Bilo je poleti, šest let nazaj, ko je prišel telefonski klic s Krka. Na drugi strani je bila oseba, vedno dobro obveščena o nepremičninskih poslih Slovencev na tem hrvaškem otoku. Začela mi je razlagati o "nekem Medvedu", ki je pravkar kupil dobrih 600.000 evrov vredno hišo pri Malinski: "Se ti sanja, kdo bi to bil?"
Takoj sem pomislil na Milana Medveda, takrat že nekdanjega direktorja Premogovnika Velenje in vrsto let enega najvplivnejših ljudi v domači energetiki. Na Krku je imel že pred tem v lasti apartma – in to v isti zgradbi kot ostali trije ključni možje iz nesrečne zgodbe o šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6): Uroš Rotnik, Peter Kotar in pokojni Ivan Atelšek. Toda nekaj mi vseeno ni šlo v račun. Kako je mogoče, da bi si takšen nakup upal privoščiti nekdo, proti kateremu je vložena 130.000 evrov vredna odškodninska tožba?
In res: kmalu zatem se je izkazalo, da sta tisto poletje eno od hiš na Krku res kupila sorodnika Milana Medveda, na njej pa ni bila vpisana nobena hipoteka. V istem času, 230 kilometrov stran, so imeli velenjski rudarji popolnoma druge skrbi. Zaradi neplačanih nadur in vedno slabših razmer v jami so grozili s stavko. Na čelu teh zahtev je bil Asmir Bečarević, šef enega od dveh sindikatov Premogovniku Velenje.
Minilo je šest let, v katerih se je vse obrnilo na glavo. Danes skuša vodstvo premogovnika Bečarevića vreči iz službe, ker naj bi med bolniško odsotnostjo delal za sindikat. Medtem bo Medved kandidiral za župana Velenja. Ker je – pozor – "Velenje bilo nekoč vzor napredka, danes pa v Sloveniji ne predstavlja več posebne blagovne znamke".
Se še spomnite pravljic o premogu?
Zato si vsi skupaj osvežimo spomin, kdo je sploh kdo. Medved je bil vrsto let eden od najvplivnejših članov tako imenovanega šaleškega lobija. Šlo je za skupino ljudi, ki je na vrhuncu moči – pod prvo Janševo in Pahorjevo vlado - izsilila največjo energetsko naložbo v zgodovini samostojne Slovenije. Če je bil Medved nekoč eden od vladarjev doline, gospodar številnih ljudi in njihovih usod, se je njegova era končala klavrno. V premogovniku je za seboj pustil finančno pogorišče. Na rob stečaja je z nespametnimi poslovnimi avanturami uspel pripeljati državno družbo, ki koplje premog in ga prodaja edinemu državnemu kupcu čez cesto.
A tudi to še ni najhuje. Medvedov največji greh je večletno zavajanje s premogom za TEŠ6. Ves čas je celotni državi zagotavljal, da ga je dovolj in to po dostopni ceni. S figo v žepu se je podpisoval pod dokumente in zaveze, v katere je kmalu trčila realnost. S tem je za več let dokončno potopil ekonomiko 1,43 milijarde evrov vrednega projekta, ki bi ga lahko iz rdečih številk rešil le čudež. Ta se je celo zgodil – z izbruhom vojne v Ukrajini, ki je napihnila cene elektrike. Toda kaj, ko so na plano spet prišle vse težave s premogom, ki ga je vedno težje in dražje kopati – če se ne želi v dolini potopiti še kakšne vasi ali mesta.
V tem iskanju lastnega repa pač vedno znova pridemo do istega izvirnega greha: Medvedovih pravljic izpred desetih in več let. Le da so se zdaj v premogovniku še odločili, da bodo čas in energijo med največjo energetsko krizo v tem stoletju raje porabili za dokončni obračun s sindikalistom. Pri tem sploh ni pomembno, kaj si kdo misli o Bečareviću, ali ga ima rad, ali pa bi ga utopil v žlici vode. Dejstvo je, da kot poklicni trn v peti opravlja svoje delo.
Dežela z zgodovinskim spominom žuželke
Ko je Milan Medved lobiral za nov blok šoštanjske elektrarne in kupoval nepremičnine, je Asmir Bečarević delal na jamskih gradnjah in živel v knapovskem bloku. V resnici je le eden od rudarjev, v imenu katerih je "nek Medved s Krka" nekoč širil evangelij, da TEŠ6 zanje pomeni rešitev vseh skrbi. Tej množici ljudi, ki si kruh služijo z delom 500 metrov pod zemljo, je Medved prodajal sladke obljube. Kdor je vanje podvomil, je takoj prišel na slab glas ali izgubil službo.
Obenem je z istimi rudarji po potrebi žugal v Ljubljani. Najraje kakšnemu politiku ali direktorju Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), ki bi si drznil vprašati, zakaj se tako pomembna naložba serijsko draži. Ko se je hišica iz kart sesula, je Medved izginil iz javnosti. Zdaj se želi vrniti na velika vrata, pripravljen na "izzive za prihodnost".
To je mogoče le v deželi, ki ima zgodovinski spomin žuželke. V deželi, kjer se do sodnega epiloga največjih afer čaka po desetletje in pol. V deželi, kjer nihče ni odgovoren za nič, četudi v bolnišnici živega pacienta zamenjajo z umrlim. V deželi, kjer tečni sindikalist – oprostite izrazu – v sistemu "naj**e" bolj kot nekdanji direktor, ki je skoraj potopil podjetje.
V deželi, kjer bo Milan Medved čez dva meseca morda že župan Velenja, Asmir Bečarević pa na cesti.
