Pred dobrim desetletjem je v ZDA izšel roman Igre Lakote. Dogajanje je postavljeno v državo Panem, ki je nastala na ruševinah nekdanje Severne Amerike. Vodi jo diktatorski režim.
Sestavlja jo dvanajst okrožij, ki morajo vsako leto izbrati po enega najstnika in najstnico za sodelovanje v Igrah lakote – brutalnem obredu, v katerem se borijo do smrti. Preživi lahko le eden od njih. Igre so tudi velik marketinški dogodek. Prenašajo jih vse televizije, tekmovalci pa imajo sponzorje. So kazen za pretekle neuspele vstaje proti diktatorskemu režimu in nagrada za množice, željne spektakla.
Kar se je nekoč zdelo kot znanstvena fantastika, je pred dnevi postalo resničnost. Švicarski farmacevtski velikan Novartis se je odločil, da bo najdražje zdravilo na svetu, ki je namenjeno otrokom s spinalno mišično atrofijo, brezplačno ponudil stotim otrokom. Izbral jih bo – z žrebom.
Pljunek v oči humanizmu
Različni farmacevtski strokovnjaki so nam nato hiteli pojasnjevati, da gre za "povsem običajno prakso proizvajalcev zdravil oziroma marketinško potezo". Takole gre, če morda še vedno ne razumete: ko bo zdravilo Zolgensma (tako bi se lahko imenoval tudi kdo od likov iz Iger Lakote) registrirano, bodo imeli v Novartisu že podatke o njegovi učinkovitosti. Z njimi bodo zdravilo, ki trenutno stane dobra dva milijona dolarjev, bistveno bolje tržili.
Sliši se preprosto in logično, mar ne? Res je. V Panemu ali kakšni drugi znanstvenofantastični utopiji. Recimo v najbolj kruti različici kapitalizma, v katerem ena največjih farmacevtskih multinacionalk z žrebom izbere sto malih "srečnežev" z vsega sveta, ki jim bo milostno dala potencialno rešilno zdravilo. Vse z namenom "marketinške akcije".
Če ste se spraševali, kje je dno moralno-etičnega somraka človeštva, je takšna loterija življenja (v dobesednem pomenu) temu nevarno blizu. Je pljunek v oči humanizmu in simbol vsega, kar je na tem svetu šlo narobe. Gre za Igre lakote – tukaj in danes.
Farmacevt, ki odloča o življenju in smrti
Kdaj smo namreč pristali na to, da bo nestrpno čakanje več deset tisoč ubogih otrok, njihovih staršev in sorodnikov na razplet loterije življenja (v dobesednem pomenu), izrabljeno za "bistveno boljše trženje" zdravil? Kakšen je svet, v katerem lahko korporacija iz panoge, ki tradicionalno ustvarja najvišje dobičke, na takšen način odloča o življenju in smrti? In kakšno sporočilo to prinaša za vse tiste, ki zdravila ne bodo dobili?
Farmacevtska industrija, v lobističnem smislu verjetno najmočnejša panoga na svetu, bo seveda znala najti "ustrezne" odgovore na ta vprašanja. Da je vendarle bolje, da zdravilo prejme sto otrok kot nihče. Da je žreb "najbolj pravičen". Da se je na ta način po drugi svetovni vojni izbiralo tudi prejemnike antibiotikov proti tuberkolozi. Da razvoj zdravil stane milijone ...
O teh argumentih bi se dalo razpravljati, če bi bilo govora o kakšni dobrodelni ali neprofitni organizaciji. To Novartis in drugi farmacevtski velikani seveda še zdaleč niso. Samo v letu 2018 je Novartis ustvaril 12 milijard dolarjev dobička, kar je približno enako slovenskemu proračunu. To je 64 odstotkov več kot leto dni pred tem. Navidezna milost, ki jo daje stoterici "srečnežev", je v resnici pametno naložen drobiž. V marketing. V duhu te multinacionalke, ki rada hodi po robu.
Novartis je bil tako v zadnjih letih v preiskavah in postopkih zaradi podkupovanja, spornih svetovalnih pogodb, zavajanja s podatki o zdravilih, kršenja patentne zakonodaje ... Kot prava korporacija se nikoli ne ozira na druge. To smo spoznali tudi v Sloveniji. Na Prevaljah je lani ustavil gradnjo nove tovarne, čeprav je gimnazija v Ravnah prav zaradi te investicije uvedla program farmacevtski tehnik. Komu mar za to, gre za posel na največji mogoči globalni ravni.
Kaj sledi? Novartisov resničnostni šov?
Kljub številnim pomislekom in ostrim odzivom zato ni pričakovati, da bo Novartis odpovedal napovedani žreb. Zakaj bi ga? Sprejemanje odločitev v multinacionalkah je proces na več ravneh, od uprave in izvršnih direktorjev navzdol. Med vsemi doktorji znanosti, strokovnjaki in drugimi visokimi uslužbenci Novartisa se očitno ni našel en sam, ki bi vstal od mize in z nasmehom vprašal: "Tole z žrebom ... Saj to je šala, ne?"
Vprašanje je le, kaj sledi. Zakaj recimo Novartis ne bi prodajal televizijskih pravic za javni prenos žreba? "Marketinška akcija" bi bila precej bolj učinkovita v obliki resničnostnega šova, ki bi s kamerami v stanovanjih ubogih družin več mesecev "gradil napetost" pred žrebom. Sodelujoči bodo morda v prihodnje morali kupiti "srečko".
In zakaj bi o "srečnežih" sploh odločal žreb, če bi lahko to s SMS-sporočili storili gledalci? "Mar ne bi bilo to najbolj pravično in demokratično?" se bo kdo verjetno spraševal čez nekaj let.
Človeška stiska je le še priložnost
Da, tu smo. V družbi spektakla, ki potrebuje vedno večje doze šokov in dražljajev, da sploh še kaj občuti. Kjer je vse le še marketing. V družbi, ki ji etično-moralni kompas uravnavajo svetovne multinacionalke. Ki za "marketinške akcije" žrtvuje najbolj nebogljene otroke. In ki sama sebi laže, da je to vendarle najboljše za vse. In pravično.
Da, to se zgodi, ko je pomembna le še podoba, moralno-etične dileme pa ovirajo "konkurenčnost". Ko se sprijaznimo z umikom javnega iz družbenih sfer, od katerih so odvisna naša življenja in zdravje. Ko jih prepustimo profitnim centrom in "filantropom", ki izbirajo, komu bodo pomagali in komu ne. Ko ceno zdravila za Krisa in ostale pogumne otroke določa "trg", zato jim ostane le upanje, da bodo dobri ljudje zbrali dovolj denarja, zamaškov ali česa drugega.
Zdaj vemo, da meja za dobro "marketinško akcijo" že zdavnaj ni več. Danes bomo izžrebali prejemnike rešilnega zdravila. Jutri bodo morda na vrsti kandidati za kloniranje, zaporniki, ki čakajo na kazen, revni dijaki, ki se nadejajo štipendije, ali migranti, ki si želijo azila. Dobrodelnost je v družbi spektakla naslada na bazarju vidnega trpljenja. Človeška stiska je le še priložnost.
Dobrodošli v Igrah lakote. In veliko sreče pri žrebu.
