Judovski pregovor pravi, da kdor reši eno življenje, reši ves svet. Ivo Grobelnik – Ivo jih je pomagal rešiti 129. Skupaj s petimi aktivisti in enim od paznikov je v noči s 14. na 15. december 1944 iz zloglasnega nemškega zapora in mučilnice Stari pisker v središču Celja osvobodil zapornike, ki jih je naslednje jutro čakala usmrtitev.
Še vedno dinamični in lucidni Ivo, rojen leta 1920, je zadnji še živeči udeleženec akcije, ki je odmevala po vsej Evropi. Že naslednji dan je o podvigu sedmerice iz Celja in okolice poročal Radio London. Toda akcija v Sloveniji še desetletja po koncu vojne ni doživela pravega priznanja, saj je - kot bi rekli danes - zrasla od spodaj navzgor. Ukaz zanjo ni prišel iz vrhov partije in Osvobodilne fronte (OF), ampak je šlo za spontano, tako rekoč hipno odločitev skupine šestih fantov, ki jim je bil pri tem pripravljen pomagati eden od paznikov. Pravijo, da krogle in medalje nikoli ne zadanejo pravih prsi. Ivo se je prvim uspešno izogibal v letu dni, ki jih je preživel v partizanih. Medaljo pa je dobil šele leta 2004, ko mu je pokojni predsednik Janez Drnovšek podelil zlati častni znak svobode.
Ivo se je pač moral vso življenje boriti. Ali za svoj kruh po tem, ko ga je oče pri štirinajstih letih poslal za vajenca h krojaču, čigar pomočnik se je fizično znašal nad njim, zaradi česar je s kolesom zbežal k teti v Zagreb. Ali po vojni, ko ga je partijska oblast za kratek čas celo zaprla in ko pozneje pri gradnji hiše ni mogel računati na ugoden kredit za borce. Ali kot podjetnik, ki mu je poplava leta 1990 uničila obrtno delavnico, a je dve leti pozneje, pri 72-tih, z nečakinjo ustanovil novo podjetje. Ali za pravico v boju z različnimi teorijami zarot o sami akciji Stari pisker, ki so jih zgodovinarji ovrgli.
VIDEO: Kaj bi Ivan Grobelnik sporočil ob prazniku upora proti okupatorju.
Kaj je skrivnost dolgega življenja? "Da ne umreš," odgovarja človek vedrega duha in širokega nasmeha, ki ima še vedno v glavi vse pomembnejše datume. Ivo je pomnik tistega dela 20. stoletja, ko je moralo na milijone ljudi sprejemati odločitve, od katerih je bilo odvisno njihovo preživetje. Sam povsem netipično za heroja priznava, da je imel srečo – ter krojaštvo in harmoniko, ki sta ga večkrat rešila pred rusko fronto in iz drugih težav. Če bi živel v ZDA, bi o njegovem življenju že zdavnaj posneli film. Ob dnevu upora proti okupatorja smo ga obiskali v oskrbovanem stanovanju v Štorah pri Celju. Na zaprosilo Iva Grobelnika-Iva so na posameznih mestih pogovora njegove misli dopolnjene in podkrepljene s podatki iz njegove knjige "Harmonika, škarje in Stari pisker", izdane leta 2004. Ker "tam itak vse piše".
Gospod Ivo, ste že cepljeni?
Ne, ker sem covid-19 prebolel.
Ste imeli kakšne težave?
Ne. Nekaj časa sploh nisem vedel, da sem se okužil. Ne čutim nobenih posledic. V življenju praktično nikoli nisem bil bolan. Edino, kar me daje, so leta.
Generacije ljudi ne pomnijo takšne pandemije. Se vi spomnite česa podobnega?
Ne. Bile so razne bolezni, ampak bolj lokalnega značaja, v posameznih državah. Priča smo svetovnemu pojavu. Ni je države, ki ne bi imela težave s tem. Vsaka je reagirala različno. Pri nas se en dan govori, kaj je treba ukreniti. Že naslednji dan pa nam povedo, da tisto včeraj ni bilo prav in da je treba ravnati drugače.
Kako pa je covid-19 vplival na vaše življenje?
Zame osebno se ni kaj dosti spremenilo, le obiski so bolj pod nadzorom.
80 let je od ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, sprva pod imenom Protiimperialistična fronta. Aprila 1941 ste bili stari 21 let, že izučeni za krojaškega pomočnika. Kje ste bili, ko se je začela druga svetovna vojna?
V stari jugoslovanski armadi. Služil sem v Gorenji vasi pri Škofji Loki kot član tako imenovane tehnične posadke. Bil sem edini nabornik iz moje vasi, ki je bil vpoklican v vojsko. Isti trenutek, ko je prišlo do napada Nemčije in Italije, so nas najprej zapustili vsi oficirji. To vam pove vse o tem, kako je bila ta vojska slabo organizirana. Najbolj ubogi so bili Srbi in Makedonci, ki niso vedeli, kako naj se vrnejo domov. Nam Slovencem je pomagal rezervni poročnik. S prijateljem iz Zagorja ob Savi sva v Ljubljani dobila civilne obleke in se peš odpravila domov. Prespal sem v hlevu. Prve Nemce sem srečal v Preboldu.
Potem ste šli za nekaj časa v Avstrijo. Zakaj?
V Celju ni bilo mogoče dobiti zaposlitve, Nemci pa so začeli zapirati rodoljube in druge, ki so jih imeli za sovražnike. Imeli so sezname ljudi. Sošolec me je nagovoril, da sva šla v Gradec. Ilegalno sva prestopila mejo, delo pa sem našel pri krojaškem mojstru. Nato so me Nemci aretirali in dobil sem leto dni zapora. Lahko rečem le sreča, saj so moje vrstnike v tem času že prisilno mobilizirali in poslali na rusko fronto. Po izpustitvi iz zapora so me Nemci priključili gorski diviziji. Po vojaškem urjenju so nas prestavili na Južno Tirolsko, kjer smo čakali na odhod na fronto. Spet sem imel srečo, ker sem kot krojač dobil službo v šivalnici v mestu v bližini Švice. Skoraj vsi ostali Slovenci so morali na fronto.
Leta 1944, ko so me želeli iz Innsbrucka prestaviti na Dunaj, pa sem pobegnil v partizane. Takrat sta bili za Slovence na voljo le dve poti: ali oditi v partizane ali se priključiti Nemcem. V partizanskih enotah so bili v glavnini Štajerci in Gorenjci, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Ko so prišli v Slovenijo na dopust, se niso več vrnili nazaj, ampak so prek raznih zvez odšli v partizane.
"Strah? Ko je človek mlad, ne razmišlja o posledicah"
Kako je vam uspelo priti do partizanov?
Pohorski partizani so imeli zvezo v Gradcu, kjer je bilo veliko Štajercev. Idejo za pobeg mi je v resnici dal nemški oficir, še danes ne vem, zakaj me je želel rešiti pred odhodom v Rusijo. Sestra mi je prinesla civilno obleko in s prijateljem Martinom Lešnikom sva šla na pot. To so bili verjetno najtežji trenutki v mojem življenju. Brez dokumentov sva šla na vlak, se izognila nemški vojaški kontroli in prišla do Maribora. Do naju je pristopil človek, zadolžen za zvezo Pohorje-Gradec, in nama dejal, da smo zdaj skupaj. Prestopila sva na vlak za Dravograd, izstopila na eni od postaj in 9. junija 1944 ponoči sem prišel na Pohorje v Zidanškovo brigado. Še danes se živo spomnim, da so nama na eni kmetiji dali za jesti kuhano zelje. Martin je pozneje padel v partizanih.
To je bila brigada, ki je bila ustanovljena po padcu Pohorskega bataljona, sprva le s tisoč borci. Po hudih udarcih, ki so jih Nemci leta 1942 in v začetku leta 1943 nanesli partizanom, so celotno Spodnjo Štajersko leta 1944 razglasili za območje "borbe proti banditom". Nacisti so streljali talce, storili kopico vojnih zločinov in pošiljali ljudi v izgnanstvo. Pa vendarle: ko se v Sloveniji danes pogovarjamo o drugi svetovni vojni, se včasih zdi, kot da Nemcev tu sploh ne bi bilo.
Ne, ne, ne! Nekaj morate vedeti: tako, kot je bilo partizanstvo organizirano na Štajerskem in delu Pomurja, na Pohorju, v Dravski dolini, ni bilo nikjer v Evropi. Kar se je dogovorilo, se je storilo. Odlično so bile organizirane kurirske poti. Medtem ko so partizani v Srbiji in drugih delih Jugoslavije ranjence puščali pri kmetih, smo imeli v Sloveniji Bolnico Franja in veliko število manjših partizanskih bolnišnic, ki so lahko sprejele od 10 do 15 pacientov. Enega zdravnika, ki je pred tem delal v celjski bolnišnici, sem tudi sam poznal. Avgusta 1944 je Zidanškova brigada osvobodila močno utrjeni Gornji grad. Nastala so velika osvobojena ozemlja v Zgornji Savinjski dolini in na Kozjanskem, kjer so delovale šole in pošta. V brigadi sem bil harmonikar.
Jeseni 1944 sem brigado zapustil in postal terenski aktivist OF. Naša naloga je bila iskanje zvez s Celjem, ki bi nam lahko pomagale pri oskrbi partizanov s hrano, čevlji, sanitetnim materialom ... Treba je bilo organizirati zatočišča za prebežnike iz nemške vojske, ki so odšli v partizanske enote. Hrano smo kupovali na karte, ki so nam jih priskrbeli naši sodelavci. Kmetje so nam povedali, kdaj morajo živino oddati Nemcem, mi pa smo poskrbeli, da prašiča ali krave takrat ni bilo več v hlevu. Blago smo skrivali na lokacijah, daleč od naselij, da se Nemci ne bi znašali nad domačini. Takrat smo že predvidevali, da bodo Nemci ob umiku minirali pomembne tovarne in druge objekte. Od ljudi iz tovarn smo pridobivali informacije zato, da bi to pravočasno preprečili.
VIDEO: Ali se bomo Slovenci kdaj spravili?
"Ljuba mama in ate! Danes mi poteče konec mojega življenja. Prosim vas, da mi oprostite kadarkoli sem Vas razžalila in vas nisem ubogala." Tako se začne poslovilno pismo 25-letne šivilje Fani Pokleka, ki so jo Nemci leta 1942 ustrelili v Starem piskru. V tem zaporu in mučilnici so brez sodnih procesov ustrelili 374 ljudi: partizanov, talcev, kmetov, delavcev in drugih.
Grozote Starega Piskra so dobro dokumentirane. Tam so bila do leta 1942 množična streljanja, 30. julija je bilo ubitih 67 ljudi ob pesmi "Vigred se povrne", ki so jo peli med hojo iz stavbe na dvorišče, kjer so jih ustrelili. Pravijo, da jo je začel peti vodja pevskega zbora iz Šmarja pri Jelšah. Nato so ujetnike iz Starega piskra vozili na usmrtitev v Maribor. Leta 1944 so bili notri zaprti v glavnem partizani in njihovi sorodniki z območja med Zgornjo Savinjsko dolino in Bizeljskim. Nemci so tu želeli ustvariti koridor za varen umik svojih enot iz Grčije in Balkana, zaradi česar se je druga svetovna vojna končala na slovenskih tleh, na Koroškem.
Kdo je dal idejo, da se gre v akcijo osvobajanja zapornikov?
14. decembra 1944 ob pol desetih zvečer nam je paznik Ivan Grad povedal, da nameravajo Nemci ob peti uri zjutraj odpeljati 80 talcev na streljanje v Maribor. Grad je bil domačin, ki je prepoznal dve naši zajeti aktivistki. Službo je nastopil ob drugi uri zjutraj, do takrat smo morali biti pred vrati zapora. Dal nam je častno besedo, da se bo dogovora držal.
Vas je bilo strah?
Takrat je človek mlad in ne razmišlja o posledicah. Ni bilo niti časa, ker se je vse dogajalo tako hitro. Ko smo se odločili, niti nismo vedeli, kako bomo šli v akcijo. Šli smo peš iz Slatine v Rožni dolini in do Celja hodili dve uri. Deset minut pred drugo uro smo se zbrali na dogovorjenem mestu v Celju. Jože Gaber – Brus je dal idejo, da se razporedimo tako, kot da gestapovec in dva policista ženeta v zapor ujetega partizana. Riko Presinger – Žarko je bil spredaj v nemški uniformi, za njim pa nekdo drug v stari jugoslovanski uniformi. Mi smo bili zadaj s skritim orožjem pod pelerinami. Šli smo mimo zgradbe nemške straže, do Starega Piskra v središču Celja. Grad nas je z baterijo pričakal pred vrsti in organiziral vstop. Zbudili in razorožili smo paznike, ki so bili v glavnem Avstrijci, enega domačina pa sem poznal (skupaj je bilo štirinajst paznikov, op. a.). Povedali smo jim, da so partizani osvobodili Celje. Grad je šel odpirati celice. Zaporniki najprej niso mogli verjeti, da so prišli partizani. Sam sem pazil na razorožene paznike, na tleh pred mano je bilo njihovo orožje.
Kako ste se potem umaknili na varno?
Paznike smo zaklenili v manjšo sobo v pritličju. Osvobojeni zaporniki so se nagnetli pri izhodu. Vsi so hoteli čim prej in čim dlje od Starega piskra. Potem so se razpršili v več skupinah. K nam se jih je priključilo več kot 30 in seveda tudi paznik Grad. Ko smo se prebili do vasi Zavrh pri Galiciji (v današnji občini Žalec, op. a.), so Nemci že začeli lov za pobeglimi, vdirali so v hiše in zasliševali ljudi. V začetku leta 1945 so Nemci začeli obkoljevati teren severno od Celja, kjer smo delovali. Skrivali smo se po gozdovih, hišah in bunkerjih.
"Name je vpil ustaški general. Zahteval je prosto pot za umik."
Kje ste dočakali maj 1945, ko se je druga svetovna vojna končala?
Zadnjih nekaj mesecev pred koncem vojne napadov na Nemce na območju Celja ni bilo. Strogo so bili prepovedani zaradi strahu pred nemškimi povračilnimi ukrepi nad civilisti. To je bila metoda Nemcev - zastraševanje in ubijanje nedolžnih. Poleg tega na terenu, kjer sem deloval, ni bilo partizanskih brigad. Vse se je dogajalo na Pohorju, v Šaleški, Dravski in Mislinjski dolini ... Na območje med Dravogradom in Prevaljami so se nakopičile kolone Nemcev, Hrvatov, Srbov, Bolgarov in drugih, ki so se umikali proti severu.
Težko si je danes predstavljati, da so se v zadnjih dneh druge svetovne vojne čez Slovenijo valile množice poraženih vojska, pripadnikov kvizlinških režimov in drugih ljudi, ki so bežali zaradi strahu pred maščevanjem ali komunizmom.
To so bile kolone celih družin z živino in vozovi, na katerih je bilo vse imetje, ki so ga lahko vzele s seboj. V središču Celja je bilo ob kupih odloženega orožja ogromno neoboroženih nemških vojakov. Prihajali so ustaši. Njihov general je name vpil, da smo se dogovorili, da njegova vojska ne bo predala orožja in da jim bomo omogočili umik skozi Celje. Sam nisem vedel nič o kakršnih koli dogovorih, sva pa nato z enim od ustaških oficirjev obvestila naše ljudi na vstopnih točkah, da njihovi vojski ne bomo delali težav. S tem sem pomagal preprečiti prelivanje krvi v dneh, ko je sovražnik že kapituliral. Vse te vojske so partizani v zaprti dolini na Koroškem stisnili v kot. Zajeli so jih Angleži, ki so odločali o njihovi usodi.
Se je v tednih po koncu vojne že vedelo za dogajanja v Teharjah, Hudi jami in drugih lokacijah, kjer je prihajalo do povojnih pobojev?
Takrat je krožilo veliko različnih, tudi nasprotujočih si informacij. O tem, kaj se je tam dogajalo, težko govorim, ker nisem bil zraven. Sam sem takoj po osvoboditvi skrbel za nemške ujetnike na letališču Levec. (že pred desetimi leti je izjavil, da so bili poboji vrnjenih v nasprotju s partizanskimi zakoni, op. a.)
Po nemških podatkih ste iz Starega piskra pred gotovo smrtjo rešili 129 ljudi. 92 jih Nemci niso nikoli več ujeli. Zakaj se o vaši skupini nismo učili v šoli, zakaj v Celju nimate ulice, vaši akciji pa ni posvečen noben spomenik?
Bom povedal neposredno. Zasluge so si želeli pripeti tisti, ki niti vedeli niso za to akcijo. V mislih imam partijce iz okolice Celja. O imenih ne bom, ker imajo pokojni še živeče sorodnike, ki jih ne želim prizadeti. (obmolkne, op. a.)
Je bilo po vojni veliko boja za zasluge?
(povzdigne glas, op. a.) To je bilo glavno! Če bi nas šest pristalo, da je ta in ta oseba dala nalog za izvršitev akcije, bi bili heroji.
Zakaj pa vrhov OF niste zaprosili za dovoljenje, da lahko greste v akcijo?
Ker ni bilo časa! Na voljo smo imeli le nekaj ur.
Po vojni ste morali celo v zapor.
Nisem človek, ki bi dal nekomu, da ima prav, če vidim, da laže. Leta 1947 sem bil direktor vseh gostinskih podjetij na območju Celja. Ker sem bil analfabet za gostinstvo, sem za pomočnika vzel človeka, ki je imel v stari Jugoslaviji svoj hotel in je poznal gostinstvo. Za nabavo pijač in hrane smo imeli na voljo živilske karte, kar niti slučajno ni bilo dovolj za normalno poslovanje. Zaposleni so mi zagotovili, da je mogoče po nizkih cenah na črno mogoče kupiti živino in poljske pridelke iz hrvaškega Zagorja. Zaradi nedovoljenega nakupovanja sem bil obsojen na devet mesecev zapora. Kot direktor sem prevzel odgovornost za stvari, ki so jih delali drugi. Tisti, ki so me obtožili, pa so to robo jedli. Zvezno ministrstvo mi je kazen spremenilo v poboljševalno delo. Do leta 1952 sem delal v Perutnini Ptuj, potem pa sem bil do upokojitve trgovski potnik za dve jugoslovanski podjetji. Ko danes gledam za nazaj, sta me v življenju reševali dve stvari: krojaštvo in harmonika.
"Ljudje so se spravili, spraviti se morajo vrhovi"
Kaj pomeni za Slovenijo upor proti okupatorju?
Zelo žalostno je, da se ne moremo zediniti o bistvenih zadevah. Dva milijona nas je in se ves čas gremo "za" ali "proti". To je največja tragedija za Slovenijo - da imamo oblast, enkrat levo, drugič desno, tretjič na pol levo, in da se dogaja to, kar se. (premisli. op. a) Veliko ljudi je raziskovalo partizansko gibanje v Sloveniji in ugotovilo, da je bilo najbolje organizirano v Evropi. V drugi svetovni vojni nismo odločali sami o sebi. Vojno so načrtovali in začeli drugi, precej večji narodi. Brez upora bi imeli položaj, ko bi drugi odločali o mejah takratne Jugoslavije in Slovenije.
So domobranci za vas izdajalci?
Zame je vsak, ki izda svojega brata, izdajalec, pa če je bil tak ali drugačen. A belogardistom je največjo potuho držala cerkev. Vemo, kaj se je zgodilo aprila 1944 po kapitulacije Italije na stadionu v Ljubljani (domobranska prisega Adolfu Hitlerju, op. a.). Ve se, kdo je tam stal v prvi vrsti. O vsem tem obstajajo dokumenti.
Spremljate razprave o spravi? Bomo kdaj našli pot do nje?
Slovenski narod se je že zdavnaj sporazumel. Smo se Štajerci kdaj kregali z Dolenjci? Z Gorenjci? Z Belokrajnci? Kdo se je kregal? Politiki in kler. Eden glavnih krivcev ob politikih je kler. Nič nimam proti kleru. Zaradi mene lahko vsak hodi v cerkev. Zakaj pa ne, če mu je to v zadovoljstvo? Ampak razmišlja naj pošteno. Ljudje so se spravili, spraviti se morajo vrhovi. Na Štajerskem ni bilo domobrancev. Bili so na Dolenjskem in v Beli Krajini, kjer niso doživeli Nemcev tako kot mi. Imamo različne izkušnje iz vojne, a smo del istega naroda. Nimam nobenega sovražnika na Dolenjskem ali v Beli Krajini in oni ne tukaj. Le naši voditelji imajo s tem težavo. Vsi bi imeli pripete zasluge in obtoževali druge, da so krivi za današnje stanje. Ne zagovarjam levice, saj so tudi na desnici pošteni ljudje. Po moji oceni jih je celo vedno več in dobro poznajo zgodovino. V Nemčiji imajo desno oblast in vse deluje. Pri nas pa nam lahko o zgodovini razlaga že vsak. Danes je tako, jutri pa je vse na glavo postavljeno.
Vaše domovanje je polno časopisov in knjig. Spremljate, kar se dogaja v Sloveniji?
Berem in gledam. Sem kar na tekočem s tem, kar se dogaja.
Hodite na volitve?
Vedno grem. Na volitvah bi morala zmagati poštenost, pa naj bo leva ali desna. Upam, da bodo naslednje volitve poštene, ker se že zdaj ponareja resnica o tolikšnem številu stvari, ki so se dogajale. Imam pa občutek, da politika vedno bolj zanima mlade, kar je dobro. Pri nas imamo nekoga, ki si želi biti ves čas na oblasti, in vsi, ki mu sledijo, se obračajo po njegovi komandi.
Slovenija bo imela letos 30 let. Ali gre v pravo smer?
Mislim, da ne. (premisli, op. a.). Kar se dogaja na Madžarskem, spremljam. Kar se dogaja na Poljskem, spremljam. In žalostno je, da se je tema dvema državama na pol priključila tudi Slovenija. Mislim, da razmišljam pravilno. Tega nam ne bi bilo treba. Smo tako lepa in bogata država, ki bi ji lahko šlo zelo dobro. Imamo pa stalne prepire, kdo je za kaj zaslužen in kdo ni.
