V teh dneh mi je v spomin prišel prizor iz televizijske serije Černobil, ki prikazuje najbolj znamenito jedrsko nesrečo vseh časov.
Ura je nekje okrog štirih ponoči, datum na koledarju je zloglasni 26. april 1986. V mestu Pripjat, ki leži ob sami elektrarni, se je že razširila novica o eksploziji v reaktorju. Na enem od nadvozov se začne zbirati množica ljudi, ki z daljave opazujejo ogenj iz elektrarne. Moški si točijo vodko. Ženske, večinoma soproge zaposlenih v elektrarni in gasilcev, se pogovarjajo. Nekatere so prišle kar z otroškimi vozički.
V vzdušju družinskega piknika jih počasi zajame oblak prašnih radioaktivnih delcev iz elektrarne. Odrasli ga komaj opazijo, saj zrejo v noč, ki jo osvetljuje žareče jedro reaktorja. Otroci rajajo in prašne delce lovijo kot snežinke. Brezskrbnost in smrt sta si podala roko.
Prizor iz televizijske serije Černobil, ki jo je lani predvajal HBO:
Zakaj nismo slišali svaril?
Prizor je podoben vzdušju v Sloveniji po tem, ko so v deželah severne Italije razglasili izredne razmere zaradi izbruha koronavirusa COVID-19. Že takrat je položaj začel uhajati izpod nadzora. Okužba se je začela silovito širiti, terjala je prve žrtve. Zdravstveno osebje v Lombardiji in drugod je začelo biti izgubljeno bitko.
Medtem ko so Italijani začeli zapirati šole, lokale in druge javne prostore, je čez mejo, v Sloveniji, življenje nemoteno teklo naprej. Ljudje so večinoma preslišali svarila infektologov in ministrstva za zunanje zadeve o potovanjih v severno Italijo. Celo zdravniki so hodili tja na počitnice. Karantene iz Wuhana, Codogna ali ladje Diamond Princess so se še takrat zdele nadrealistične. Prepričevali smo se, da je COVID-19 "navadna gripa".
Danes, slaba dva tedna po šalah, da Slovenije celo koronavirus ne more najti na zemljevidu, se zdi, kot da so od tistih brezskrbnih časov minili meseci, če ne celo leta. Kako se nam je lahko zgodilo, da smo vsi skupaj tako podcenili nevarnost? Psihologi imajo enostavni odgovor: ker smo ljudje.
Zakaj si delamo zaloge iz trgovin
Psiholog Kristijan Musek Lešnik je pred dnevi opozoril, da izbruhe epidemij vedno spremlja tudi epidemija anksioznosti. V ljudi se naselita strah in tesnoba, ker nad razmerami izgubijo nadzor. Ko dobesedno nevidni sovražnik v nekaj dneh ljudem obrne na glavo življenje, kot so ga poznali, se ti odzivajo na različne načine.
To smo videli tudi v Sloveniji. Že isti dan, ko je bila potrjena prva okužba s koronavirusom v naši državi, so ljudje odhiteli v trgovine kopičiti zaloge. Zakaj? "Ker so si stopnjo notranje tesnobe skušali uravnati na obvladljivo raven," odgovarja Musek-Lešnik.
Ne glede na vtis, ki ga daje panično "ropanje" trgovin, so bili ti ljudje še dva dni nazaj v manjšini. Še v sredo in četrtek, ko so bile ulice Ljubljane že prazne, je bila po raziskavi družbe Valicon zaradi COVID-19 "zelo zaskrbljena" le okrog petina vprašanih. 57 odstotkov ljudi, ki so sodelovali v anketi, je bilo "zaskrbljenih do neke mere".
Pri prebivalcih Slovenije je tako ob pojavu COVID-19 večinoma prevladal drug obrambni refleks, ki ga psihologi poimenujejo mehanizem zanikanja. To se zgodi, ko se ljudje soočijo z dejstvi, ki so preveč boleča, da bi jih lahko sprejeli. Psihoanalitičarka Anna Freud, hči Sigmunda Freuda, je zanikanje opisala kot mehanizem nezrelega uma, saj je v konfliktu s sposobnostjo soočanja z resničnostjo in učenja iz nje.
Slovenija zapira mejo pred migranti – z zahoda
Je res tako nenavadno, da smo v Sloveniji skoraj do zadnjega upali, da nas bo COVID-19 po nekem čudežu obšel? Smo res država "nezrelega uma", ki se ni sposobna soočati z resničnostjo? Četudi to kdaj drži, si v primeru COVID-19 to kot družba težko očitamo. Vse skupaj se namreč v resnici še danes zdi neverjetno.
Ste si še pred dvema tednoma - ne glede na vaše mnenje o Janezu Janši - predstavljali, da vas bo vlada pozivala k socialni osamitvi in zadrževanju doma? Da bodo zaprte šole, sodišča in uradi, da bodo prepovedane vse večje prireditve, da bosta odpovedana Pokal Vitranc in Planica, da bodo police trgovin že dopoldne prazne in da bodo zaposleni v podjetjih ostajali doma?
Da bodo bolnišnice zaprte kot vojaška oporišča in da bodo pred njimi stali kontejnerji za testiranje pacientov? Da na televiziji ne bo novih razvedrilnih oddaj ali tekem nogometne lige prvakov? Da bo Slovenija zaprla mejo z Italijo pred migranti – z zahoda? Da bo ljudi ob "buongiorno"* spreletel večji srh kot recimo ob "allahu akbar"**? Da bodo pred mejo s Hrvaško stale več kilometrov dolge kolone tovornjakov, ki želijo ven iz Slovenije? Da bodo ljudem na meji merili vročino? Da se bomo pogovarjali o oskrbi države s hrano in zaščitnimi maskam?
Da bo novica o imenovanju nove Janševe vlade prišla na vrsto nekje v petnajsti minuti televizijskega dnevnika?
Živimo film katastrofe
Ne, šok je bil enostavno prevelik. Vse skupaj se še vedno zdi kot film katastrofe. Kot Petersenov Izbruh ali Meirellesova Slepota. Kot nekaj, kar bomo v resnici ponotranjili šele, ko bo tega konec. Ko se bomo iz stanja šoka in tesnobe vrnili nazaj v običajne tirnice. Toda ali je po takšnem "resetu" naših življenj sploh možna takojšnja pot nazaj?
COVID-19 namreč ni razkril le (dis)funkcionalnosti posameznih držav, ki so se izbruha bolj ali manj uspešno lotevale z različnimi modeli: Kitajska z brutalno centralističnim avtoritarnim pristopom, Južna Koreja in Tajvan s kombinacijo neverjetne učinkovitosti oblasti in uniformnega sodelovanja ljudi, Iran s kaosom na vseh ravneh režima, Italija s političnim tekmovanjem, pregovorno nespretnostjo in na koncu z radikalnimi ukrepi, ZDA s tiščanjem glave v pesek in darvinističnim prepuščanjem ljudi na (ne)milost naravni selekciji ...
Razgalil nas je tako na ravni posameznikov kot družbe. COVID-19 ni pokazal le vse puhlosti sodobne potrošniške družbe in njenega zasipavanja s stvarmi in storitvami, ki jih v naslednjih tednih očitno ne bomo potrebovali za življenje, ampak še mnogo več.
Kaj nas je naučil COVID-19
Koronavirus, le mikroskopu viden skupek kemičnih snovi, ki mu znanost ni dala niti statusa bitja, je dal klofuto arogantnosti človeka, tega arogantnega samooklicanega nadbitja, in njegovemu prepričanju, da obvladuje res vse. "Dobe, v kateri je človeštvo nemočno opazovalo naravne epidemije, je najverjetneje konec. Vendar jo bomo morda še pogrešali," je leta 2016 v svoji Kratki zgodovini prihodnosti napovedal znani izraelski mislec in futurist Yuval Harari.
Te dobe še ni konec. Še vedno jo živimo. Naravna epidemija je pravkar ohromila celotno severno poloblo in nam pokazala, kako krhek je v resnici svet, ki bo v prihodnjih desetletjih robotiziral vse, kar je danes živo, si podredil še zadnje naravne vire in morda stopil na Mars.
Medtem ko smo rajali v snegu prašnih delcev, sta si brezskrbnost in smrt spet podala roko. Kdaj nas bo spametovalo?
*Dobro jutro, dober dan (v italijanščini)
**Alah je največji (v arabščini)
