Vrhovni državni tožilec Jože Kozina je prostodušen človek. Z njim imam zanimivo osebno izkušnjo.
Bilo je v začetku leta 2011, ko je sodišče zavrnilo neposredno obtožnico v zadevi Bavčar-Šrot. Kozino, ki je vodil zadevo, je zmotilo pisanje o "fiasku tožilstva". Na novinarski konferenci me je pričakal "v zasedi" in mi ni pustil zastavljati vprašanj.
V svojem monologu je posebej poudaril, da se "v tej državi briše meja med organiziranim kriminalom in tistim, kar je dovoljeno". Takšen je pač Jože, vedno pove, kaj mu leži na duši, sem pozneje večkrat slišal iz vrst nekaterih njegovih kolegov.
Kako so nas prepričevali, da sistem deluje
Kozina, tisti tožilec, ki si je ime ustvaril pri pregonu "tajkunov", je danes v postopku pred državnotožilskim svetom. Obravnavala ga bo komisija za etiko in integriteto.
Razlog: njegove izjave na seji odbora za pravosodje v državnem zboru. Poslancem je dejal, da smo v Sloveniji dosegli dno, kar zadeva pravice delavcev. Poudaril je, da "bo treba podjetnikom odvzeti moč, jih ustrezno obdavčiti, ne pa poslušati jokanja, da bodo šli v tujino; naj gredo".
Ob plazu očitkov, deloma razumljivih, deloma pa tudi ne, nas bi hiter odziv generalnega državnega tožilca Draga Škete moral prepričati, da sistem deluje. Da ima torej tožilstvo do vsakega, še tako benignega navijanja za posamezno politično stranko ničelno toleranco, kar je edino pravilno. Ne bi se mogli bolj motiti.
Tri načela: S, D in S
Približno v istem času, ko je Kozina v sebi lastni maniri zaznal priložnost, da poslancem končno pove, kaj jim gre, je namreč druga vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar na mizo dobila zadevo Šiško.
Za nalogo je dobila pisanje mnenja za vrhovno sodišče o tem, ali naj poveljnik samooklicane Štajerske varde do sojenja čaka v priporu ali ne. Sodišču je v imenu tožilstva predlagala, naj Šiška izpusti.
Barbara Brezigar ni "običajna" tožilka. V političnem smislu je verjetno najbolj izpostavljeno ime v ekipi vrhovnih državnih tožilcev. Za njo je dokaj bogata politična kariera, v kateri je – če parafraziramo davno izjavo Mateja Lahovnika - sledila treh načelom: S, D in S.
Vrsto let je bila glavni kader stranke Janeza Janše na področju pravosodja. Tri desnosredinske vlade so ji prinesle funkcije ministrice, državne sekretarke in generalne državne tožilke. Vmes je Milanu Zveru vodila še predsedniško kampanjo.
Se spomnite "prijateljev v stečaju"?
Ista Barbara Brezigar je pisala mnenje v zadevi Šiško, v katero so vpleteni tudi ljudje iz SDS: donedavni visoki funkcionar podmladka stranke, ki je celo osumljenec, urednik enega od medijev iz kroga te stranke in aktualni poslanec, ki naj bi še vedno odločal o objavah v tem mediju.
A to očitno ni zmotilo nikogar. Če je Matej Avbelj, najbrž vodilni pravnik mlajše generacije pravnikov s pola desne sredine, v izjavah Kozine videl "jasen dokaz, kako globoko je v slovenski pravosodni sistem zažrta marksistična in komunistična socializacija, podprta z desetletji družbene indoktrinacije v prosveti in medijih", se do zdaj v zadevi Brezigar-Šiško od uglednejših pravnikov ni oglasil še nihče.
Pa bi se verjetno moral. Če kaj, namreč Barbara Brezigar ni prostodušen človek, ampak prej visoko preračunljiva posameznica, ki v nasprotju s Kozino, človeka brez "agende", v javnih nastopih nikoli ne strelja kozlov.
Ko jo je žreb v maniri upraviteljev iz zgodb o "prijateljih v stečajih" določil za pisanje mnenja o zadevi Šiško, je zagotovo vedela, da je na sivem terenu. Dobro se je morala zavedati, da bo strokovnost njenega mnenja v vsakem primeru pod vprašajem. Šlo bi za madež na njenem imenu in to tik pred upokojitvijo.
Zakaj se Brezigarjeva ni izločila v zadevi Šiško?
Zakaj se torej Brezigarjeva ni izločila? Je bila res prepričana, da ji tega ni treba storiti?
Drži, da ima Brezigarjeva strožja merila do izločanja. To je pokazala v zadevi Patria. Te ni hotela odvzeti tožilki Branki Zobec Hrastar, čeprav je ta zaradi dejstva, da je njen mož sodeloval pri aretaciji Janše v aferi JBTZ, kar štirikrat zahtevala svojo izločitev. Spomnimo, prav zaradi te povezave je bila Zobec Hrastarjeva ves čas tarča napadov.
Ali pa Brezigarjeva v zadevi Šiško priložnosti, ki jo je dobila z žrebom, ni želela izpustiti iz rok? Kot recimo pri nekdanjem političnem sopotniku Francu Kanglerju, za katerega je nekaj mesecev pred tem prav tako spisala ugodno mnenje. SDS danes podpira Kanglerja v županski tekmi v Mariboru.
Gre res le za pomanjkanje higiene? Ali pa je to globoka država, o kateri govori Janša?
Zakaj bi SDS uničila krivosodje, če to očitno deluje?
V SDS namreč ne skrivajo, da imajo v odnosu do Šiškove varde težave. Če so se ji sprva odkrito posmehovali, njen nastanek pa pripisovali "spinu" globoke države ali celo zvezi borcev, je varda po novem anatema. Po razkritju prvih povezav Šiška z nekaterimi člani stranke so se v SDS od njih distancirali.
Zakaj, če je šlo le za srečanje levičarskih ljubiteljev paintballa? Ker tu pridemo do bistva.
SDS ima do slovenskega pravosodja že od afere Patria ambivalenten odnos. Na eni strani ga napada z antisistemskega položaja: govori o krivosodju, pred sodišči organizira shode, njeni mediji pa brez milosti napadajo tožilce in sodnike, ki niso "na liniji".
Na drugi strani so ji odločitve tega istega "krivosodja" v vseh primerih, ki jih stranka vsili kot odmevnejše, na koncu vedno naklonjene.
Dvojna merila
Primeri Patria, Novič in zdaj še Strehovec so že zdavnaj prerasli meje običajnih sojenj in običajnega političnega boja.
V retoriki "vztrajnikov" so osrednji akterji teh primerov mučeniki, ki se borijo za boljši, "nekrivosodni" jutri. Pa četudi bo v tem "jutri" mogoče nekomu nekaznovano očitati, da je kot član "abortivnega lobija" odgovoren za smrt 350 tisoč otrok. Vsaka zmaga se prikaže kot zmaga šibkih in "drugorazrednih" nad sistemom.
Sistem, kjer politično in osebno neodvisni Jože Kozina konča pred komisijo za integriteto in etiko (kar je zaradi izjave o konkretni politični stranki edino pravilno), dolgoletni kader SDS Barbara Brezigar pa piše mnenja v zadevah, kjer so med osumljenci člani te stranke.
Cilj: pravica do splava kot politični problem
Ne, vsaj v primeru Strehovec je cilj te igre bolj kompleksen kot "le" zastraševanje sodnikov, ki se vidno težko spoprijemajo z dnevno dozo blatenja v madžarskih tabloidih, ali upiranje ureditvi področja sovražnega govora.
Gre namreč za nove poskuse – hja – premikov na polju vrednot. Za kontinuiteto s podobnimi projekti iz preteklih let: sprejemanja družinskega zakonika, referendumom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo in drugimi epizodami s polja kulturnega boja.
Tokratni cilj je v resnici le eden: v družbeno, politično in medijsko razpravo vrniti vprašanje splava.
Kot bi rekel Jože Kozina, se v tej državi že nekaj let počasi, a vztrajno briše še ena meja. Sfera politike agresivno vdira v polje človekove intime. Le da se to zdaj počne še bolj agresivno, ob večji mobilizaciji, in za nazaj. Posega se namreč v več desetletij staro pravico, ki je zapisana tudi v ustavi.
In ugledni pravniki so še vedno večinoma tiho.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
