"Le vkup, le vkup uboga gmajna!" - klic kmečkih puntarjev Matije Gubca
Slovenija je pomembno vozlišče prometnih tokov v Evropi. Čez nas potujeta tako imenovana peti in deseti koridor, ki povezujeta zahod z vzhodom ter sever z jugom. Postojnska vrata so edina pametna kopenska povezava Italije z Dunajem, brez vozlišča pri Zidanem mostu bi po Balkanu še vedno uporabljali volovske vprege. Imamo tudi močno pristanišče v Kopru, kjer dan in noč poteka pretovarjanje raznovrstnega blaga.
V enem izmed kontejnerjev se je nahajal prašek kmečkih puntarjev. V Evropi so zadnje leto spet v modi protesti kmetov, ki zaradi različnih razlogov hodijo na ulice in demonstrirajo proti tej ali oni kmetijski politiki. Desna politika je naročila za cel ladijski kontejner instant variante, ga pomešala z vodo, posladkala in to brozgo nam že več mesecev poskuša vliti v grlo, da bi poslabšala stanje v državi in preprečila sleherne reforme.
Nekaj deset rekonstituiranih kmetov se je odpravilo v Celje, kjer po transparentih sodeč demonstrirajo ZA zdravo in kvalitetno kmečko hrano, ZA prihodnost slovenskega kmeta, PROTI betoniranju kmetijskih zemljišč za privatne interese in KER bi bili brez kmetov lačni, nagi in trezni. Uradno je protest sicer uperjen proti gradnji suhih zadrževalnikov in drugim protipoplavnim ukrepom. Kmetje sicer zahtevajo cenejše protipoplavne ukrepe, ki ne zadanejo kmetijskih zemljišč. Instant puntarji pač ostanejo instant puntarji, ne glede na to, koliko sladkorja jim dodamo.
Za stanovanje moramo biti lačni, nagi in trezni
V zadnjem času vsi hočemo več, veliko več. Trgovine so cene izdelkov močno navile, toda ne na račun višjih nabavnih cen hrane pri kmetih. Večji kos pogače dobijo drugi členi verige, kmetje dobijo le drobtinice. Sočasno poteka stavka zdravnikov, ki ne popuščajo pri zahtevah, da so plačani po najvišjem zahodnem standardu, medtem ko bi delali po klasičnem jugoslovanskem.
Da, vse se draži, tako hrana, kot zdravstvo in nepremičnine. V Ljubljani je tako povsem nekaj normalnega, da za kvadratni meter stanovanja namenimo dve povprečni mesečni plači. Za stanovanje velikosti 60 kvadratnih metrov je tako potrebno deset let garanja, brez življenjskih stroškov, hrane, vode ali davkov. Da si kupimo manjše stanovanje v desetih letih, moramo biti lačni, nagi in trezni, živeti moramo od zraka. Vse skupaj ni od včeraj in tudi ni od lani ali predlani, je posledica približno dveh desetletij zanemarjanja potreb ljudi in politične nestabilnosti.
Letos namreč mineva dvajset let, odkar smo imeli zadnjo vlado, ki je bila stabilna in ki je delala za interese še koga drugega kot zgolj kapitala. Zamenjalo se je šest vlad, nekatere so bile nestabilne, nekatere so delale za interese vseh drugih, samo ljudi ne. Dve sta bili kar oboje hkrati, delali sta #zase in stabilni sta bili kot Titanik dve uri po trku v ledeno goro.
Politika prejšnje vlade je delovala v SFRJ
Zdajšnja vlada tudi nima sreče. V dveh desetletjih so se postranski interesi vplivnih skupin razbohotili kot rak in se lepo navadili, da so od vlad lahko bodisi dobili bodisi izsilili praktično karkoli so hoteli. Tako pridemo do pregrešno dragih stanovanj, visokih cen v trgovinah in vsesplošnega nezadovoljstva vseh z vsem. Vse skupaj je še močno poslabšala vsesplošna orgija zapravljanja v času epidemije covid-19. Takratna vlada je v ihti, da je potrebno priložnost res dobro izkoristiti, državno zakladnico dodobra izpraznila in si kupovala podporo s takimi ali drugačnimi predvolilnimi sladkarijami.
Višje cene in vladna neodzivnost na povsem razumne zahteve sindikatov so v znatni meri zapitek nebrzdanega proračunskega žuranja v letih 2020-2022. V SFRJ je politika prejšnje vlade še kolikor toliko delovala, država je enostavno tiskala denar brez omejitev in ga prosto razdajala vsepovsod. Rezultat je bila inflacija in konec skupne države. Nekaterim še zdaj ni jasno, da ni bila kriva rdeča barva, ampak nesposobna ekonomska politika. Zdaj imamo vsaj vlado, ki se zaveda, da je potrebno zapitek nekoč tudi plačati.
Jasno je, da ni lepo, ko vidiš, kako se vse draži, medtem ko tvoj dohodek stagnira in država zate noče odpreti mošnjička. Toda žal obstaja dejstvo, ki ga moramo sprejeti: porabimo lahko le toliko, kot ustvarimo, in trenutno ne ustvarimo dovolj, da bi lahko bilo veliko bolje. Malo bolje bo že šlo, del kradljivskega aparata bo kaj kmalu tam, kjer sodi, in država bo počasi izplavala.
Seveda pod pogojem, da v prihodnosti še naprej izbiramo vlade, ki ne delajo zgolj za posebne interese in ne nasedamo manevrom, namenjenim destabilizaciji, kot so instant puntarji, popolnoma nerealne zahteve najbolje plačanih javnih uslužbencev in podobno. Kaos še nikoli ni prinesel reda, bi rekel Rudolf Clausius.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
