Teden dni po poplavah, ki so prizadele tretjino Slovenije, je jasno, da smo priča humanitarni katastrofi nepredstavljivih razsežnosti. Na tisoče ljudi je čez noč ostalo brez domov. Ponekod so deroče reke trajno spremenile pokrajino, drugje so dobesedno izginile kmetije ali celo zaselki. V številnih občinah se življenje z orjaškimi napori domačinov, gasilcev, civilne zaščite, vojakov in vseh ostalih šele postavlja na noge.
A hudourniške vode na plano niso naplavile le neskončnih ton blata, ampak so dokončno razgalile tudi številne razvojne zablode naše države. Slovenija v teh dneh ne plačuje le cene podnebnih sprememb, ampak tudi spoznanja, kaj se zgodi, ko sprege različnih zasebnih interesov prevladajo nad javnim. Zdaj vemo: takrat ljudje umirajo, škoda pa se meri v stotinah milijonih evrov ali celo milijardah.
Za začetek velja razčistiti: seveda ni človeške sile, ki bi lahko preprečila ali ustavila povodenj takšnih razsežnosti. Črna na Koroškem kot naselje obstaja že tisoč let, Luče ob Savinji pa kakšno stoletje manj. Na območju Solčave so ljudje živeli že od prazgodovine naprej. Ko se zgodijo 500-letne vode, je jasno, da bodo ti lepi kraji, stisnjeni v ozkih rečnih dolinah, plačali visoko ceno. Karkoli bi storili, bi bila škoda še vedno ogromna.
Toda v Sloveniji smo od osamosvojitve naprej pozabili, kako je živeti z vodami. In v teh dneh vam bodo vodarji znali povedati, da marsikatera hiša ali gospodarski objekt, ki se je predvsem na nižje ležečih območjih znašel pod vodo, tam ob normalno delujoči državi nikoli ne bi smel stati. Spet druge bi se dalo rešiti s protipoplavnimi projekti, ki so v zadnjih 20 letih obtičali kdo ve kje.
Kot buldožer vozili čez poplavne karte
Ne gre se slepiti. Področje varstva pred poplavami je že vsaj 20 let nekakšno slepo črevo naše države. Ko ni poplav, nikogar pretirano ne zanima, saj ne prinaša političnih točk. Ob rebalansih državnih proračunov ponavadi izgubi denar.
Vodarstvo je tako postalo nekakšen grdi raček v megalomanskih načrtih županov in njihovih hišnih gradbincev. Ti so v marsikateri občini gradnjo hiš, naselij in gospodarskih objektov na območjih, kjer so se stoletja razlivale večje reke, ali celo v hudourniških strugah prodajali kot - razvoj. Sprege lokalnih velemož in prijateljev na ministrstvu za prostor so kot buldožer vozile čez poplavne karte, medtem ko se je vodi jemal zgodovinski prostor. Pritiskale so na uradnike in pisce študij, ki so bile pogoj za umestitev v prostor in pridobivanje gradbenih dovoljenj.
Vsak Slovenec si bo pač postavil hišo tam, kjer želi – in te pravice mu ne bo kratil nihče. Toda naša mlada država se je odločila biti pametnejša od modelov, s katerimi stroka izračunava verjetnost poplav, in več 100-letnih izkušenj naših prednikov, ki so včasih že z imeni vodotokov dali vedeti, kje ob nalivih voda prečka bregove. To védenje je v treh desetletjih tranzicije vrgla čez ramo.
Zasebniki so se dogovorili in razdelili državo
Nastal je divji zahod, ki ga je država na sistemski ravni praktično legalizirala. Urejanje hudournikov, za katere je pred tem 50 let skrbelo posebno državno podjetje, je privatizirala. Prepustila ga je domačim gradbenim mogotcem, ki so si med sabo dogovorili za območja vpliva. Od države so dobili koncesije, ki jih je ta vrsto let podaljševala brez javnih razpisov, nato pa sredstva zanje ob vsaki krizi krčila. Kaj so počeli v strugah, ni nadzoroval nihče.
V Sloveniji imamo vodni sklad, v katerem se zbirajo okoljske dajatve za rabo vode. Toda denar iz tega sklada lahko vsak minister brez sankcij razporeja po svoje. Andrej Vizjak ga je recimo preusmeril v gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi, četudi bi ga moral porabiti za zaščito proti poplavam. Računsko sodišče je že leta 2013 opozarjalo, da zaradi spornega odtekanja denarja iz vodnega sklada "niso izvedeni ustrezni ukrepi urejanja vodotokov in s tem niso ustrezno zmanjšane posledice naravnih nesreč". Nihče ga ni želel slišati.
Simbol tega kaosa je zgodba z evropskim denarjem, ki bi ga Slovenija za boj proti poplavam morala dobiti po načrtu za okrevanje in odpornost. Danes se sliši domala neverjetno, da so iz seznama prejemnikov več kot 300 milijonov evrov izpadle skoraj vse občine, ki jih je zadnja katastrofa najbolj prizadela. Epilog: še do konca junija niti eden od izbranih projektov, s katerimi se je SDS pred volitvami hvalila s plakati "gradimo Slovenijo", ni imel gradbenega dovoljenja.
Potrebujemo infrastrukturni načrt
Izvirni greh vseh teh praks je isti: da se je Slovenijo v tem času na vedno več ravneh vodilo kot občino, ne pa kot državo – v smislu, da so imeli posamezni lokalni, politični in zasebni interesi vedno prednost pred skupnimi. Na številnih področjih, od zdravstva naprej, se je javno dobro zaradi tega sistematično razgrajevalo. Procesi odločanja so se drobili: se spomnite ideje, da bi država poplavno varnost celo ob večjih rekah v celoti prepustila zgolj posameznim občinam?
Država, vodena kot občina, je manj učinkovita. Že zdaj je jasno, da Koroške, Zgornje Savinjske doline in drugih prizadetih območij z obstoječimi mehanizmi - od zakona o javnem naročanju naprej - ne bo mogoče ponovno postaviti na noge. Te regije potrebujejo infrastrukturni "Marshallov načrt" na ravni države, morda celo pokrit s posebnim zakonom, s katerim bo država postavila nadomestne hiše, zgradila ceste in mostove, poskrbela za nemoteno izvedbo šolskega pouka in omogočila ponovni zagon turizma. Denar ne sme biti vprašanje, saj so nekatera od teh območij tudi demografsko ogrožena.
A država, vodena kot občina, pomeni tudi ogromno in težko pregledno močvirje korupcijskih tveganj. Žal so nam tudi poplave pomagale pokazati, zakaj je korupcija "rak rana" vsake družbe. Ker ubija in nas dela revnejše. Dobesedno.
