Zdi se kot uvodni prizor iz filma o britanskem tajnem agentu Jamesu Bondu. V tišini neke noči v bližino danskega otoka Bornholm pripluje podmornica ali ladja, ki je očitno nevidna za radarje. Tja pripelje diverzante v potapljaški opremi, ki na dva podvodna plinovoda namestijo mino ali drugo eksplozivno sredstvo. Nato neopazno odidejo, cevi pa raznese.
Sabotaža plinovodov Severni tok 1 in 2 ne bo "le" močno otežila energetske oskrbe Nemčije, ampak ima tudi velikanski simbolni pomen. Z njo je vojna v Ukrajini neposredno segla v jedro Evrope. Plinovodi, daljnovodi in druge "žile dovodnice" energije so očitno postale legitimna tarča. Obenem je eksplozija pod Baltskim morjem v prah sesula desetletje in pol nemške energetske politike. Označuje dokončni konec obdobja Angele Merkel, ki je ugašala domače jedrske elektrarne, da je lahko kupovala še več ruskega plina.
Ceno teh zablod bodo očitno plačali ljudje, ki se bodo v Nemčiji to zimo greli na sejmiščih in v telovadnicah. Dogajanje v Baltskem morju nam mora zato obuditi spomin na podobno zgodbo v našem delu Evrope. Na državo, ki je vrsto let z Moskvo pletla svoj "posebni odnos". Ime ji je Slovenija.
Preberite še:
Rusi črpajo denar iz SIJ, ki državo prosi za pomoč
Se še spomnite Južnega toka?
Za Rusijo je bil plin vedno tudi orodje za demonstracijo moči in širjenje geostrateškega vpliva. Že kmalu po prihodu na oblast je Vladimir Putin našel velikega prijatelja v takratnem nemškem kanclerju Gerhardu Schroederju, pozneje lobistu največjih ruskih energetskih družb. Ko se je zveza Nato leta 2004 razširila čez meje nekdanje Sovjetske zveze, v Ukrajini pa je leto dni pozneje prišlo do oranžne revolucije, je kocka v Moskvi padla.
Takrat so se v Rusiji odločili zgraditi dva nova kraka za nemoteni izvoz plina v Evropo - mimo Poljske, Ukrajine in drugih, za Kremelj problematičnih držav. Prvi, zdaj razstreljeni plinovod Severni tok je Rusijo pod Baltskim morjem neposredno povezal z Nemčijo. Drugi, nikoli zgrajeni Južni tok bi bil ruska pot do Italije. Vodila bi prek Črnega morja, Bolgarije, Srbije, Madžarske in Slovenije.
V enaki meri kot energetska je bil Južni tok tudi politična zgodba. Verjetno ni naključje, da so tri od štirih držav na poti do Italije v poznejših letih na različne načine pad(a)le v politični objem Moskve. Tudi v četrti, Sloveniji, se je njen vpliv od leta 2006 naprej začel hitro krepiti.
Preberite še:
Kdo so Rusi, ki imajo v Sloveniji milijonsko premoženje #foto
Ko se šef Gazproma na letališču obrne
Pri nas je za Južni tok navijala pisana koalicija "starih" levih struktur, ki v Rusiji še vedno vidijo nekakšen branik slovanstva, njihovih poslovnih prijateljev z močnimi zvezami v Moskvi, posameznih desnih politikov, ki so zavohali provizije, in domačega plinskega lobija. Ta se je za prevlado v energetiki spopadal s šaleškimi "termaši", ki so takrat trasirali pot projektu TEŠ6, in jedrskim lobijem, ki je pripravljal teren za drugi blok nuklearke.
Dolgo časa se je zdelo, da je "plinašem" uspelo. Vrednost slovenskega dela Južnega toka je bila ocenjena na milijardo evrov. Toda vse je padlo v vodo, ko so Putinovi "zeleni možje" leta 2014 zasedli Krim.
Pred tem je ves čas prihajalo do čudnih, celo bizarnih pripetljajev. Leta 2009 je Ljubljano obiskal šef Gazproma Aleksej Miller. Tedanji vodja direktorata za energijo Janez Kopač mu je razložil, da gradnja plinovoda, ki bi imel po ruskem predlogu poseben upravljavski in davčni položaj, ob spoštovanju pravil EU ni mogoča. Miller je besen odšel, a se je njegov avtomobil na letališču obrnil nazaj. Vmes je namreč na hitro dobil nov termin pri takratnem predsedniku republike, ki je pri gostu očitno pustil precej boljši vtis.
Tri leta pozneje je Janez Janša obiskal Kremelj. Četudi je slovenska delegacija prišla ponujati tudi Petrol, ga je Putin več ur pustil čakati v hotelu – kot povračilo, ker je Janša pred petimi leti čez noč odpovedal prihod v Sankt Peterburg. Nad projektom Južni tok so v Sloveniji bdele oči ruskih obveščevalcev. V Bruslju pa je o usodi plinovoda odločal tedanji komisar za energetiko Guenther Oettinger. Danes je svetovalec Viktorja Orbana, vrsto let največjega Putinovega zaveznika v EU.
Preberite še:
Ker Rusi več ne morejo, zdaj "sovražnico EU" podpira financer Nova24TV
Širjenje ruskega vpliva
Z obljubami o dodatnih količinah ruskega plina je v Slovenijo prišlo tudi vse ostalo. Od ruskih oligarhov, ki so kupovali podjetja (SIJ, Terme Maribor), do državne Sberbank, ki je prevzela financiranje dela domače poslovne elite. Od zunanje politike, ki se je ob prvem ruskem konfliktu z Ukrajino ponujala za mediatorja, do odpovedi plinu iz Alžirije. Od Putinovih obiskov do ruskih državnih odlikovanj. Od ruske univerze v Kopru do prihoda ruskih gardistov na slovesnost ob ruski kapelici v letu aneksije Krima.
Ali kot je pred desetletjem evforično napovedal tedanji predsednik društva slovensko-ruskega prijateljstva Saša Geržina: "Rusi so dokončno odkrili Slovenijo. Pri nas bodo podobno močno prisotni kot Francozi ali Avstrijci!" Kmalu zatem se mu je uspelo prebiti v jedro slovenske energetike: med nadzornike Gen Energije, solastnice slovenske polovice krške nuklearke.
Danes se nekateri v Sloveniji zgražajo nad slabo prikritimi simpatijami nekaterih vplivnih mnenjskih voditeljev nad Rusijo. Toda pri tem pozabljajo, da to ni pojav, ki bi prišel z neba ali bil zgolj kulturno pogojen. Najmanj desetletje po letu 2006 je bila namreč "rusofilija" na številnih ravneh tako rekoč uradna politika te države. V nekem trenutku je mehka moč Rusije v Sloveniji opazno presegala ekonomsko povezanost med državama. Celo v najboljših časih je naše gospodarstvo v Rusijo letno izvažalo trikrat manj blaga kot recimo v Italijo.
Vrsto let so nas resni ljudje prepričevali, da bi morala imeti Slovenija vlogo nekakšnega mostu med EU in Rusijo. Absurdno izenačevanje Rusije kot agresorja in Ukrajine kot žrtve, zavijanje odrekanja njene pravice do obrambe v celofan nekakšnega pacifizma in poizkusi relativizacije dejanj Putinovega režima so le derivat te doktrine. V našem utopičnem dojemanju mednarodnih odnosov se vojne pač končajo, ko se država s sončne strani Alp odloči pomahati z oljčno vejico, v resničnosti pa ne. Nismo središče sveta, ampak le njegov, razmeroma nepomembni košček, v katerem občasno snemajo akcijske filme. Žal.
Ali na srečo.
