Vlada Marjana Šarca je danes izgubila še enega ministra. Po Marku Bandelliju (SAB) in Dejanu Prešičku (SD) je odstop s položaja ponudil minister za okolje Jure Leben (SMC), Šarec ga je sprejel. Čeprav je odločitev predsednika vlade po zakonitostih, ki vladajo v politiki, bolj ali manj pričakovana, za sabo pušča veliko vprašanj in dilem.
Šarec ima in nima prav, ko trdi, da primera Leben ni mogoče primerjati s primeroma Bandelli in Prešiček. Prva razlika je, da sta morala Bandelli in Prešiček oditi zaradi dejanj iz obdobja aktualnega mandata. Leben položaj zapušča zaradi "greha" iz obdobja, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo.
Druga razlika je, da sta Bandelli in Prešiček padla zaradi lastne neumnosti in napuha pri zlorabi položaja ministra v vladi za kadrovanje v lastni občini oziroma uporabi službenega vozila za zasebne potrebe. Leben odhaja zaradi afere maketa, o kateri po dobrih dveh tednih medijskega bombardiranja na videz vemo vse, a v resnici zelo malo.
Afera maketa – kdo je obudil že pozabljeno zgodbo?
Zloglasna, dobrih 133 tisoč evrov vredna maketa predstavlja vse, kar je bilo narobe s Cerarjevo vlado v njenih zadnjih izdihljajih v začetku leta 2018. Simbolizirala je obsedenost tedanjega predsednika vlade z lastno piarovsko podobo. Za nameček jo je zaradi napake ene od uslužbenk direkcije za infrastrukturo izdelal dražji od dveh ponudnikov, zaradi česar je bila pogodba pretrgana. Denar ni bil nikoli izplačan, maketa pa je iz središča Kopra kmalu izginila.
A medijska geneza in nenavadna silovitost afere makete zbujata sum o močnih lobističnih in drugih interesih.
V resnici je afera prvič izbruhnila že lani spomladi, tik pred državnozborskimi volitvami. Takrat je do medijev iz kroga SDS prišla serija elektronskih sporočil, ki naj bi dokazovala, da je bila maketa v resnici obvod za financiranje Stranke modernega centra (SMC), iz katere prihaja tudi Leben. Zgodbe tedaj ni pograbil nihče od večjih medijev.
Po junijskih volitvah je celo utonila v pozabo do sredine letošnjega februarja, ko je 30 kriminalistov Policijske uprave Ljubljana obiskalo prostore direkcije za infrastrukturo, ki je uradno vodila razpis za maketo. Tedaj je zgodba dobila novo dinamiko in glavnega igralca – Jureta Lebna, ki ga policijska odredba za preiskavo sicer ne omenja.
Štirje udarci Juretu Lebnu
Poglejmo, kaj se je zgodilo. Prvo pošiljko sporočil, ki naj bi dokazovala, da je Leben pri aferi maketa vlekel vse niti, je Leben brez težav "preživel".
Iz njih je bilo razvidno le, da se je v dogovore o maketi vpletal mesec dni po podpisu pogodbe o izdelavi makete s podjetjem Art Rebel 9. Leben je sprva celo moral odgovarjati na očitke, zakaj se je posel vmešal po podpisu pogodbe, ne pa pred (!) tem. Domnevno ključno sporočilo, ki naj bi ga obremenjevalo, se bere, kot da je Leben v resnici "presekal" neuspešno dogovarjanje svojih podrejenih.
Druga pošiljka sporočil je bila težjega kalibra. Razkrivala je, da je bila Nataša Pelko, uslužbenka kabineta tedanjega ministra Petra Gašperšiča, pri dveh razpisih v stikih s ponudniki, ki so pozneje dobili posel. Med njimi je bila komunikacijska agencija Futura DDB, ki je Pelkovi predlagala poseben razpis za komunikacijske aktivnosti na projektu izvlečnega tira pri Divači, na katerem je bila nato izbrana kot najboljši ponudnik.
Leben se je znova branil, da se v operativne dogovore ni vtikal. Ko je že razmišljal o možnosti, da ponudi odstop, je sledil še tretji udarec. Pelkova je namreč v pismu upravi in nadzornemu svetu novega delodajalca, podjetja 2TDK, ki bo gradilo drugi tir, zapisala, da "je ravnala izključno po navodilih nadrejenih".
Medtem ko so mediji razglašali, da je Pelkova Lebnu zadala odločilni udarec, je sledila še zadnja, četrta pošiljka. Šlo je za kazensko prijavo, ki jo je proti Lebnu in več drugim osebam vložil Jože Duhovnik, nekdanji direktor Litostroja. Pri tem mediji, ki so mu dali prostor, niso razkrili, da gre za osebo, ki ima pri projektu drugi tir neposredni ekonomski interes. Državi je namreč javno ponujal svojo tehnološko inovacijo, po kateri bi se vlaki do Divače dvigovali po načelu gondole.
Resor, kjer so pogoreli številni
Medtem ko Leben ob "težkem srcu" Marjana Šarca že zapušča ministrstvo za okolje in prostor, še vedno ni jasno, ali je bil sam sploh glavna tarča afere, čeprav je za zdaj njena edina žrtev. Afera ima namreč očitno precej širši politični in verjetno tudi ekonomski kontekst.
Če sta bila Bandelli in Prešiček pogrešljiva politična drugo- in tretjeligaša, je pri Lebnu drugače. V političnem smislu je bil ob Šarcu najuspešnejša zgodba te vlade.
Prevzel je resor, ki je že vrsto let tarča kritik na vseh ravneh in na katerem so v letih pred tem padli tudi politično precej izkušeni predhodniki (Karl Erjavec). Okoljevarstveniki, posamezni ministrski kolegi in celo politični tekmeci mu priznavajo, da je stvari premikal, četudi ob pomoči (pre)intenzivnega pojavljanja v medijih, (samo)hvaljenja z dosežki in izrazitega osebnega angažmaja, ki občasno ne trpi formalizmov.
Tudi v medijih se je Leben v petih mesecih iz večno mrkega državnega sekretarja, ki je znal govoriti le o drugem tiru, pred tem pa zapletal v afere (BMW, izobrazba), prelevil v neutrudnega borca za okolje, ki "živi" na terenu, obiskuje poplavna območja, v bundi podpisuje dogovore z župani, odstranjuje stare čolne iz kanala v Sečovljah in čez noč zamenja vodstvo agencije za okolje. Postal je minister te vlade z najboljšimi ocenami in celo prodrl med prvo deseterico najbolj priljubljenih politikov.
Pri tem mu je treba priznati, da je dregnil v številne interese. Lotil se je vprašanja plastike in monitoringa voda, v kali zatrl pomisleke o hidroelektrarnah na Muri in prižgal rdečo luč za plinski "fracking" v Pomurju. Gre za energetski posel, v katerega je britansko podjetje Ascent Resources v Petišovcih do zdaj vložilo več kot 50 milijonov evrov. Temu je grozilo, da bodo zaradi Lebnove izrazite nenaklonjenosti projektu načrti verjetno že splavali po Muri.
Kdo je bil v resnici tarča? Le Leben ali SMC?
Če si dovolimo špekulirati, so imeli Britanci, ki so za pomoč v Sloveniji najeli komunikacijsko agencijo Pristop, za okrog 50 milijonov razlogov, da na položaj ministra pride nekdo drug. Na primer minister, ki ne bo javno razkrival pritiskov na uslužbence agencije za okolje ali britanske veleposlanice zaradi lobiranja prijavljal Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). Na Lebna zaradi Petišovcev zagotovo niso z naklonjenostjo gledali niti v Petrolu, po prihodkih največji slovenski skupini, ki v projektu Petišovci sodeluje prek podjetja Geoenergo.
A afera maketa je zagotovo imela tudi druge tarče, ne le Lebna. V interpretacijah objavljenih elektronskih sporočil se je namreč ves čas omenjala teza, da je šlo pri maketi za obvodno financiranje SMC, verjetne končne tarče afere.
Za zdaj ni dokaza, ki bi to tezo potrjeval. Agencija Futura DDB, ki je v prejšnjem mandatu daleč največji posel, vreden tri milijone evrov, ustvarila s projektom Naša super hrana za ministrstvo za kmetijstvo (vodil ga je Dejan Židan, predsednik SD), v volilni kampanji ni sodelovala s SMC. V stranki pa so pojasnili, da so pred dnevi dobili pozitivno mnenje računskega sodišča o kampanji.
Tudi zato, ker dokazov o povezavi med dogovori o maketi in financiranjem SMC ni, je Cerar verjetno lažje žrtvoval Lebna, ustanovnega člana stranke in svojega družinskega prijatelja. V tem je primer Leben podoben primeru Prešiček. Tudi tam je svojega ministra Šarcu na pladnju v resnici že prinesla njegova matična stranka SD.
Končna zmagovalka afere: Alenka Bratušek
V prid tezi, da je bila prava tarče afere SMC, govori logika. Gre za stranko, ki je v prejšnjem mandatu obvladovala infrastrukturni resor. Njeni ljudje so še vedno na čelu Darsa in Družbe za razvoj infrastrukture (DRI), hišnega inženirja pri državnih projektih, ki odloča tudi o aneksih.
Vodstvi obeh družb sta že vrsto tarča kritik skupine ljudi, ki deloma izhaja tudi iz obdobja "stare cestarije", kar je bil nekoč ljubkovalni naziv za avtocestni lobi. Ti se zavzemajo, da bi se država morala vrniti k "dobrim praksam" iz časa gradnje domačih avtocest, ki jih v čedalje pogostejših javnih nastopih idealizirajo. Pri tem očitno pozabljajo na številne afere in preiskave kartelnega dogovarjanja domačih gradbincev.
Ali za afero maketa res stoji domači gradbeni lobi, ki je s SMC prihajal v konflikt ves čas priprave konflikta drugi tir, v tem trenutku ni jasno. Zagotovo pa gre pri "čiščenju" SMC iz domače infrastrukture tudi za politični vidik.
Bratuškova bo očitno že kmalu imela priložnosti tudi za imenovanje novega šefa direkcije za infrastrukturo, ki objavlja razpise za gradnjo državnih cest in del na železnicah (lani je imela dobrih 600 milijonov evrov realizacije), saj je predsednik vlade dosedanjega direktorja Damirja Topolka danes pozval k odstopu.
Krepitev moči Alenke Bratušek pa bo ob hkratnem usihanju moči SMC, ki jo javnomnenjske ankete uvrščajo na sam rob parlamentarnega praga, pomembno vplivala tudi na razmerja ob morebitnem nadaljnjem strateškem povezovanju teh dveh strank liberalne sredine.
Od sendviča do Lebna: nevarna igra (pre)visokih standardov
A vrnimo se na začetek. Čeprav je premier Šarec – enako kot v primerih Bandelli, Prešiček in "sendvič" – s sprejetjem ponujenega odstopa Jureta Lebna kratkoročno spet politični zmagovalec te zgodbe, razsežnost te igre postaja tudi zanj nevarna.
Standardi, ki jih je postavil predsednik vlade, so namreč za vse, ki delujejo v vladi, že nevarno visoki. Celo tako, da bi lahko ohromili njeno delovanje, odstavljanje ministrov pa v ozračju moral(istič)ne panike spremenili v lahko tarčev strelcev iz kapitalskih, lobističnih in drugih vrst.
Pozabite na javno opravičilo ali "vsakega, ki si zasluži drugo priložnost". Po novem morajo ministri oditi, četudi so v "prejšnjem življenju" sodelovali pri poslih, za katere država ni porabila niti evra, in ker bi jih policija "morala preiskovati".
V čaščenju najvišjih mogočih standardov odgovornosti smo v državi, kjer prvaki posameznih strank razpolagajo z več sto tisoč evri nepojasnjenega premoženja, bremenijo pa jo korupcijske zgodbe najvišjega ranga (Teš 6, DUTB), prišli do faze, ko bodo najbolj na odstrelu funkcionarji, ki največ delajo. To pa je za vlado, ki po predsedniku vlade stavi na "učinkovitost" in "čim manj filozofiranja", v resnici samomorilsko.
Še enkrat. Koncept odgovornosti je eden od temeljev političnega delovanja v demokratičnih sistemih. A zdi se, da smo v Sloveniji spet nekoliko pomešali pojme. Po trenutnih kriterijih bi lahko verjetno v hipu recimo odslovili najmanj polovico županov ali direktorjev državnih podjetjih. Četudi je Šarec v petih mesecih pokazal vrata trem ministrom iz vrst koalicijskih strank, ima zato danes v resnici razlog za nezadovoljstvo.
V dilemi, ali zgodbo z maketo "presekati" ali pa počakati, da se izpoje in "okuži" še koga, se je odločil za prvo možnost. Toda s tem je predsednik vlade priznal, da ima njegova avtoriteta, ključna politična prednost v očeh volivcev, tudi meje. V tem primeru jih ni postavil sam, ampak pritisk dela medijev.
Vsi politični zavezniki in tekmeci Marjana Šarca zato že težko pričakujejo, kdaj bo ta val potrkal tudi na njegova vrata.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
