Ena od koalicijskih zavez vlade Marjana Šarca je bila, da hidroelektrarn na Muri ne bo. Tej je sledila v mandatu ministra za okolje in prostor Jureta Lebna, ki je gradnji energetskih objektov na Muri javno nasprotoval. A po njegovem odhodu so se karte premešale. Hidroelektrarne na Muri tako postajajo nova točka, na kateri se bodo že prihodnji teden v vladi lomila kopja.
V začetku prihodnjega tedna bo tako vladni odbor za gospodarstvo obravnaval predlog državnega prostorskega načrta, ki bi razveljavil koncesijo za osem hidroelektrarn na Muri. Gre za del gradiva, ki ga je februarja letos, tik pred svojim odstopom, v vladno proceduro vložil Leben. Če bo vlada gradivo in predlog državnega prostorskega načrta v obliki, kot jo je pripravilo ministrstvo za okolje, sprejela, bo s tem dokončno zaustavila vse načrte za hidroelektrarne na Muri, saj bi družba Dravske elektrarne izgubila koncesijo za njihovo gradnjo.
Toda sprejetju gradiva, ki zaustavlja elektrarne na Muri, po naših informacijah nasprotuje ministrstvo za infrastrukturo, ki ga vodi Alenka Bratušek. To naj bi utemeljevalo z domnevno preslabo pripravljenim gradivom, predvsem v delu, ki se nanaša na analizo okoljskih posledic gradnje hidroelektrarn. Od ministrstva za okolje, ki ga po novem vodi Simon Zajc, zato zahtevajo, naj jih pripravi na novo.
Tega Zajc ne namerava storiti. "Minister je javno že večkrat poudaril, da nasprotuje gradnji hidroelektrarne na Muri. Tudi okoljsko poročilo potrjuje, da bi hidroelektrarna na Muri povzročila nesprejemljive vplive na okolje, zato bo minister v vladno proceduro poslal gradivo s sklepom za zaustavitev državnega prostorskega načrta, in sicer zaradi razlogov varovanja okolja," so včeraj potrdili na ministrstvu za okolje.
Če bo predlog uredbe "preživel" torkov odbor za gospodarstvo, se bo razprava o hidroelektrarnah na Muri preselila na sejo vlade. V tem primeru bi lahko ministri o prihodnosti te reke odločali s preglasovanjem. Na ministrstvu za infrastrukturo so nas za vprašanja glede priprave gradiv napotili na ministrstvo za okolje.
Spopad s politično "dediščino" Jureta Lebna
Zgodba o hidroelektrarnah na Muri ima več razsežnosti. Na eni strani gre za tradicionalni spopad med interesi energetikov, ki želijo graditi nove objekte za proizvodnjo električne energije, in okoljevarstveniki, ki temu nasprotujejo. Na drugi strani gre za fronto, ki ima trenutno tudi močno politično komponento.
V njenem jedru je namreč obračun s politično "dediščino" nekdanjega ministra Lebna, ki je že kmalu po začetku mandata javno napovedal, da hidroelektrarn na Muri ne bo. "Človek in narava sta z roko v roki oblikovala in skrbela za to zaščiteno območje. Reka je oblikovala značilno podobo, hkrati pa se je ohranila izjemna biotska raznovrstnost z bogastvom vrst in habitatov, varovanih z nacionalno in tudi evropsko zakonodajo," je poudarjal Leben, v prvih mesecih vlade njen najbolj priljubljeni minister.
Svojo besedo je držal. Februarja je v vladno proceduro vložil predlog, da se gradnja hidroelektrarn zaustavi. A isti mesec je izbruhnila tako imenovana afera maketa, zaradi katere je Leben odstopil. Že takrat se je na veliko špekuliralo (a nikoli dokazalo), da je afero pomagala "kuhati" tudi Bratuškova. Šlo je namreč za očitke o spornih poslih iz obdobja, ko je bil Leben še državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo, odgovoren za projekt drugega tira Divača-Koper.
Rdeča luč tudi Zajcu
Poznejši razplet dogodkov govori v prid tezi, da si je Bratuškova na položaju ministra za okolje želela politično šibkejšega človeka. Ko je namreč Lebna sredi marca nasledil dotedanji državni sekretar Simon Zajc, je pri Muri trčil ob Bratuškovo. Njeno ministrstvo je od okoljskega ministrstva Lebnovo uredbo zahtevalo v ponovni pregled. Ko jo je dobilo, ji je prižgalo rdečo luč.
Takrat se je zbudila tudi civilna družba. Kampanji za ohranitev reke Mure se je do danes pridružilo več kot sto organizacij, ki so skupaj zbrale na desettisoče podpisov v podporo ohranitvi prosto tekoče Mure. Bratuškovi očitajo, da posluša le energetski lobi in da se ne želi srečati z nasprotniki gradnje, da bi slišala tudi njihove poglede.
Čeprav Bratuškova poudarja, da gradivu nasprotuje izključno zato, ker je "bilo polno napak in napačnih podatkov", kar naj bi vladi onemogočalo sprejetje odločitve, je bolj ali manj jasno, da je gradnji hidroelektrarn na Muri naklonjena. V javnih nastopih poudarja "skrb za električno energijo, ki mora biti iz leta v leto čistejša, in hidroelektrarne zagotavljajo najbolj čisto energijo". Pri tem opozarja tudi, da Slovenija do leta 2020 ne bo imela 25-odstotnega deleža obnovljivih virov v končni porabi energije, kar je bil vrsto let njen ključni cilj v energetiki.
Bo inštitut za lobiranje ostal brez dela?
Drugačnega mnenja so na ministrstvu za okolje, kjer ne dopuščajo dvoma, da bi bil projekt škodljiv za biotsko raznovrstnost reke in oskrbo Pomurja s podtalnico. Ogrozil bi zaščiteno območje Nature 2000 in razglasitev načrtovanega čezmejnega biosfernega območja Mura–Drava–Donava, ki je ključni projekt za izvajanje okoljskega dela Evropske strategije za Podonavje. Okoljsko poročilo iz leta 2016 je pokazalo, da bi bil vpliv gradnje prve v verigi hidroelektrarn, Hrastje Mota, na območju, Nature 2000 kljub omilitvenim ukrepom nesprejemljiv.
Gradnje si močno želijo tudi v Dravskih elektrarnah, ki so že junija 2008 prav zaradi tega ustanovile lobistično organizacijo Pomurski razvojni inštitut. Njen cilj je "približevanje projekta gradnje hidroelektrarn na reki Muri zainteresirani javnosti", glavna naloga pa "informiranje zainteresirane javnosti o izvajanju strokovnih podlag o energetski izrabi vodnega potenciala na reki Muri".
Samo v zadnjih štirih letih je inštitut od Dravskih elektrarn dobil 386 tisoč evrov za promocijo, torej v povprečju od 20 do 30 tisoč evrov na mesec. Vodi ga Darko Anželj, nekdanji direktor policije in pozneje župan Občine Apače, ki na podlagi pogodbe o poslovodenju na leto dobi skoraj 20 tisoč evrov neto.
Mura – zgodba šestih vlad
Zgodba o hidroelektrarnah na Muri je sicer stara že desetletje in pol. Postopke za pripravo državnega načrta za njihovo umestitev v prostor je začela že vlada, ki jo je vodil Anton Rop, dokončala pa prva vlada Janeza Janše.
Koncesija za gradnjo, ki so jo dobile Dravske elektrarne, je predvidevala verigo osmih elektrarn, a so v sami družbi pozneje ugotovili, da gradnja tolikšnega števila elektrarn ne bi bila ekonomsko smiselna. Zadnje desetletje se tako govori le o gradnji dveh novih elektrarn v zgornjem delu slovenskega toka Mure in obnovi obstoječe male hidroelektrarne Ceršak. Sklep o pripravi državnega prostorskega načrta za gradnjo teh elektrarn je leta 2013 sprejela vlada Alenke Bratušek.
Kaj so pred volitvami o Muri obljubljale stranke
LMŠ:
Ne podpiramo gradnje hidroelektrarn na Muri, ob zavedanju, da so problemi s podtalnico že zdaj (brez elektrarn) in da reka v večini svojega toka ni naravna, ima močne bočne utrditve in je kanalizirana. Rokavov ni, mrtvice so resno ogrožene, tako da naravne dinamike zagotovo ni. Nadaljevati je treba renaturacijo Mure.
SD:
Vsi podatki kažejo, da na reki Muri ni potenciala za gradnjo hidroelektrarn. Socialni demokrati smo prepričani, da je v povezavi s prihodnostjo reke Mure treba razmišljati predvsem o biosfernem območju, ohranjanju biotske raznovrstnosti, transportnem turizmu in namakanju kmetijskih površin.
DeSUS:
Glede gradnje HE na Muri smo mnenja, da je še vedno preveč odprtih vprašanj glede vplivov na okolje. Avstrijci Muro že dolgo izkoriščajo za HE, kar je že pustilo obsežne posledice na slovenskem delu tega vodotoka. /.../ Zato bi bilo po naši oceni treba res dobro premisliti o posledicah gradnje HE na Muri, nujno najti neko kompromisno rešitev, vendar se bojimo, da bodo posledice na okolju prevelike, da bi jih sploh lahko kdaj odpravili z izravnalnimi ukrepi.
LEVICA:
Mura naj teče prosto. Tok reke Mure moramo ohraniti takšen, kakršen je, saj bi gradnja hidroelektrarn bistveno prizadela ohranjene naravnih biotopov in okolje, ki določa tudi kulturno identiteto pokrajine.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
