"Nismo plačani, da imamo glavo in roke, temveč zato, da jih uporabljamo." - Elbert Hubbard, ameriški pisatelj in založnik
Prvi maj je praznik dela in začetek ta prave (!) pomladi. Okoli tega dneva se siva turobnost aprilske pomladi, ploh, nenadnih zmrzali, snega in nizkih oblakov počasi obrne in nastopijo svetlejši dnevi. Rekli bi lahko, da se siva normalnost zime konča in začne se nova normalnost toplega vetra in božajočih sončnih žarkov. Prvi maj je tako med drugim tudi neuradni praznik pomladi, ko siva normalnost naenkrat postane čudna in postane normalno nekaj drugega in lepšega.
V dneh, ko prvi maj še ni bil praznik, je bila normalnost za odločno večino kaj siva. Dvanajsturni delavnik je bil običajen, plačan dopust ideja nevarnih delikventov in delavce, ki so se združevali v sindikate in zahtevali to in ono, je od časa do časa razgnala vojska. Prvi maj je praznik dela zaradi prav takega protesta, na demonstracijah za osemurni delavnik je prišlo do nasilja in smrtnih žrtev. Pred prvim majem sta normalna sivina in dež, po njem je svet lepši in svetlejši.
Preberite še:
Kenguru v togi ali zakaj Jaklič ne bi smel več biti ustavni sodnik
Bič smo jim vzeli, toda pohlep je ostal in se razrasel
Dandanes smo dosegli že številne cilje, ki so si jih delavci pred sto petdeset in več leti lahko samo želeli. Osemurni delavnik je stalnica, borimo se za krajšega. Plačan dopust, pravice do združevanja, zdravstvena oskrba in vse ostalo so povsem normalne, borimo se za izboljšanja že pridobljenih pravic in le malo je zagnancev, ki bi resno govorili o vračilu na dvanajsturni delavnik in odpuščanju delavcev, ker si želijo za svoje delo tudi plačilo.
Toda tudi na drugi strani poteka boj za novo realnost, polno sivine drugačne, nove dobe. Novi borci za izkoriščanje so sicer opustili bojišča neposrednega izkoriščanja delavcev in našli nove luknje, nove načine, kako bi sistem obrnili v svoj prid. Bič smo jim resda odvzeli, toda pohlep po nezasluženem bogastvu je ostal in se razrasel. Nova bojišča niso uperjena neposredno v delavce, ampak bolj v tisto, kar nam je vse skupno: v državo samo.
Borci za normalizacijo nenormalnega so v zadnjem letu ali dveh storili ogromne korake, ki bi bili le nekaj let prej nezaslišani. Izkoriščanje parlamentarnih komisij za preverbo, ali preiskujejo njihove kolege v javnih službah, zdravniški sindikat kot borec za pravice do molže javne zdravstvene blagajne in ustavni sodnik s popoldanskim s.p. so se pridružili malenkost starejšemu zalivanju s solzivcem, omalovaževajočim odnosom do drugače mislečih in pravljicam za otroke, v katerih se otrok z dedkovo sabljo bori proti prišlekom, ter še starejšim nepojasnjenem povečanju premoženja najvišjih predstavnikov države, kupom nepojasnjene gotovine in čudno prečudnim nepremičninskim poslom, ki so vedno znova zastarali.
Preberite še:
Strelski pohodi po šolah, ki jih ni bilo
Oslovska poslanska klop ali dosmrtni izgon iz politike
Katerakoli od teh zgodb bi morala sprožiti alarme in oster odziv celotne države zoper njene akterje. Te zgodbe in še desetine, če ne stotine podobnih, predstavljajo boj za novo normalnost. So boj, v katerem dejanski cilj ni nujno uspeti v točno tem spopadu, temveč premakniti bojišče. Cilj borcev za izkoriščanje in zlorabe je, da borce za pravičnost in pravno državo prisilijo v obrambni položaj.
Debata o tem, ali smejo postlanci v parlamentarnih komisijah preverjati, ali policija preiskuje njihove kolege na položajih ali ne, se ne bi smela zgoditi. Debata bi morala biti o tem, ali postlanci, ki so kaj takega dovolili, lahko ostanejo postlanci. Debata bi morala biti o tem, ali jih je dovolj odstraniti iz vseh delovnih teles in poslati do konca mandata v zadnjo klop, ali pa to ne dovolj in jih je potrebno takoj in dosmrtno nagnati iz parlamenta in politike.
Podobno velja za zdravniški sindikat, ki se bori v prvi vrsti proti rezultatu volitev leta 2022 in v drugi vrsti za pravice najbogatejših zaslužiti še več. Debata ne bi smela biti, kdo ima prav, temveč, ali je to še sindikat, ali pa gre za lobistično organizacijo, ki ne ustreza več definiciji delavskega združenja. Ustavni sodnik s.p. je na nivoju napadov solzivca na mirne protestnike, kdor je bil v tem udeležen, ne more več opravljati uradne funkcije.
Sivina modernega fašizma
V nekih drugih, bolj normalnih časih, bi bili to odzivi, ki bi jih šteli kot normalne. Nič od tega ni normalno, nič od tega ne sme postati normalno, toda s (pre)medlimi odzivi na grotesken boj proti demokraciji in pravni državi žal dovoljujemo, da sivina nekega drugega časa prihaja bližje in bližje. Oblečena je nekoliko drugače, toda sivina modernega fašizma ni kaj dosti boljša od tistega, kar smo imeli pred pomladjo.
Ustaviti jo moramo, dokler ne pride predaleč. Če pri tem zaspimo, če ne ukrepamo, dokler nas take poteze še čudijo in se nam gnusijo, bomo kmalu spet v točki, ko bomo morali iti na ulice, proti kroglam in bajonetom, da si bomo izborili pravico v sistemu biti človek. Še je čas, tej prihodnosti se lahko še izognemo, toda delovati moramo zdaj in zver zatreti v kali, dokler je še mlada.
Ko je enkrat prepozno, nam ne bo kaj dosti pomagalo jadikovanje, da bi bilo prej lažje.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
