Josip Iličić je imel vsega dovolj. Bilo je konec maja 2010, ko je njegov Interblock izpadel iz prve slovenske nogometne lige. Prvi polčas odločilne tekme proti Triglavu je presedel na klopi. Prednost je dobil nek krilni napadalec iz Venezuele, ki je po sezoni odšel v italijansko četrto ligo. Takrat 22-letnega Iličića se je loteval obup. Po eni od anekdot je celo klical Mirana Pavlina, nekdanjega kapetana slovenske reprezentance, ali mu lahko pomaga do službe za blagajno v enem od trgovskih centrov. "Si nor?" naj bi mu odgovoril Pavlin. Odpeljal ga je k Zlatku Zahoviću v Maribor. Vse ostalo je zgodovina.
Pisati o športu pomeni tudi pisati o klišejih. Recimo, da šport piše najlepše pravljice. Ali pa, da se vloženi trud nekje vedno vrne. Ne, življenje res ni ameriški športni film, kjer padcem vedno sledita vzpon in končna zmaga šibkejšega nad močnejšim. Toda včasih temu istemu življenju vendarle uspe napisati zgodbo, ki jo je težko dojeti, še težje pa logično razložiti. Ali celo dve v istem času v državi, ki ima le dva milijona prebivalcev.
Tisto pomlad leta 2010, ko je Iličić razmišljal, da bo "kopačke obesil na klin", je bil Primož Roglič še 20-letni smučarski skakalec, ki so ga obhajale podobne misli. Tri leta prej je na planiški letalnici bratov Gorišek silovito padel, doživel pretres možganov, bil deset minut brez zavesti in si zlomil nos. Od takrat naprej je šla krivulja njegovih rezultatov navzdol. Veliki Nemec Severin Freund, ki ga je Roglič kot mladinec premagoval, je leta 2012 že osvojil prvo medaljo na svetovnih prvenstvih v poletih. Roglič je takrat smuči dokončno postavil v kot in si kupil kolo. Kot že veste, je vse ostalo zgodovina.
Iličić in Roglič sta športna fenomena. Bila sta napaki v sistemu, ki nebeškega talenta prvega ni prepoznal zaradi večnih predsodkov do "šmekerjev" in domnevno pretankih nog, neverjetno fizično moč drugega pa usmeril v šport, kjer jo je najmanj potreboval. Ali se Iličić in Roglič poznata, ne vem. Toda njune poti, hkrati tako različne in podobne, je na vrhuncih karier na nek način povezala pandemija covid-19.
Trupla v Bergamu in vrnitev domov
Iličić jo je dočakal v samem epicentru izbruha. Bergamo je takrat živel sanje. Atalanta je bila evropski nogometni čudež, čista nogometna romantika in orkester napadalne igre, v katerem je bil Iličić prvi virtuoz in solist. Na kultni Mestalli, ki je bila že prazna, je v izločilni tekmi lige prvakov zabil štiri gole in odšel - v karanteno.
Iz sanj o ligi prvakov se je Bergamo zbudil v moro. Vojaški tovornjaki so odvažali trupla. Iličić je bil ves čas tam, zaprt v stanovanju. Videl in slišal je stvari, ki si jih takrat verjetno nihče od nas ni mogel predstavljati. V Josipu, tej dobri, senzibilni in izrazito introvertirani duši, ki je v krutem gladiatorskem svetu vrhunskega športa skušala razumeti svet, se je nekaj zlomilo. Potreboval je mir. Odmik.
O Rogličevi poti bi nekje drugje že zdavnaj posneli film. Ko si je kupil prvo dobro kolo, je bil starejši, kot je danes Dončič, zdaj uradno eden od petih najboljših košarkarjev sveta.
Medtem ko so v Bergamu šteli mrtve, se je Primož zaradi pandemije vrnil domov. Kolesarski urnik se je popolnoma porušil. Dirk ni bilo, treniranje je bilo oteženo. Toda pravijo, da je vse za nekaj dobro. Kar naenkrat je lahko Roglič v pomladanskih mesecih, ko bi se kolesarska sezona morala začeti, doma "gledal, kako sin raste". Olimpijske igre so bile odpovedane, italijanski Giro preložen na oktober, Tour de France, Rogličev glavni cilj sezone, pa na september.
Ali in v kolikšni meri je letos nepremagljiva Jumbo Visma vse skupaj obrnila v svoj prid, je vprašanje za boljše poznavalce tega športa. Toda med Rogličevo zadnjo dirko lanske in prvo dirko nove sezone je minilo devet mesecev. Pred Tourom je bil svež in spočit, fizično in psihološko očitno odlično pripravljen na dirko v specifičnih okoliščinah "korona balona", omejitev, mask in neskončnih testiranj. Precej bolje kot recimo tekmeci iz Kolumbije, ki so pandemijo preživeli v Južni Ameriki, nato pa morali pohiteti v Evropo.
Padec Primoža Rogliča na letalnici v Planici leta 2007
Idealni športni junak Slovenije
Med spomladanskim valom pandemije sta "Jojo" in "Rogla" vsak zase iskala svoj mir pred svetom. Prvi v sebi in daleč stran od žoge, ki jo obvlada bolje kot kdorkoli na tem svetu, drugi v neskončnih urah, preživetih na cestah. Medtem je Slovenija sedla na kolo. Dobesedno. Vrtenje pedal je postalo simbol upora. Eni so na Trgu republike s kolesi protestirali proti korupciji. Drugi so imeli dovolj omejitev svobode gibanja na občinskih mejah, kjer so policisti ustavljali tudi rekreativne kolesarje in jim izrekali globe. Tretji so želeli le pobegniti iz stanovanj. Ali pa se je vsaj tako zdelo.
Takoj po koncu karantene so prebivalci Slovenije izpraznili trgovine s kolesi. "Vsi na kolo za zdravo telo," je bilo v socializmu eno od gesel "trimčkanja", kot se je rekreaciji reklo takrat. Le da tokrat Slovenija ni šla na kolo zaradi čiščenja telesa, ampak glave. Danes se zdi, da vsi Slovenci kolesarijo. Da vsak zase meditirajo s štetjem kilometrov. Da vrtijo pedala po hribih in dolinah, kot da bežijo pred histeriziranim svetom in samim sabo. Kot da ne obstaja - jutri.
Ne, življenje res ni ameriški športni film, kjer padcem vedno sledita vzpon in končna zmaga šibkejšega nad močnejšim. Toda včasih temu istemu življenju vendarle uspe napisati zgodbo, ki jo je težko dojeti, še težje pa logično razložiti.
Tudi zato je Primož Roglič za Slovenijo arhetip idealnega športnega junaka. Je "eden od nas". Skromen in veren fant iz Zasavja, idealni mož in zet. Najboljši je v športu, ki ga Slovenci, samooklicani narod pridnih rok, zelo dobro poznajo in dojemajo kot ultimativno, z ničemer primerljivo garanje in trpljenje. Drugače kot recimo globalno precej bolj priljubljena nogomet ali košarko, kjer se po zmotnem prepričanju ne tako majhnega dela Šentflorjancev več igra in manj gara. Zanje je kolesarstvo ob vseh dopinških aferah in izginulih imenih s seznama nekdanjih zmagovalcev največjih dirk še vedno v največji možni meri prvinski in nepokvarjen šport.
Kaj sta nas naučila "Rogla" in "Jojo"?
Razprave o tem, ali je Roglič res večji od recimo Luke Dončiča, njegov Tour de France pa za slovenski šport pomembnejši od vsega ostalega, so zato neumnost. Vrhunskosti se ne da primerjati, pravijo v ZDA. In imajo prav.
Njuni športni in življenjski poti sta vsaka na svoj način surrealni. Dončičeva zaradi globalne odmevnosti, hitrosti, suverenosti in navidezne lahkotnosti, s katero si je pokoril najbolj selektivno okolje sveta, venomer neizprosno do "mehkih" Evropejcev. V kolesarstvu mu je najbližje še en naš čudežni deček Tadej Pogačar. O Rogliču bi nekje drugje že zdavnaj posneli film. Ko si je kupil prvo dobro kolo, je bil starejši, kot je danes Dončič, zdaj uradno eden od petih najboljših košarkarjev na planetu. Če bo "Rogla" jutri v Parizu dokončal, kar je gradil tri tedne, bo to krona kariere, ki je brez tistega padca v Planici morda nikoli ne bi bilo.
Film bi si zaslužil tudi Josip Iličić, eden zadnjih pravih umetnikov na zelenicah. Že zdavnaj. Vse več je znamenj, da je v zadnjih tednih vsaj deloma našel svoj notranji mir. Če se bo "Jojo" še kdaj vrnil na igrišče, bo to vrednejše več kot vsi njegovi goli. Oba z "Roglo" sta nas v teh težkih, tesnobnih in zmedenih časih spet spomnila, da življenje ni ravna cesta, ampak pot v neznano. Da je polna zavojev, klancev in spustov. Da na tej poti včasih dežuje, spet drugič pa posije sonce. Da je priznanje šibkosti v resnici največja krepost. Da se lahko po vsakem padcu poberemo nazaj na noge. Pa naj gre za letalnico v Planici, drseči štart s hrbta ali tišino lastnih misli.
Naučila sta nas, da se res nikoli ne sme obupati. In to je njuna največja zmaga.
