Od srede, 15. septembra, dalje je pogoj PCT obvezen za opravljanje praktično vseh dejavnosti. Če ne izpolnjujemo pogoja PCT, menda lahko ponekod kupimo hrano, točenja goriva je že vprašljivo. Slovenija ni edina s takimi pogoji, pionirji pristopa so bili Francozi z Emanuelom Macronom na čelu. Na prvi pogled sta pristopa podobna, medtem ko sleherna resna analiza hitro pokaže razliko med državnikom in provincialnim samodržcem.
Francija je na začetku leta imela težavo: organizacija cepljenja je bila zastavljena preveč na splošno, neorganizirano, bile so nejasnosti pri zalogah in dobavah cepiv. Resne in povsem utemeljene kritike vlade so kmalu dale rezultate, v roku nekaj mesecev je francoski sistem deloval in maja so dosegli prvi cilj: 30-odstotna precepljenost populacije. Takoj za tem so opazili, da interes za cepljenje upada. Francija ima največji delež nasprotnikov cepljenja v zahodnem delu EU, v neki junijski anketi je kar 60 odstotkov necepljenih anketirancev navedlo, da se nimajo niti najmanjšega namena cepiti proti covid-19. Država je mesec dni obupano iskala rešitve, dokler ni državnik stopil pred ljudstvo in 12. julija, dva dni pred največjim državnim praznikom, napovedal, da bo izpolnjevanje pogoja PCT za vse aktivnosti obvezno od 1. avgusta dalje, torej čez približno tri tedne.
Preberite še:
Kaj je pozabila Mateja Logar? #kolumna
Francozi so odšli na ulice, v Parizu je protestiralo 200 tisoč ljudi – toda v tistem tednu se je tudi cepilo pol milijona Francozov. Tvegan korak je v roku dveh mesecev postal trenutek, ki je Emmanuela Macrona definiral kot državnika v pravem pomenu besede. V ključnem trenutku je vstal, od državljanov zahteval, da izpolnijo svojo dolžnost do domovine in jim dal dovolj časa, da so to tudi izvedli brez zdrah ali nepotrebne zmede. Danes Francija dobro obvladuje epidemijo in kmalu se bo začelo sproščanje ukrepov, saj je covid-19 pri visoki stopnji precepljenosti res le "malo hujša gripa".
Kako je bilo pri nas? Čez vikend je bil odlok objavljen v uradnem listu, o njem so morali poročati mediji. Ni bilo ne govora in ne novinarske konference, od objave do uveljavitve smo imeli cela dva delovna dneva časa. Niti strokovna skupina za zahtevo ni vedela, dokler niso zvečer prižgali televizije in videli objave na večernih novicah. Nekatere zahteve še zdaj niso jasne, ker so bili pogoji postavljeni čez noč in diletantsko še zdaj prihaja do sprememb. Določene dejavnosti so ugotovile, da izjem, kot so zapisane v odloku, ne morejo etično zagotavljati, in odlok ignorirajo.
Cepilna mesta so nenadoma preplavile množice ljudi, ki jih je provinca čez noč postavila pred izbiro: cepi se ali bodi lačen. Osebje pregoreva, ker je kratek rok izredno učinkovito preprečil primerno organizacijo dela. Cepiv občasno tudi zmanjka, saj infrastruktura ne dovoljuje neomejenih zalog cepiva na cepilnih mestih. V skladiščih je cepiv morda dovolj, toda to ne pomeni veliko, če je cepilno mesto 80 kilometrov stran. Koordinacije cepljenja ni. Na povsem utemeljene kritike vlada odgovarja z žaljivkami in protiustavnimi omejitvami svobode govora.
V državi je predsednik stopil pred ljudi in prevzel odgovornost za odločitev. V provinci smo dobili intervju z direktorjem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), ki je bil v prvi vrsti namenjen obrambi pred popolnoma utemeljenimi kritikami njegovega dela (oziroma manjka tega), ne pa obrazložitvam PCT pogoja ali pomena cepljenja.
To je razlika med republiko in državo, ki si ta naziv zasluži, in provinco, ki bi se šla državo. Naša ustava nas morda res definira kot samostojno državo, toda pod to vlado bi bil boljši naziv Provinces illyriennes**. Ali glede na skupno sejo slovenske in madžarske vlade na dan uvedbe PCT kar - Illír tartományok*.
Preberite še:
Vam gre vlada na živce? Ne odklanjajte cepljenja zaradi nje.
*Ilirske province (prvič v francoskem in drugič v madžarskem jeziku): entiteta znotraj Napoleonovega imperija, ki je med letoma 1809 in 1813 zajemala zahodni del slovenskega narodnostnega ozemlja, Istro, Liko in Dalmacijo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
