Anžetu Logarju je uspelo. Kot prvi kandidat desnice po Lojzetu Peterletu je zmagal v prvem polčasu predsedniške tekme. Za zdaj kaže, da je prejel 34 odstotkov vseh glasov. To je več kot leta 2007 Peterle (28,5) in pet let pred tem Barbara Brezigar (30,8). Logar, predsednik sveta SDS in zunanji minister v zadnji vladi Janeza Janše, ima tako resne možnosti za zmago tudi v drugem krogu – sploh, če bodo Ljubljana in nekatera druga mesta, ki veljajo za trdnjave leve sredine, tako kot danes ostala doma.
Kako je to mogoče, če je še pol leta nazaj, aprila letos, velika večina prebivalcev Slovenija na parlamentarnih volitvah izrekla referendumski "ne" Janševi vladi in stranki? Logar se je od začetka volilne kampanje za predsedniške volitve v javnosti predstavljal kot neodvisni kandidat - četudi je eden vodilnih funkcionarjev SDS, ki je zanj v rekordnem času zbrala tudi podpise podpore. Na Logarjevih volilnih plakatih ni logotipa stranke. Kampanje uradno ne vodi SDS. Ob Logarju v dosedanjih javnih nastopih ni bilo mogoče opaziti Janše.
V državah z daljšo demokratično tradicijo, kjer več dajejo tudi na medije, Logar ob "track recordu" Janševe vlade tudi s takšno taktiko verjetno ne bi imel nobenih možnosti. Toda v Sloveniji, deželi brez zgodovinskega spomina, mu je "reset" vsaj deloma uspel. Celo do te mere, da je bila Logarjeva zaigrana "neodvisnost" glavno sporočilo njegove kampanje.
V njej se je namreč do potankosti izuril v izogibanju neprijetnim vprašanjem o početju SDS in Janše. Preteklost se je Logar trudil izbrisati. Dobesedno. Še ob napovedi kandidature se je na lastni spletni strani hvalil z dosežki vlade v mandatu 2020-2022 in uspešnim predsedovanjem svetu EU. Te vsebine so kmalu zatem izginile z njegove strani. Danes lahko na istem mestu beremo le o ključnih točkah Logarjevega programa.
Lahko Logarju uspe?
Ključno vprašanje, ali lahko Logar s taktiko "sem član SDS, a se delam, da nisem" uspe tudi v drugem krogu. Po racionalni logiki precej težje, a vse bo odvisno od njegove protikandidatke. Za Natašo Pirc Musar je kampanja vzponov in padcev. S hitrim vstopom v predsedniško tekmo in nabiranjem širokega kroga podpore na levo-liberalnem polu je na tretjem mestu v anketah še pred koncem poletja "zabetonirala" Marto Kos. Njena največja taktična napaka je bilo imenovanje Aleša Musarja, njenega soproga in znanega poslovneža, za vodjo kampanje. S tem je sama usmerila luč na njegovo preteklo delovanje.
Tudi zato v drugi krog prihaja kot zmagovalka "demokratske konvencije", a s precejšnjo hipoteko in grenkim spoznanjem, da je bila volilna udeležba v mestih slaba in da je Milan Brglez po dobrem začetku kratke kampanje popustil v ciljnem šprintu. Zadnja soočenja so del njegovih glasov očitno odnesla k Vladimirju Prebiliču. Morda je bil odločilni psihološki udarec za Brgleza, ki tik pred koncem ni zmogel najti prave energije za zadnji "juriš", prav javna podpora Milana Kučana in Danila Tuerka njegovi največji tekmici. Sploh ob dejstvu, da je sam ideološko precej bolj na levi kot Pirc Musar, dobro pa je zapisan tudi v borčevskih združenjih.
Glede na dosedanje izkušnje s predsedniškimi volitvami in strukturo volilnih glasov je Nataša Pirc Musar še vedno favorit za končno zmago. Skupaj z Brglezom, Prebiličem in Kordišem bo očitno osvojila višji delež glasov, kot sta jih leta 2007 v prvem krogu skupaj Tuerk in Mitja Gaspari. V razmerju do Logarja ima bistveno primerjalno prednost: da ni sedela v Janševi vladi in ni članica njegove stranke. To pa samo po sebi ne bo nujno dovolj – sploh, če bo ovčja koža na Logarju zdržala do zadnjega tedna, Pirc Musar pa bo rušila mostove na polu, kjer bi morala imeti največ naravnih zaveznikov.
Lekcije prvega kroga
Kaj so še nauki teh volitev? Četudi se je Vladimir Prebilič izkazal kot popolni ideološki pragmatik s precejšnjo mero talenta za to, kaj ljudje v nekem trenutku želijo slišati, je vprašanje, če je v resnici svoj glavni vlak za veliki politični preboj zamudil z zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Kandidatka populistične stranke Resni.ca Sabina Senčar je s solidnim rezultatom dokazala, da sta dve leti epidemije ustvarili ideološko pestro volilno bazo, ki je nikakor ne gre podcenjevati, saj verjetno že presega zgolj skeptičnost do uporabe cepiv.
Miha Kordiš je dobil manjši delež glasov kot Levica na zadnjih parlamentarnih volitvah, kar je podatek, ki bo ob notranjih bojih za prevlado verjetno še najbolj razveselil Luko Mesca. Ob slabem rezultatu Janeza Ciglerja Kralja pa bi lahko NSi naposled spoznala, da kot stranka z dajanjem poudarka na teme iz nabora "kulturnega boja", identitete in ideološkega vračanja v predmodernost nima resnejše prihodnosti.
Slovenski volivci imajo še vedno radi "perpetuum mobile" zamenjav obrazov. To so druge zaporedne predsedniške volitve, na katerih je v drugi krog prišel kandidat brez izkušenj v državni politiki. V averziji do strankarske politike, ki je v zrelih državah temelj demokracije, saj ji daje resnost, profesionalnost, in "filtre" pred populizmi vseh vrst, je magična beseda še vedno "neodvisnost", četudi lažna.
