"Divide et impera." (deli in vladaj) - latinski pregovor
Vseevropski praznik demokracije je za nami in prinesel je tako iskani zasuk v desno, ki si ga je del naše politike grozno želel. Marsikje so slavile skrajno desne stranke, ki prihodnost Evrope vidijo v kombinaciji sovraštva do drugačnosti, zavračanju pravic istospolno usmerjenih, večji vlogi vere in verskih ustanov v družbi ter nasprotovanju napredka demokracije in svoboščin, ki so v Evropi moderne od razsvetljenstva dalje.
Kolovodje desnega zasuka najbolj skrbi porast islamizacije v Evropi. Na Dunaju naj bi bila že skoraj tretjina osnovnošolcev islamske vere, kar so raziskovalci povezali z določenimi težavami na šolah. Dunajske šole so namreč ugotovile, da so učenci islamske vere najbolj sovražno nastrojeni do drugačnosti, zavračajo pravice istospolno usmerjenih, zagovarjajo večjo vlogo vere in verskih ustanov v družbi ter nasprotujejo napredku demokracije in svoboščin, ki so v Evropi moderne od razsvetljenstva dalje.
Zakaj torej glasni zagovornik evropske desnice za največjo grožnjo Evropi predstavlja muslimanskega priseljenca, če je njun ideološki profil praktično enak? Gre za pristop "deli in vladaj".
Ideološka praznost populistične desnice
Pristop je znan vsakemu sledilcu političnega dogajanja na Slovenskem: enotno ljudstvo, ki stremi k nekem cilju, si je nemogoče podrediti. Če ljudstvo ni enotno, če je razklano na več manjših plemen, ki zagovarjajo enega ali drugega voditelja, se da podrediti in mu vladati v lastno korist.
Velik delež evropske desnice danes deluje na podoben način. Ideološko je prazna, ciljev ali vizije ne ponuja. Namesto vizije prihodnosti naročijo študije javnega mnenja, ki pokažejo, česa se ljudje v tistem trenutku najbolj bojijo, kaj moti največ ljudi in začnejo jasno in glasno govoriti, kako so oni proti temu. Mi lahko kdo najde, kaj zagovarja nemški AfD, francoski RN, kaj želi Geert Wilders na Nizozemskem? Kaj želijo naši desničarji? Želijo ustaviti islamizacijo, želijo preprečiti "LGBTQ+ ideologijo", neumnost zelenega prehoda ... Toda kakšno vizijo imajo? Kakšna bo po njihovem Evropska unija čez pet ali deset let?
Molk populistične desnice je oglušujoč. Idej nimajo, zagovarjajo, kar jim bo v tistem trenutku pač prineslo največ glasov. Trenutno je to strah pred muslimani in istospolno usmerjenimi, saj v Evropi obstaja dovolj volivcev, ki jih motijo oboji. Če bomo čez 10 let imeli krizo zaradi prevelikega števila klovnov in klovnes, bodo zagotovo organizirali shode proti klovnom. Če bi jih res tako skrbeli istospolno usmerjeni in sovraštvo do drugačnosti, bi se vsaj pri tem vprašanju povezali z muslimanskimi somišljeniki, ne borili proti njim.
Med krščanskim in islamskim skrajnežem ni razlike
Podobnost populistične desnice in (stereotipnih?) islamistov ni naključna. V obeh primerih gre za škodljiv in prevelik vpliv verskih ustanov na družbo. V Evropi smo že davno ugotovili, da je tak vpliv za družbo strupen in ga je potrebno zmanjševati in omejevati. Ne Cerkev in ne nobena druga verska ustanova v prvi vrsti ne dela za dobro posameznika in družbe, temveč za korist lastne ustanove. V nekaterih primerih je to lahko tudi dobro, toda praviloma ni.
Vsak normalen Evropejec, ki spoštuje pravico do drugačnosti in zagovarja človekove pravice, bo hitro spoznal grožnjo, ki jo predstavlja nestrpnost, homofobija in klerikalizacija družbe. Med krščanskim in islamističnim skrajnežem ni razlike. Oba sta nevarni.
Kaj nam torej preostane? K sreči je vsak človek drugačen in moderna Evropa je vstala iz pepela goreče verske nestrpnosti. Pri veri osnovnošolcev se moramo zavedati, da je odvisna od vere staršev. Otrok, rojen v muslimanski družini, bo musliman, otrok, rojen v katoliški družini, pa verjetno katolik. Toda pri vseh skrajnežih, tistih z rdečo piko na čelu, s križcem v rokah, knjižico v torbici ali značko zmaja, ki ima hobotnico namesto glave, gre za samoselekcijo. Vsem, brez izjeme, je potrebno jasno in večkrat predstaviti, zakaj je Evropska unija trenutno še vedno najbližje raju na zemlji, kaj vse je bilo za to treba in kdo ta raj najbolj ogroža.
To je družba, ki jo gradimo od druge svetovne vojne
Kdor bo po tem še vedno zagovarjal sovraštvo do drugačnosti, enoumje, klerikalizacijo in tepel drugačne, je del problema, ne glede na to, ali se njegova molitev začne s "Pater noster, qui es in caelis ...", morda z "Allahu akbar ..." ali z "Ph'nglui mglw'nafh ...".
Toda marsikdo bo postal del rešitve. Rešitev ni enoznačna Evropa verskih skrajnežev, to je brezno, v katerega strmimo. Rešitev je Evropa, ki je sposobna drugačnim vcepiti, da bodo sprejeti samo toliko, kot bodo sami sprejemali drugačnost drugih, in jih s tem spodbuditi, da postanejo po duši Evropejci. To je družba, ki jo gradimo od konca druge svetovne vojne dalje. To je družba, ki si jo želimo, in hkrati edina družba, ki je v modernem svetu vredna obstoja.
Če nam ne uspe, če zmagajo kateri koli izmed skrajnežev, s križcem, polmesecem ali kljukastim križem na čelu, bo luč razsvetljenstva ugasnila. Ne glede na to, kako bodo morebitni zmagovalci slavili, da so nas rešili pred "nevarnostjo".
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
