno večino. Če gre verjeti ministru, pojem ustavnega loka v slovenski politiki ni širše znan. Takšna nerazgledanost današnje politike nas lahko skrbi. Ne le, ker izraz izhaja iz povojne politične zgodovine Italije, naše zahodne sosede, ampak tudi zaradi njegovega pomena kot branika pred rušenjem ustavne ureditve.
Kaj je ustavni lok
Pojem ustavnega loka iz obdobja po drugi svetovni vojni, ko se je rodila italijanska prva republika. Pod tem imenom je zajemal stranke, ki so leta 1948 podprle novo ustavo: krščanske demokrate, komuniste, socialiste, demokratične socialiste, liberalce in republikance, torej skoraj vse takrat največje stranke. Edini izjemi sta bili stranki monarhističnih nacionalistov, ki je bila še posebej močna na jugu Italije, in neofašistično Italijansko socialno gibanje (MSI), ki so ga takoj po vojni ustanovili podporniki nekdanjega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija.
Ključni cilj strank ustavnega loka je bila obramba pred mogočim ponovnim vzponom fašizma v Italiji. V tej državi namreč po vojni ni prišlo do intenzivnega procesa »defašizacije«, kot se je to recimo zgodilo z »denacifikacijo« v Nemčiji.
Temeljno pravilo ustavnega loka je bilo, da si nobena od teh strank ne na državni ne lokalni ravni ni smela zagotavljati večine s pomočjo tistih, ki bi lahko pomenili nevarnost za vzpon fašizma. Leta 1960 so to poizkušali storiti krščanski demokrati, ki so v vlado Fernanda Tambronija želeli vključiti MSI, a so od te namere zaradi krvavih protestov v več mestih odstopili. Kljub večno turbulentnemu italijanskemu prizorišču, na katerem se je do leta 1990 zamenjalo skoraj trideset vlad, monarhistov in MSI ni bilo v vladah narodne enotnosti.
Šlo je za zavezo k politični zrelosti, ki se ni spremenila ne ob atentatih, (levičarskem) terorizmu, ekonomskih težavah, socialnih nemirih, intenzivnemu vpletanju mafije v politiko ali drugih pretresih v Italiji. Ustavni lok je neprekinjeno zdržal kar petdeset let. Neofašistični politiki so prvič v italijansko vlado prišli šele 1994, ko jo je prevzel Silvio Berlusconi, nekakšen »praoče« evropskega populizma. Dve leti pred tem se je italijanska prva republika sesula pod težo korupcijskih afer, sprege s kriminalom, gospodarske krize, ogromne zadolženosti in spremenjenih okoliščin po koncu hladne vojne. Skupaj z njo je bilo konec tudi italijanske povojne politične elite.
Ustavni lok ali druga republika?
Zasnove nekakšnega slovenskega ustavnega loka je bilo mogoče prvič videti po parlamentarnih volitvah leta 2018. Takrat je Marjan Šarec k pogajanjem o oblikovanju nove vlade pozval vse stranke z izjemo Janševe SDS in Jelinčeve SNS.
»Odločno zavračamo politično kulturo, ki temelji na ustrahovanju, širjenju polresnic in lažnih novic. Politična kultura prihodnosti je kultura strpnega pogovarjanja in dogovarjanja ter iskanja najširših mogočih skupnih imenovalcev. Politika, ki je v službi ljudi in za ljudi,« je v pismu šestim strankam zapisal Šarec. Napovedal je še, da bo »koalicija za prihodnost raziskala in razčistila odprte dileme v financiranju političnih strank bodisi iz tujine bodisi iz gospodarskih družb, povezanih s tujino«.
To se do danes ni zgodilo. Šarčeva vlada je v začetku leta razpadla, dve njeni stranki (SMC in DeSUS) pa sta šla v koalicijo z Janševo SDS. Dve leti pozneje je podoben manever dobil ime po italijanskem konceptu, ki je preprečeval rušenje temeljev prve republike. Če Cigler Kralj zanj res še ni slišal, pa verjetno bolje ve, kdo v Sloveniji že od leta 2009 napoveduje drugo republiko in kaj je njen cilj. Za osvežitev spomina: poenostavljen dostop do referenduma, odvzem trajnega mandata sodnikom, lažji odpoklic vlade ...
