Nedeljske volitve v Sloveniji so v evropskem merilu razmeroma nepomembne. Izbirali bomo le osem poslancev, dober odstotek vseh v evropskem parlamentu. Precej bolj bi lahko izid evropskih volitev vplival na notranjepolitične dogajanje v prihodnjih mesecih. Narekoval bo razmerja in morebitne pretrese znotraj vlade Marjana Šarca. Na desnem političnem polu bo ali utrdil ali omajal prevlado SDS.
Evropske volitve bodo pomembna simbolna točka. Ne le, da se bo z njimi končal trojček volitev, ki je v zadnjem letu dni stranke finančno izčrpal. Pomenil bo tudi prelomnico za Šarčevo vlado. Ta je že prvih osem mesecev "preživela" razmeroma burno. V tem obdobju so jo morali zapustiti štirje ministri: Marko Bandelli (SAB), Dejan Prešiček (SD), Jure Leben (SMC) in Samo Fakin (LMŠ). Val kadrovskih pretresov je pljusknil tudi v kabinet predsednika vlade, iz katerega je odšel Roman Kirn, državni sekretar, zadolžen za zunanjo politiko, in eden od prvoborcev LMŠ.
Kljub temu bomo mogoče to obdobje Šarčeve vlade čez čas za nazaj ocenili kot mirnejše. Vsebinsko se je namreč izogibala "minam", tudi sam premier pa ga je preživel brez posledic. Tega obdobja bo z evropskimi volitvami nepreklicno konec.
Vse preizkušnje Šarčeve vlade
V primerjavi s prejšnjimi tremi vladami, ki so resda delovale v drugačnem okolju, je Šarčeva v prvem polletju mandata obravnavala in sprejela najmanj zakonodajnih predlogov. Ugodne razmere v gospodarstvu so ji omogočile dogovor o dvigu plač v javnem sektorju, manjšo davčno reformo, sprejetje rebalansa proračuna in nekatere druge, ljudem všečne ukrepe. Ljudje jo dojemajo kot "vlado, ki deli", čemur je verjetno mogoče pripisati še vedno razmeroma visoko javno podporo.
Res težke politične preizkušnje jo še čakajo. Med njimi bodo z naskokom na prvem mestu razmere v zdravstvu, kjer vladi že nekaj mesecev "puščajo kri" družinski zdravniki, v stalni pripravljenosti pa je tudi zdravniški sindikat Fides. Vlada časa nima več. Po šest mesecih "mrtvega teka" Sama Fakina njegov naslednik Aleš Šabeder nima pravice do napake. Kmalu bo postalo jasno, ali je ideja o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, ena od ključnih obljub te vlade, še živa.
A zdravstvo je le vrh ledene gore. Že prihodnji mesec bo na vrhu koalicije prvič govora proračunu za prihodnji dve leti. Še vedno ni jasna dinamika gradnje drugega tira Divača–Koper, sprememb delovnopravne zakonodaje ali pospešitve črpanja denarja EU. Interesna kopja se bodo lomila ob prodaji Abanke, zadnje večje državne banke, kjer vlada – drugače kot pri lanski prodaji NLB – s prstom ne bo mogla pokazati na predhodnike.
Kadrovske fronte
Odprle se bodo nove kadrovske fronte. Najprej za evropskega komisarja, kjer je mogoče pričakovati silovit spopad med koalicijskimi partnericami, nato v gospodarstvu. Iskali se bodo novi nadzorniki Darsa, Slovenskih železnic (SŽ) in zelo verjetno Telekoma Slovenije. Še vedno ni jasno, kdo bo vodil Slovenski državni holding (SDH), krovnega upravljavca državnega premoženja, po tem, ko je iz igre za ta položaj izpadel prvotni izbranec LMŠ Andrej Božič. Temu naj bi ponujali že več mest v upravah državnih družb.
Na udaru bodo morda uprave v Petrolu, Zavarovalnici Triglav, DRI ... Odločalo se bo tudi o domačem turističnem holdingu, ki spominja na spopad petelinov na kupu gnoja, in vodstvu državne nepremičninske družbe DSU. Pri popolnjevanju uprave v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) se bo naposled videlo, ali in koliko je LMŠ res nezadovoljna z novim generalnim direktorjem Stojanom Nikolićem.
Politično geometrijo teh spopadov bo v največji meri določalo razmerje med LMŠ in SD, dvema najmočnejšima strankama te vlade. V prvih mesecih vlade je med njima vladalo premirje. Če je Šarec udarjal po mizi pri obračunavanju z Alenko Bratušek, je bil v razmerju do SD bolj previden. Ve, da vlada zaradi koalicijske matematike stoji ali pade zlasti na tej stranki. To se je najbolj videlo pri kadrovanju, ko je SD brez prevelikih zapletov uspelo imenovati svoje ljudi v uprave Hita in HSE, četudi je to občasno poskušala prikriti.
Konec premirja med LMŠ in SD
A premirje se v zadnjih tednih resno, celo že vidno krha. V aktualni kampanji je SD – predvsem po zaslugi Tanje Fajon, ob Angeliki Mlinar najbolj kompetentne kandidatke leve sredine – prevzela pobudo prve stranke na tem polu, ki jo je LMŠ izpustila z izbiro preveč mlačne in retorično šibke Irene Joveve. Ta moment sovpada še s tradicionalno težavo, ki jo ima SD z igranjem druge violine v vladah, in dejstvom, da številni v SD v LMŠ še vedno ne vidijo stranke, ampak minljivi volilni projekt.
Prav v napetostih na relaciji LMŠ–SD je na primer mogoče najti razloge za torkov dokončni padec predloga sprememb zakona o praznikih, ki bi dan vrnitve Primorske k matični domovini preimenoval v dan priključitve. Pri ponovnem odločanju v državnem zboru je namreč predlog, ki ga je vložil poslanec SD Matjaž Nemec, dobil le 42 glasov, štiri manj od potrebnih 46. Zmanjkali so glasovi poslancev LMŠ, saj jih je predlog podprlo le osem. Pet jih ali ni glasovalo ali se niso prijavili k glasovanju, četudi so bili takrat v državnem zboru.
Res je, da gre za relativno nepomembno vprašanje, še najbolj za prestiž, v tem primeru na levem polu. Mimogrede: za preimenovanje, ki ga je močno podpirala zveza borcev, kar dvakrat ni glasoval niti Luka Mesec, ker ga takrat v državnem zboru ni bilo. A razplet tega glasovanja že nakazuje, da čaka koalicijo burno obdobje. Poslanske skupine vladajočih strank naj bi se namreč že pred časom načeloma dogovorile o vzajemni podpori zakonom, ki jih vlagajo posamezni poslanci. Pred serijo novih zakonskih predlogov – o lekarnah, študentskem delu in tako dalje – očitno ne bo tako.
Kaj se bo zgodilo v SD? Kaj bo z "novo LDS"?
Pričakovati je torej mogoče vroče politične mesece in sklepanje priložnostnih zavezništev, ki bodo presegala ustaljene parlamentarne okvire. To pa odpira vprašanje večjih političnih premetavanj znotraj posameznih polov.
Vprašanje, kakšen bo rezultat evropskih volitev med SD in LMŠ (2:1, 2:2, 1:1 ali celo 1:2?), bo pomembno zaradi nadaljnjega dogajanja v SD, ki je lahko ali motor ali zavora delovanja koalicije. Vedno bolj se govori o mogoči zamenjavi Dejana Židana na čelu stranke s Tanjo Fajon. Teh govoric nikakor ne gre podcenjevati. Navsezadnje je prav slab rezultat na evropskih volitvah leta 2014 s položaja predsednika odnesel Igorja Lukšiča, ki ga je nasledil Židan. Na spremembe nakazuje tudi vrnitev nekaterih najbolj prepoznavnih obrazov mlajše generacije v ustroj stranke, na primer nekdanjega poslanca Matevža Frangeža.
Evropske volitve bodo vsaj deloma odgovorile tudi na vprašanje, ali je bila odločitev Marjana Šarca, ki se je odrekel skupni listi s SMC in SAB, res pravilna ali ne. Marsikdo bi si ga lahko zastavil, če bo LMŠ dobila le enega poslanca v Bruslju, kar bi bilo precej manj od še ne tako davnih napovedi iz anket. Zadnja, ki jo je včeraj objavil Valicon, LMŠ postavlja pred SD, kar še največ pove o še vedno zelo močni "blagovni znamki" samega predsednika vlade.
V vsakem primeru bi bila ideja o "novi LDS", torej morebitni združitvi LMŠ, SMC in SAB, v tem trenutku težko uresničljiva, saj gre za stranke, izrazito zgrajene okrog njihovih vodij, ki med sabo – milo rečeno – niso v najboljših odnosih. Ali bo ta ideja dokončno umrla, bo morda jasno že v nedeljo. Omajana SMC se bori za politično preživetje, volilni izid SAB pa je že tradicionalno boljši od anket. Obe stranki se sicer ves čas omenja tudi kot mogoči partnerici v morebitni desnosredinski koaliciji, ki bi jo po morebitnem razpadu Šarčeve vlade vodila SDS.
Zadnji ples Karla Erjavca
Prav tako bodo evropske volitve morda že uvod v zadnji politični ples Karla Erjavca. V političnem zakulisju že padajo stave, ali bo sploh preživel napovedano interpelacijo. Vsi čakajo na zaslišanje Simone Drenik, nekdanje agentke pred arbitražnim sodiščem, pred komisijo za nadzor obveščevalnih služb. Osrednja "junakinja" arbitražne afere bi lahko s priznanjem, da je ravnala po njegovih navodilih, svojega tedanjega šefa dokončno poslala na smetišče politične zgodovine.
Zdi se, da Erjavcu, teflonskemu politiku, ki je preživel vse afere, od Patrie do arbitražne, politična karma vrača z obrestmi. Roke zanj nihče več ni pripravljen dati v ogenj, zato naj bi si obrambo že poskušal graditi s politično trgovino. V tej luči je mogoče razumeti njegovo napoved o možnem umiku slovenskih vojakov z misij v Libanonu in Maliju, s katero si kupuje naklonjenost Levice, precej manj pa so jo z razumevanjem sprejeli nekatere države članice Nata.
Nedeljske volitve bodo tako preizkus tudi za Igorja Šoltesa, za zdaj najverjetnejšega Erjavčevega naslednika na čelu DeSUS, ki bi zagotavljal ideološko vezanost upokojenske stranke na levosredinski pol.
Delovanje koalicije lahko močno ohromi tudi izvolitev Luke Mesca v evropski parlament s preferenčnimi glasovi. Več sogovornikov iz koalicijskih vrst priznava, da je prav Mesec osebno najtrdnejši most med peterico vladnih strank in Levico, ki bi se lahko zrušil že ob naslednjem rebalansu proračuna. Da je Levica že sama po sebi razklana stranka, ni nobena skrivnost. A tokrat se spori, ki so izbruhnili ob uvrstitvi Violete Tomič na prvo mesto kandidatne liste, že kažejo tudi v dejstvu, da Levica v tokratni kampanji v primerjavi s prejšnjimi deluje dokaj pasivno.
Ura resnice za desnico
Na desnem polu, ki tradicionalno zmaguje na evropskih volitvah, bo tokratno glasovanje pokazalo, ali in kako velike so luknje v hegemoniji SDS.
Vse, kar bo manj od treh poslancev, bo neuspeh za stranko, ki ima vedno večje težave z lovljenjem ravnotežja med zmernejšo "linijo" Evropske ljudske stranke (EPP) in radikalnejšo retoriko Viktorja Orbana, Mattea Salvinija in drugih prvakov desnega populizma. V tem primeru bi bilo na mestu tudi vprašanje, ali se SDS res izplača intenzivna protimigrantska retorika, ki jo v politični prostor uvažajo že štiri leta – sploh, če bi jim enega poslanca "ukradel" Zmago Jelinčič.
NSi bo z zelo verjetno osvojitvijo enega poslanskega mandata utrdila svoj položaj druge stranke na desnem polu. Z izvolitvijo Ljudmile Novak bi do konca izpeljala proces menjave generacije, ki ga simbolizira lansko ustoličenje Mateja Tonina za predsednika. Z "izposojo" Žige Turka je nase privlekla tudi pomemben del intelektualnega jedra desnice, ki je nekoč gravitiral k SDS, in odpadnikov iz te stranke.
Medtem ko bodo v NSi ugotavljali, kaj lahko naredijo za večji preboj, lahko pričakujemo, da jo bodo nekatere interesne skupine, vezane na stranko, na primer zdravniki, spodbujale k večjemu pritisku na vlado. V SLS bo nedelja priložnost za analizo plusov in minusov povezovanja s SDS.
Te volitve bodo ura resnice tudi za Domovinsko ligo. Glede na trenutne ankete se bo izkazala za še en razmeroma ponesrečen eksperiment ustvarjanja nove desne stranke. Razlogov za to je več. Suverenizem je ideološka podlaga, ki v Sloveniji, izrazito naklonjeni članstvu v EU, (še) ni pognala korenin. Gneča na protimigrantskem polu je že tako velika. Tudi izbira vodilnih obrazov na čelu z Bernardom Brščičem je bila za stranko s populističnim apelom zelo verjetno zgrešena, prav tako tudi nejasna in zmedena pozicija do "matične" SDS.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
