Hrvaška je edina od naših sosed, ki ni v šengnu. Je pa prva država, s katero je Slovenija odprla mejo. Hrvaška je edina država, ki ne priznava slovenske meje na morju, hoče pa v šengen. A vsa ta enkratnost Hrvaške ni edina norost, ki ta čas razsaja po Evropi, v kateri je šengen razpadel na prafaktorje. Če je bil evro doslej - in bo morda še - jeklena blagajna trdnosti evropskega gospodarstva in standarda prebivalstva, je bil šengen najdragocenejša kristalna vaza na polici evropskih svoboščin.
Prvi so jo čez rob pričeli porivati Nemci zaradi migrantskega vala leta 2015. Nemci so "začasno" ukinili šengen Avstriji, ta pa potem Sloveniji. Sledile so Francija, Švedska, Danska in Norveška. V času koronavirusa pa je vaza dobesedno zletela čez rob in se razsula vsepovsod po Evropi. Svobodo gibanja nam je dokončno vzel virus. Zato se ljudje šele zdaj zavedamo, kako ogromen dosežek je bil šengen. Povsem svobodno prehajanja meja kjerkoli in kadarkoli nam je prihranilo ogromno truda, časa in denarja. In koliko vsega nam je bilo prihranjeno pri naših poslovnih ali turističnih potovanjih. Vprašanje je le, kako se zlepi nazaj kristalno vazo? Težko.
Je podobno, kot je svojčas o fenomenu nepovratnosti razlagal Adam Michnik. Iz akvarija lahko skuhaš ribjo juho, ne moreš pa iz ribje juhe narediti akvarija. Pogoji, ki si jih danes evropske države, šengenske in nešengenske, druga drugi postavljajo za ponovno odprtje meja, so navidez skrajno zapleteni in sila preprosti hkrati.
Avstrija, ki se danes pred kužno sosedo ograjuje skoraj tako kot nekoč pred Judi, pozablja, da je z dogajanjem v mondenem Ischglu dala velik prispevek k eksploziji pandemije v Evropi.
Iz realnih skrbi zaradi prenašanja okužb se gradijo ščiti za zaščito domačih turizmov in političnih interesov, pri čemer prednjači Avstrija, ki se poigrava z obljubami višegrajskim državam in z grožnjami "kužni" Italiji. Sloveniji pa obljublja umik zdravstvenih ukrepov na meji, če bo pridno držala zaprto mejo do Italije. Od koder pa seveda prihaja največ turistov. A tudi če bomo pridni, nam bo severna soseda še vedno ohranila že peto leto "začasno" ukinjen šengen.
Prej smo se pritoževali čez evropsko birokracijo in čez odtujenost Bruslja kot centra moči, ki je bil domala poosebljeno zlo in longa manus* tajnih lož svetovnega kapitalizma. Zdaj pa se države bojujejo same med seboj in druga drugo na veliko nategujejo. Na koncu pa smo, tako kot vedno, najbolj nategnjeni njihovi državljani. Skratka, ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju.
Fenomen "kužne Italije" je polresnica, ki za prihodnost Evrope postaja nevarnejša od laži. Italija je bila prva žrtev koronavirusa izven Kitajske in je vanjo seveda prišel iz Kitajske. Ko so ljudje v Italiji že na veliko umirali, so se druge države lahko pripravljale in učile iz italijanskih napak. Avstrija, ki se danes pred kužno sosedo ograjuje skoraj tako kot nekoč pred Judi, pozablja, da je z dogajanjem v mondenem Ischglu dala velik prispevek k eksploziji pandemije v Evropi. V Italiji ima zahtevne razmere le še Lombardija, največja in najbogatejša dežela škornja, druge pa ne. Zato je bilo priporočilo EU, da naj se ukrepi sproščajo tudi med regijami, dobrodošlo prav za Italijo. A Italija ima regije predvsem na papirju, vse odločitve pa se sprejemajo izključno v Rimu.
Iz realnih skrbi zaradi prenašanja okužb se gradijo ščiti za zaščito domačih turizmov in političnih interesov.
Države naj bi skrbele za blagor ljudi, vsaj načeloma. Tačas med Evropejci obstaja nesporen konsenz, da nam je bila svoboda gibanja znotraj šengna eden največjih blagrov, ki ga zdaj nimamo več. Vse lahko svobodno potuje, ideje, blago, kapital, kriminal, samo ljudje ne moremo. In zdaj vemo še to, da bomo polno delujoči šengen težko kaj kmalu dobili nazaj, če sploh kdaj.
Kontroverzni nobelov nagrajenec Peter Handke je nekoč, v zdaj že davnih časih, razburjal z izjavo, da "srednja Evropa ni kaj drugega kot meteorološki pojem" in si nakopal hudo zamero pri oboževalcih Mitteleurope**. Handke je izražal prezirljiv dvom v evropejstvo in zgrešil. Kakor za kazen je pred njegovimi očmi padel Berlinski zid in je zrasla združena Evropa. Srednja Evropa se je reinkarnirala pred Handkejevimi očmi. Le da je namesto krone dobila evro, namesto notranjih meja nekdanjega habsburškega imperija pa še bolj odprt in še bolj svoboden šengenski prostor.
Podobno kot svojčas Handke zdaj govori Orban, tokrat kar o celi Evropi, Salvini in Le Penova pa za EU. Znova nas hočejo zapreti v nacionalne ohišnice. A so zdaj stvari bistveno drugačne kot prej. Nekoč je bila združena Evropa štirih temeljnih svoboščin dolgo neuresničena želja, ki je postala stvarnost. Zdaj pa kljub vsem napakam in pomanjkljivostim postaja nekakšen izgubljeni raj. John Milton je v Izgubljenem raju uvidel prihodnost EU, kjer je enim "bolje vladati v peklu, kot služiti v raju".
* dolga roka v latinščini
** eden od nemških izrazov za srednjo Evropo
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
