Tretjega septembra, na prvi šolski dan, je bila Slovenija v stanju nekakšnega kolektivnega šoka. Po spletu so zaokrožili videoposnetki in fotografije prizorov iz gozdov na severovzhodu države. Več deset zamaskiranih mož v uniformah, nekateri od teh so bili oboroženi, je stalo v postroju, ki ga je vodil Andrej Šiško.
Slovenija je spoznala "prostovoljno obrambno skupino svobodnih ljudi dežele Štajerske", bolj znano pod imenom Štajerska varda.
V politiki se je vnel boj za interpretacijo afere. Že dan zatem je spletna stran Nova24TV, medija iz kroga SDS, "ekskluzivno razkrila", da za enoto Andreja Šiška, prvaka desne stranke Zedinjena Slovenija, častilca Karantanije in gorečega protikomunista, v resnici stoji Zveza združenj borcev za vrednote NOB, v ljudskem jeziku še vedno bolj znana kot zveza borcev.
Zveza borcev kot "leva varda"
A to "razkritje" je kmalu padlo v senco novih dejstev. Vse več sledi do varde je namreč vodilo do konkretnih oseb s strankarsko izkaznico SDS.
Policija je tako med preiskavami v "zadevi Šiško" obiskala tudi Mateja Lesjaka, člana izvršilnega odbora podmladka SDS, ki ga vodi poslanec stranke Žan Mahnič. Na postroju varde je bil tudi Aleš Ernecl, urednik portala Politikis.si, ki ga je vrsto let urejal še en poslanec SDS Dejan Kaloh. Nihče od njih nima nikakršne povezave z zvezo borcev.
Po novem je bila tako zveza borcev zgolj nekakšna leva različica štajerske varde, saj da obe organizaciji svojim članom dovoljujeta nelegalno nošenje orožja. Kot dokaz so mediji iz kroga SDS objavljali fotografije z nekaterih partizanskih proslav, na katerih je bilo mogoče videti posameznike z replikami pušk ali onesposobljenimi kosi orožja.
Kako je Turnšek padel na izpitu iz politične zrelosti
Danes, mesec in pol po izbruhu afere Štajerska varda, je jasno, da je zveza borcev v trku s propagandnim aparatom največje parlamentarne stranke padla na izpitu iz politične zrelosti. Za to nosi največjo odgovornost njen predsednik Tit Turnšek.
Že sredi septembra se je namreč pustil zapeljati v nastavljeno past. V imenu predsedstva zveze je njenim združenjem in društvom z odlokom prepovedal kakršno koli uporabo muzejskega ali drugega orožja na komemoracijah, svečanostih in drugih slovesnostih zveze.
Če je Turnšek sprva še obsojal nastajanje paravojaških enot in strankarskih milic, se je s tem odlokom dejansko posipal s pepelom. Za to, da je treba "narediti red", se je odločil v daleč najslabšem mogočem trenutku za zvezo borcev.
S tem je namreč (ne)posredno priznal, da je imel Janez Janša prav, ko je javnost prepričeval, da je Štajerska varda smešen poizkus sprevračanja pozornosti od nove vlade in da je prava paravojaška enota v resnici zveza borcev. Da mora torej Slovenijo muzejsko orožje na proslavah zveze borcev, organizacije z 70-letno tradicijo, precej bolj skrbeti od postroja zamaskiranih uniformirancev, povezanih s strankami slovenske desnice, ki ga vodi oseba s kriminalno preteklostjo.
Učinek te Turnškove odločitve je že viden. Medtem ko je Štajerska varda v zadnjih tednih skoraj izginila iz medijev, so ti polni novic o "problematiki orožja" na proslavah zveze borcev in notranjih razprtijah v tej organizaciji.
Ko je Turnšek sam ali ob pomoči drugih pred dnevi spoznal svojo napako, je z novim odlokom svoje zahteve nekoliko omilil. A škode ni zmanjšal. Ravno nasprotno, vse skupaj je že s prvotnim dekretom zapeljal tako daleč, da lahko zdaj le še pleše po Janševih taktih.
Organizacija s 40 tisoč člani
Zveza združenj borcev za vrednote NOB je ena od najvplivnejših organizacij pri nas.
Ima več kot 40 tisoč članov, med katerimi je še vedno slabih sedem tisoč nekdanjih partizanov. Njeno omrežje je obsežno in sega v vse dele Slovenije. Povezuje 82 združenj in društev, ki so povezani v 14 pokrajinskih svetov. Po nekaterih ocenah ima za več deset milijonov evrov premoženja, največ v nepremičninah. Financira se z dotacijami države, podjetij in občin, prispevki in članarinami.
Zaradi razvejane terenske mreže, tradicije in močne ideološke komponente ima izrazit vpliv na slovenski levici, kjer ima status nekakšne ekskluzivne varuhinje izročila NOB.
V njenih najvišjih organih sedijo nekateri nekdanji vidni politiki z levega pola. Med štirimi podpredsedniki sta dva nekdanja ministra iz vrst Socialnih demokratov (SD): Franc Križanič in Ljubica Jelušič, ki v vrhu zveze velja za osebo z največjim vplivom na Turnška. Člani različnih organov zveze so še nekdanji predsednik izvršnega sveta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Andrej Marinc, nekdanji dolgoletni poslanec SD Miran Potrč, pravnik Ljubo Bavcon, nekdanji urednik Božo Kovač, tajnik Foruma 21 in dolgoletni zaupnik nekdanjega predsednika republike Milana Kučana ...
Šef zveze borcev s "pomladnim" pedigrejem
Tit Turnšek je vodenje zveze prevzel jeseni 2013 po odstopu Janeza Stanovnika. Mandat se mu izteče čez dobro leto dni. Že njegov izhodiščni položaj pa se je razlikoval od predhodnikovega.
Stanovnik je nekdanji partizan in zadnji neizvoljeni predsednik nekdanje Socialistične republike Slovenije. Vodenje zveze je prevzel leta 2003, torej že po koncu drugega Kučanovega mandata na položaju predsednika republike. Še posebej v zadnjih letih Stanovnikove vladavine je zveza postala pomembni akter v dnevni politiki.
Pred volitvami leta 2011 je Stanovnik javno podprl Zorana Jankovića in v znamenitem govoru na proslavi v Dražgošah leta 2012 obsodil vmešavanje tedanjega ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija v sestavljanje vlade. Druga Janševa vlada mu je odgovorila s prepolovitvijo državnih dotacij zvezi borcev, ki so leta 2012 znašale le še 250 tisoč evrov.
Turnškov "pedigre" je drugačen. Ne prihaja iz partizanske družine. Ko se je končala druga svetovna vojna, je bil star sedem let. V obdobju Jugoslavije kariere ni delal v politiki, ampak v različnih tehnoloških podjetjih, ki so poslovala s tujino. V politiko je stopil šele v prvi polovici devetdesetih let. Najprej kot član tedaj še Pučnikove SDSS, nato pa je prestopil v vrste Slovenske ljudske stranke (SLS), še ene "pomladne" stranke, zaradi česar nikoli ni zares užival zaupanja dela članstva zveze.
Leta 1997 je postal minister za obrambo, a ga je s položaja odnesla afera s kombijem vojaško-obveščevalne službe, ki je pomotoma prečkal hrvaško mejo pri Zavrču.
Kaj ima Turnšek skupnega z Božem Dimnikom?
Po odhodu iz politike se je posvetil poslom. V skupini Iskra je bil tesen sodelavec njenega prvega moža Dušana Šešoka, ki je pozneje z menedžerskim odkupom postal njen največji lastnik. Turnšek v tej operaciji ni sodeloval, v dobrih odnosih s Šešokom pa je ostal do danes.
Ukvarjal se je s telekomunikacijami in imel stike z orožarsko industrijo. V prvi polovici desetletja naj bi Turnšek pri ministrstvu za notranje zadeve, ki je naročalo opremo za enotni komunikacijski sistem državnih organov, lobiral za finsko Nokio. Nato je leta 2008 ustanovil podjetje Akrila, ki je sčasoma prevzelo zastopstvo helikopterjev znamke Eurocopter v Sloveniji. Danes skrbi za vzdrževanje letal in helikopterjev v lasti ministrstev za obrambo in notranje zadeve.
Sam Turnšek je večkrat razlagal, da je zgolj fiduciarni lastnik podjetja Akrila. Kdo je njegov dejanski lastnik, nikoli ni razkril. Po nekaterih informacijah naj bi bil to lobist Božo Dimnik, spet po drugih njegova hči Diana Dimnik, lastnica podjetja Medias International, pomembnega dobavitelja v zdravstvu. Nekateri viri trdijo, da Turnšek v resnici nikoli ni prekinil poslovnih zvez s Šešokom. Ob prevzemu vodenja zveze borcev je Turnšek, pred tem član predsedstva, podjetje Akrila tudi uradno prodal.
Turnšek v resnici nikoli ni bil za politiko. Njegov značaj je pogosto njegov največji sovražnik. Znanci in nekdanji sodelavci ga opisujejo kot vzkipljivega, trmastega, arogantnega, na trenutke ošabnega človeka precej slabih živcev, ki rad ljudem pove, kaj si o njih misli.
Kaj je smisel prostaških izpadov
Prav te lastnosti pogosto kaže tudi pri vodenju zveze borcev, kjer je bil pred imenovanjem druga izbira - za pisateljem in nekdanjim članom predsedstva Slovenije Matjažem Kmeclom, ki je ta položaj odklonil.
Maja letos je Turnšek v parlamentu poslance SDS ozmerjal za "lažnive kur...". Šlo je za razpravo o financiranju veteranskih organizacij v Sloveniji, pri katerih je SDS zvezi borcev očitala monopol. Razprava je pričakovano šla tudi v smer "vloge zveze borcev pri vzpostavljanju povojnega totalitarnega sistema".
Govor poslanca SDS Franca Breznika je Turnšek prekinil z opazko, da gre za "lažnivega psa". Nato ga je predsedujoči, še en poslanec SDS Žan Mahnič, pozval, naj zapusti dvorano, kar je Turnšek tudi storil.
Ne glede na vse si takšnega izpada, ki so si ga v SDS le želeli, ne bi smel privoščiti. Že na tej točki je vidna velika razlika med Turnškom in predhodnikom. Če je Stanovnikova "gromovniška" retorika razkrivala razgledanega človeka širokih obzorij, ki je prepričanja o NOB in svetu gradil na osebni in družinski zgodbi, Turnšek prevečkrat deluje enodimenzionalno, hujskaško, prostaško ali celo vulgarno.
Enako se je zgodilo leta 2015, ko je po novinarski konferenci Koalicije proti privatizaciji, na kateri je Turnšek nastopal kot nasprotnik prodaje Telekoma Slovenije, novinarko časnika Finance Petro Sovdat označil za "kozo", ki da "laže in sprašuje, kar so ji naročili".
Obsojen na zasmehovanega poraženca Janševih iger
Istega leta je na proslavi v Kočevju zaradi Telekoma Slovenije napadel tudi tedanjega predsednika vlade Mira Cerarja, ki ga je označil za največjo varnostno grožnjo Sloveniji, zaradi česar se Cerar ni udeležil proslave zveze borcev na Trgu republike.
S tem je Turnšek znova pokazal pomanjkanje čuta za politični trenutek. Če so bili na zvezi borcev ob koncu Stanovnikove ere še v dilemi, ali bo šla ta v smer apolitične organizacije, namenjene ohranjanju spomina na NOB, ali se bo še bolj profilirala v smer političnega delovanja, ki bi lahko na neki točki preraslo celo v ustanovitev stranke, Turnšek drži linijo" ki jo je mogoče označiti kot zmedeno.
Na eni strani preklinja v parlamentu, organizira shode proti potvarjanju zgodovine zaradi ene televizijske oddaje, govori o "čistosti" povojnih pobojev in zavrača kakršno koli razpravo o spravi (četudi se to občasno poskuša zlorabljati za rehabilitacijo domobranstva).
Na drugi strani govori o "pomiritvi strasti in maščevalnosti", a se hkrati konstantno zapleta v neproduktivne spore, ob tem pa zaradi prej omenjenega pomanjkanja političnega čuta domala ves čas igra Janševo igro, v kateri je vnaprej obsojen na vlogo zasmehovanega poraženca.
S tem pa tudi zveza borcev.
Postranska škoda Turnškovih afer
Zaradi Turnškovega sloga, ki zaposluje javnost, se v zadnjih letih po oceni nekaterih članov, ki o dogajanju v zvezi ne želijo javno govoriti, izgubljajo temeljna sporočila spominskih slovesnosti, ki jih organizira zveza. To so po njenih navedbah:
- da smo se upravičeno in častno uprli trem okupatorjem in z velikimi žrtvami in trpljenjem ubranili obstanek na svoji zemlji in svojo svobodo;
- da smo bili del velike zmagovite protihitlerjevske koalicije proti največjemu zlu tistega in vseh časov;
- da brez uspešnega NOB pod vodstvom OF v okviru boja vseh jugoslovanskih narodov ne bi dosegli združene Slovenije s priključitvijo Primorske, kar je bila podlaga za samostojno Republiko Slovenijo kot republiko v takratni ustavni ureditvi in predpogoj za izborjeno osamosvojitev v letu 1991;
- da je obsojanja vredno potvarjanje zgodovine in ob tem vsakršno prikrivanje ali opravičevanje oborožene in vohunske kolaboracije, kar je bilo zločinsko dejanje ne glede na okoliščine nastanka;
- da se spoštljivo in s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so padli ali trpeli za domovino;
- da se zavzemamo za mir, ker obsojamo vojno, zavračamo pa vse pojave neofašizma in neonacizma ter vse oblike nestrpnosti in sovraštva.
Dosedanji predsedniki zveze borcev
Ivan Maček - Matija (1948–1962)
Janko Rudolf (1962–1965)
Franc Leskošek - Luka (1965–1969)
Janez Vipotnik (1978–1982)
Bojan Polak - Stjenka (1982–1983)
Janez Vipotnik (1983–1984)
Božidar Gorjan - Bogo (1984–1988)
Bojan Polak - Stjenka (1988–1990)
Ivan Dolničar - Janošik (1990–2003)
Janez Stanovnik - Tine (2003–2013)
Tit Turnšek (2013–)
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
