Padel je zastor na "supervolilno" leto 2022. Danes je župana dobilo še 47 preostalih občin, med njimi šest mestnih. Da bo Saša Arsenovič novi/stari župan Maribora, drugega največjega mesta v državi, je postalo bolj ali manj jasno že po prvem krogu lokalnih volitev, ko je bil uspešnejši od kandidata Gibanja Svoboda Vojka Flisa. Franc Kangler s prtljago vstaj in dejstva, da je bil državni sekretar pri Alešu Hojsu, ni imel možnosti. Toda zgodba večera je Celje.
24 let trajajočega obdobja Bojana Šrota na čelu knežjega mesta je namreč konec. Prvič v tem stoletju je Celje dobilo novega župana. To je postal 33-letni Matija Kovač, dosedanji mestni svetnik Levice, ki je šel na volitve kot neodvisni kandidat. V zadnjih mesecih je odlično zaznal utrip zaspalega mesta in njegovih ljudi. Od poletja naprej je odpiral konkretne probleme, najbolj izrazito opustelo mestno središče in pomanjkanje pregledne politike urejanja prostora, in zanje ponujal rešitve. Napade na aktualnega župana je v prvem krogu pragmatično prepuščal ostalim tekmecem. Ko je prebivalce Celja prepričal, da je lahko alternativa sedanjemu županu, je drugi krog postal referendum o Bojanu Šrotu. Za Kovača so tako glasovali ljudje vseh starosti in političnih prepričanj.
Ni skrivnost, da je Bojan Šrot kar nekaj časa okleval, ali naj sploh kandidira ali ne. Prav tako je jasno, da je njegov tabor Kovača sprva podcenjeval. V njem je prej kot tekmeca videl idealista, ki dosedanjega župana ne ogroža. Že dejstvo, da Šrot ni slavil po prvem krogu, je bil za njegov tabor šok. Takoj zatem je kampanja dobila strahovit pospešek. Šrotov tabor je "odkril" družbena omrežja. Izbruhnile so informacije o klicih "anketarjev", ki so bili v resnici politični propagandisti. Tudi čudnih domislic ni manjkalo: nekatera gospodinjstva so rože z imenom dosedanjega župana dobila kar v nabiralnik. Odkrito podporo mu je izrazil direktor Cinkarne Celje Aleš Skok, najpomembnejšega podjetja v mestu, ki ga lastniško obvladuje država.
A vse to je bilo očitno premalo in prepozno. Celje je tako pred zanimivimi časi. Dobilo je namreč župana, ki nima lastne liste, zato bo obsojen na kompromise v mestnem svetu, kjer je najbolj izrazit preboj uspel Gibanju Svoboda. Obdobja, ko je vse mestne strukture obvladoval ozek krog ljudi s izkaznicami Šrotove liste, SLS, SDS in SD, je z današnjim dnem nepreklicno konec.
V Kranju je znova in pričakovano slavil Matjaž Rakovec. Županska bitka v Kranju ima dve politični dimenziji, pomembni tudi za raven države. Prvič, s presenetljivo neuvrstitvijo Zorana Stevanovića v drugi krog se je končala serija v širši javnosti manj opaznih, na terenu pa zaznavnih uspehov njegove stranke Resni.ca. In drugič, Rakovec je s prepričljivo obrambo "trdnjave Kranj" dal jasno vedeti, da bo v "igrah prestolov" v SD vedno bolj pomemben igralec. Kandidat SD je slavil tudi v Murski Soboti, kjer je to uspelo Damjanu Anželju.
V Novi Gorici, domačem terenu Roberta Goloba, je slavilo Gibanje Svoboda oziroma njegov kandidat Samo Turel. Mesto ob italijanski meji je tako po štirih letih znova zamenjalo župana, saj Klemnu Miklaviču ni uspelo ubraniti položaja. Vladajoča stranka je slavila še v Izoli, ki jo bo zdaj vodil Milan Bogatič.
V Krškem kaže na zmago Janeza Kerina, ki ga je pri kandidaturi podprlo tudi Društvo Modra smer. Po delnih neuradnih izidih Kerin s skoraj 55 odstotki prejetih glasov vodi pred Dušanom Šiškom. Že pred tem je bilo jasno, da se po dolgem času končuje vladavina Slovenske ljudske stranke (SLS) v tej mestni občini. V Piranu je Andrej Korenika porazil Gašparja Gašparja Mišiča, direktorja občinskega komunalnega podjetja Okolje Piran in enega najbolj znanih nepremičninarjev na Obali. Ta je na prejšnjih lokalnih volitvah leta 2018 kandidiral za koprskega župana, na volitvah leta 2014 za ankaranskega, še pred tem, v letih 2006 in 2010, pa za piranskega župana.
V vsakem primeru je z današnjo nedeljo konec rekordnega leta, v katerih smo imeli troje volitev in en trojni referendum. Na volišča smo se odpravili večkrat kot kdajkoli poprej. Od volitev in spremljajočega programa so utrujeni vsi: volivci, ki bodo šli naslednjič na volišča na evropske volitve leta 2024, in politične stranke, za katere je bilo "supervolilno" leto velikansko finančno breme.
