Na obrazih vodilnih politikov Socialnih demokratov (SD) v nedeljo zvečer ni bilo videti širokih nasmehov.
Za stranko, ki jo vodi Dejan Židan, so še ene volitve, po katerih nima razlogov za zadovoljstvo. Čeprav je v fotofinišu zasedla tretje mesto, je njen rezultat po številu glasov tretji najslabši v zadnjih 26 letih. SD se je slabše odrezala le še na volitvah leta 2014, ko je komaj presegla parlamentarni prag, in leta 1996.
A med letoma 2018 in 2014 je velika razlika.
V kampanjo pred štirimi leti je SD vstopila po seriji notranjih sporov, zaradi katerih je vrh stranke moral zapustiti Igor Lukšič, naslednik Boruta Pahorja. Pred tem je sodelovala v dveh kriznih vladah, ki sta bili usodni za več političnih strank: Zares, LDS, Državljansko listo Gregorja Viranta in Pozitivno Slovenijo.
Prvokategorniki SD ostali pred vrati parlamenta
Pred zadnjimi volitvami so imeli v SD velikopotezne načrte. Kampanjo so začeli graditi že lani poleti, tej pa podredili tudi zadnje mesece delovanja v vladi Mira Cerarja.
Izteklo se ni po načrtih. SD ima v aktualnem sklicu parlamenta le deset poslancev, v najboljšem primeru pa bo imela vlogo druge stranke v novi vladni koaliciji, če se bo uresničila.
Pred vrati državnega zbora sta ostali Anja Kopač Mrak in Andreja Katič, obe ministrici v Cerarjevi vladi. Prav tako tudi Dominika Švarc Pipan in Dušan Olaj, dva najvidnejša nova obraza stranke, pa poslanec Jan Škoberne in sindikalist Dušan Semolič.
Za SD je verjetno najbolj boleče spoznanje, da je slab rezultat ustvarila v nekaterih svojih tradicionalnih trdnjavah: Ljubljani, na Obali in v Velenju.
Kaj so vzroki za slab rezultat SD?
Politični analitiki so v zadnjih dneh navajali različne razloge za relativni neuspeh SD:
- slabo zastavljeno kampanjo, ki so jo najbolj zaznamovali plakati na straniščih,
- Židanovo retorično šibkost v soočenjih,
- "dediščino" Boruta Pahorja, ki so ga tri parlamentarne preiskovalne komisije prepoznale kot odgovornega za projekt Teš 6, bančno luknjo in tako imenovano afero "Irangate". Za vse naj bi politično ceno zdaj plačala SD.
Toda nesporno dejstvo je, da je nadaljna erozija SD kot vodilne stranke levosredinskega bloka posledica širših trendov v Evropi.
Socialdemokratske stranke namreč že nekaj let ali izgubljajo podporo ali celo izginjajo s političnih prizorišč v posameznih državah, kjer so imele več desetletij ključno vlogo.
Nekoč najmočnejša evropska politična sila
Na prelomu tisočletja je bila socialdemokracija najpomembnejša politična sila v Evropi.
Veliko Britanijo so vodili laburisti Tonyja Blaira, ki je na volitvah leta 1997 pometel s konservativci. V Nemčiji so bili po koncu obdobja dolgoletnega kanclerja Helmutha Kohla na oblasti socialni demokrati, ki jih je vodil Gerhard Schroeder, še eno zvezdniško ime evropske politike, ki je leta 1998 na volitvah zmagal s 40 odstotki glasov.
V Franciji so vlado vodili socialisti Lionela Jospina. V Italiji je koalicija Oljka odštevala mesece pred prvo vrnitvijo Silvia Berlusconija. Levo usmerjene stranke so vladale v Skandinaviji. Leta 2000 med 15 državami takratne EU socialdemokrati ali socialisti niso bili v vladi le v petih.
Danes je položaj popolnoma drugačen. Socialdemokrati so v evropskih vladah izumirajoča vrsta. Samo v zadnjih mesecih so jim volivci zadali štiri velike udarce: na volitvah v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Češkem.
Socialdemokrati oziroma socialisti vodijo vlade le še šestih držav EU: Malte, Portugalske, Romunije, Švedske, Slovaške in po novem še Španije kot edine večje države EU. V Grčiji pa je na oblasti leva stranka Siriza.
V Nemčiji, zibelki socialdemokracije, so ti na lanskih volitvah dosegli najnižji rezultat v svoji zgodovini. Po hudih notranjih sporih so privolili v ponovno članstvo v veliki koaliciji, ki jo vodi Angela Merkel. Nekoč mogočne socialistične stranke v Italiji in Franciji so danes le še spomin, enako tudi grški PASOK, ki je ob pojavu Sirize tako rekoč izginil s politične scene.
Recept za uspeh socialdemokratov je tudi razlog za zaton
Recept za uspehe evropskih socialdemokratov pred dvajsetimi leti je v resnici glavni razlog za njihov poznejši zaton.
Socialdemokrati so bili politična sila, ki je v 19. in zgodnjem 20. stoletju zrasla iz delavskega razreda in gibanj. Tudi v času hladne vojne so na zahodu ohranili pomemben položaj. To jim je skupaj s sindikati omogočalo krepitev socialne države in pravic delavskega razreda.
Evropski povojni model razvoja je zato temeljil na močnem srednjem sloju, državi blaginje, delavskem soupravljanju podjetij in enakih izhodiščnih možnosti v družbi.
Že pred koncem hladne vojne pa se je struktura "proletariata" začela spreminjati. Delavcev je bilo vedno manj, saj so se tovarne so se selile v Azijo, rudniki in "stara" industrija pa zapirale. Pomen sta začela pridobivati finančna industrija in ekonomija storitev, ki sta v družbo prinesli nove vrednote. Sindikati so začeli izgubljati člane.
Tem "izzivom" so se socialdemokrati prilagodili na pragmatičen način. Z ideologijo tako imenovane tretje poti, ki so jo zasnovali ideologi britanskih laburistov, so se premaknili iz polja levice bolj proti sredini. Od dela so se usmerili h kapitalu.
Iz branilcev interesov delavcev in družbene enakosti so te stranke pod taktirko mladih, "kul" voditeljev (Tony Blair, Borut Pahor) v imenu konkurenčnosti rahljale delovno zakonodajo, zniževale davke in sprejemale donacije finančne industrije.
Mladi imajo raje novo levico, revnejši pa (tudi) desne populiste
Ko je svet konec leta 2008 zajela kriza, vrnitve nazaj ni bilo. Socialdemokratske stranke so se znašle v primežu.
Na eni strani so odgovor za reševanje težav našle v ne nujno milejši različici politik, ki so jih zagovarjale stranke desne sredine (varčevanje, privatizacija). Zagotovo ni pomagalo, da so se njihovi voditelji zapletali v številne, tudi koruptivne afere.
Na drugi strani so po krizi v Evropi nastajala prekarna in slabo plačana delovna mesta. Mladi so politične zastopnike našli drugje – v novih levih gibanjih, ki so počasi, a vztrajno prihajala v politični "mainstream" in zasedala socialdemokratske položaje.
Pri tem so bili najbolj uspešni grška Siriza, španski Podemos, nemška Die Linke, leve stranke na Danskem in Portugalskem, deloma pa tudi britanski laburisti, ki so se pod Jeremyjem Corbynom vrnili na levico.
Zgodil se je tudi generacijski prelom. Člani evropskih socialdemokratskih strank so običajno starejši, ki jih je mogoče umestiti v srednji sloj. Tudi zato niso (več) naklonjeni pretirani prerazporeditvi družbenega bogastva. Revnejši nekdanji volivci socialdemokratov že nekaj časa obkrožajo desne populiste, saj v migrantih vidijo grožnjo službam, kar dokazuje primer Nemčije.
Gonilna sila “nove levice” so mladi in razočarani volivci srednjih let. Težava teh novih strank pa je še vedno njihova šibkost. V nekaterih državah tako po zatonu socialdemokratov v politični areni ostaja le ena velika strank, v Nemčiji recimo krščanski demokrati.
Težki časi pred SD
Gre za zgodbo, ki jo gledamo tudi v Sloveniji.
SD je sodelovala v vladi Alenke Bratušek, ki je nekritično metala milijarde evrov v sanacijo bank. Ministri iz vrst so sprejemali ukrepe, ki so slabšali socialni položaj ljudi. Paktirala je z SDS, najraje pri zadovoljevanju poslovnih interesov nekaterih njenih najvidnejših članov ali lobistov, ki so tržili svoje povezave s stranko.
V istem času je Levica opozarjala na povečevanje deleža slabo plačanih delovnih mest, ugrabljeno premoženje, krhanje družbene solidarnosti in sledenje politike tujemu kapitalu.
Res je, da se je SD v Židanovem času premaknila precej bolj na levo, kot je bila v času Boruta Pahorja. V zadnji kampanji je spet bolj poudarjala pomen družbene enakosti, javnega zdravstva in razvoj državnih podjetij, v katerih so člani in podporniki SD v zadnjih desetletjih na veliko kadrovali.
Toda njen sedanji položaj je težak, na dolgi rok morda celo nerešljiv. SD namreč ne more biti bolj leva od Levice, (levo)sredinski volivci pa so lahko na teh volitvah izbirali med LMŠ, SMC in Stranko Alenke Bratušek.
Prisiljena je iskati ravnotežje v majhnem prostoru med "pravo" levico in levo sredino. Vse to mora početi kot "etablirana stranka", ki ji lahko novi obrazi na politični sceni kadarkoli očitajo, da je del starih političnih elit. Zagovarja reforme, ki imajo dokazano visoko politično ceno. Za nameček v času, ko v Evropi in pri nas politična arena zaradi krepitve skrajnosti vse manj postaja prostor dialoga.
"Vesel sem, socialna demokracija je ponovno živa," je takoj po volitvah izjavil Dejan Židan. Mogoče je bilo njegovo veselje prehitro.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
