Kam je izginila »razvojna koalicija«? Obljube so zamenjali izgovori

V mesecih pred zadnjimi volitvami se je slovenska desnica ljudem »prodajala« kot tista politična opcija, ki je edina sposobna vladati tej državi. SDS in njeni politični zavezniki so nam z vsakim nastopom sporočali, da so na prevzem oblasti pripravljeni. 

Prepričevali so nas, da imajo ekipe strokovnjakov, ki so že napisali več kupov predlogov zakonov, belih knjig in strategij. Poslušali smo fraze o »razvojni koaliciji«, ki da bo delala »za Slovenijo, za prihodnost«. O tem, da »država nujno potrebuje izkušnje, operativnost in predvidljivost«, ki da jih prejšnja levosredinska vlada ni imela.

Govorili so nam, da bomo le z desnico končno dobili oblast, ki o reformah ne bo le govorila, ampak jih bo tudi izvajala. V tej interpretaciji sveta so bila štiri leta vlade Roberta Goloba le nekakšna začasna motnja v sistemu, namenjena »rušenju samostojne Slovenije«, ki jo bo vlada Janeza Janše zdaj spet »gradila«.

Pomemben del te taktike je bila katastrofičnost. Desnica in njej naklonjeni kapitalski krogi so trdili, da je Slovenija pod Golobom propadla država, zato se mudi. Da je vsak dan, ko je bila »škodljiva« Golobova vlada še na oblasti, za Slovenijo nepovratno izgubljen. 

Kje smo torej danes, ko je Janševa koalicija dejansko na oblasti že štiri mesece? Toliko časa ima namreč s pomočjo Resni.ce že zagotovljeno večino v državnem zboru. 

Njena dosedanja bilanca je daleč od drzne predvolilne samohvale. Ravno nasprotno, vtis je, da se je v resnih težavah znašla na vseh treh področjih, ki jih je pred volitvami sama razglašala za ključne: pri davkih, boju proti korupciji in zdravstvu.

Preberite še:
Kmetje, prevozniki in podjetniki protestirajo. In potem se zbudim iz sanj

Kako od Širclja naprej nihče več ne govori o davkih

Davki so bili ključna predvolilna zgodba slovenske desnice in verjetno glavni razlog, da je ta kot blok na volitvah dobila rekordnih več kot pol milijona glasov. Govorjenje desnice in interesnih organizacij velikega kapitala o davčnem primežu Golobove vlade in njenem dušenju gospodarstva se je zelo prijelo v bazenu malih podjetnikov. Dvig te plime je čez parlamentarni prag uspel spraviti tudi barko Resni.ce.

Toda do zdaj edina davčna reforma, če ji sploh lahko to rečemo, je na hitro sprejet interventni zakon. Gre za ustavno zelo sporen »frankenstein« želja in vračil predvolilnih uslug, ki ogroža financiranje javne zdravstvene in pokojninske blagajne. 

Desna koalicija ga je izkoristila kot izgovor, s katerim je lahko pred lastnimi volivci, skeptičnimi do Zorana Stevanovića, ki so ga še nedolgo nazaj najbolj zmerjali v SDS, utemeljila sodelovanje z Resni.co.

A v začetku junija ji je čistega vina nalil kar njen finančni minister Andrej Šircelj. Ne le, da je bil odkrito kritičen do zakona. Celo javno je namignil, da je »ena od možnosti« za pokritje minusa, ki bi ga ta ustvaril v proračunu, tudi dvig DDV.

Preberite še:
Mijič, Snežič in »liki z asfalta«: Slovenija postaja Miloševićeva Srbija

»Alarmantne ugotovitve« kot povod za kaznovanje

Čeprav je moral Šircelj to stališče nekaj dni pozneje v strankarskih medijih javno »revidirati«, ga dejansko ni spremenil.

Tu sledi bistvo. Ste opazili, da od takrat, ko je Šircelj govoril o možnem dvigu davka, ki bi najbolj prizadel daleč največje število ljudi, predvsem pa revnejše, desna koalicija sploh ne govori več o davkih? Kot da teme, ki je zaznamovala kampanjo, na volitve pa je privabila mnoge, ki nanje ne hodijo, nikoli ne bi bilo.

Čez noč je desna koalicija ploščo obrnila. Zdaj je njen fokus ugotavljanje »stanja na ministrstvih«, ki da beležijo stomilijonske primanjkljaje. Na teh »alarmantnih ugotovitvah« temeljijo varčevalni ukrepi, ki so podobno kot v času druge in tretje vlade SDS uperjeni v skupine, v katerih desnica že vrsto let vidi ideološkega sovražnika, torej medije in nevladnike. 

Naenkrat ne govorimo več o razvoju, znanju in rešitvah za državo, ampak o - kaznovanju.

Preberite še:
Logar nas je spet prevaral. Zdaj vodi napad na tožilstvo.

Bankrot boja proti korupciji

Korupcija. Boj proti njej je bil osrednja točka desne predvolilne agende. SDS ga je taktično prepustila Logarju, nanj pa se je skušal pripeti tudi Stevanović.

Epilog: politično-etična katastrofa. Saga o poslancu Resni.ce Borisu Mijiču, ki je prevaral in opeharil nekdanje delavce, dolguje pa »bogu in narodu«, je postala simbol vdora kriminalnih praks v državni zbor, osrednjo institucijo slovenske parlamentarne demokracije.

Finančni bankrot Mijičevega podjetja je razgalil tudi etično-moralni bankrot njegovega strankarskega šefa, sicer predsednika tega istega parlamenta, ki nam po vseh neuspešnih spinih, lažnih obljubah in odpiranju lastnega žepa zdaj »prodaja« še nekakšno moralo na odlog.

Beri: Mijič naj gre, ampak šele čez dva meseca. Zakaj? Ker bo Stevanović standarde minimalne politične higiene upošteval šele, ko mu bo to ustrezalo.

V tem času se je izkazalo, da je tudi zloglasni Skok precej bolj kot boju proti korupciji v resnici namenjen političnemu prevzemu tožilstva. Torej še ene institucije, v kateri desnica že vrsto let vidi ideološkega sovražnika.

Preberite še:
Branko Grims je padel, ker ne razume, da je lahko skrajni desničar le doma

Kaj pa čakalne vrste?

In tu je še zdravstvo, še eno minsko polje, ki ga je SDS prepustila Anžetu Logarju. Desnica se je pred volitvami pragmatično pripela na vlak interesnih skupin, ki so vlagale »milijone in kamione« v sesutje zdravstvene reforme Golobove vlade.

Njihov cilj je bil jasen: vrniti slovensko zdravstvo na tovarniške nastavitve, s katerimi bo neopazno zdrvelo v divjo privatizacijo. Torej nekje v jesen 2022, ko je ministrstvo za zdravje vodil Danijel Bešič Loredan. Ta kontinuiteta je vidna že z izbiro ministra. Tadej Ostrc je bil državni sekretar pri Bešiču Loredanu, ki je enako kot zdaj Ostrc med ministrovanjem delal v zasebni kliniki.

Kaj je bil najodmevnejši ukrep ministra v zadnjih dveh mesecih? Še vedno skrivnostni dogovor z mariborskimi radiologi, ki do zdaj niso bili zadovoljni z 11 tisoč evrov mesečne plače.

V ospredju so izgube v slovenskih bolnišnicah, ki bi lahko služile kot prikladni izgovor za to, da se iz njih v zasebne roke trajno odpelje nekatere programe. Seveda le tiste najbolj donosne. Tudi to smo že videli. Kje so urgentni ukrepi za skrajšanje čakalnih vrst, ki so jih ti isti ljudje smelo napovedovali pred volitvami?

Skratka, v tem trenutku je podoba in bilanca sedanje desne koalicije precej daleč od »razvojne«, za kakršno se je predstavljala med volilno kampanjo. Kot taka utegne hitro razočarati tudi marsikaterega lastnega volivca. Vprašanje je le, ali je to res presenečenje.