"V trenutku, ko vstopam v zdravniški poklic, svečano obljubljam (...) z vsemi svojimi močmi bom ohranjal čast in plemenite tradicije zdravniškega poklica." - Ženevska konvencija o zdravniškem poklicu (prej Hipokratova zaprisega)
Menjava oblasti nam je prinesla tudi menjavo pristopa zdravniškega sindikata Fides. V času hudih naporov epidemije covida jih izboljšanje položaja zdravnikov ni zanimalo. Zdaj, ko je potrebno počistiti za napakami pretekle vlade, je ponovno v ospredju zdravniška stavka.
Odgovor na staro vprašanje, kaj je res in kaj ne, je znan že leta vnaprej. Ponovno poslušamo o bajnih zdravniških plačah po pet- ali deset tisoč evrov na mesec na eni strani in o trdem garanju in neskončni odgovornosti za nekaj kovancev na uro na drugi. Ponovno vidimo cirkus medsebojnega obtoževanja, mešanja megle iz vseh strani, primerjanje jabolk s kumarami in vse ostale taktike, ki so namenjene vsemu mogočemu, le rešitvi problematike ne.
Resnica je, kot običajno, nekje vmes.
Po eni strani drži, da so plače najbolje plačanih zdravnikov res bajne. Nedvomno drži tudi teza, da nekateri zdravniki dobivajo ogromne vsote denarja in tudi teza, da vsaj nekateri med njimi izkoriščajo sistem tako, da iz njega iztisnejo kar največ denarja za čim manj ali celo nič dela. Hkrati tudi drži, da to ne velja za vse zdravnike, da večina pripadnikov tega poklica ne dobiva bajnih plač (čeprav tudi ne slabih) in da morajo za ta denar res trdo garati. Zdravniki niso monoliten blok, temveč skupina ljudi z določeno izobrazbo in poklicem. Zdravniki niso vsi enaki.
Preberite še:
"V času levih vlad stavkajo. Ko je na oblasti desnica, so tiho."
Kdo sistem izkorišča in kdo ga drži na plečih?
Največja grožnja zdraharjem je, da bomo kot družba to sprevideli. Najbolj jih je strah trenutka, ko so najhujše tegobe slovenskega zdravstva rešene in bomo zadovoljni tako uporabniki storitev kot tudi njihovi ponudniki. Hlače se jim tresejo ob misli na trenutek, ko ne bomo več razdeljeni in bomo sprevideli, da v resnici rešitve obstajajo.
Zdraharji si želijo nezadovoljstvo in upor. Dokler vlada nezadovoljstvo na obeh straneh, so možni pritiski in vzvodi, da se izsiljevati, pridobiti nepomembne koristi in se čez leto ali dve vrniti s popolnoma enakimi zahtevami. Če se težave rešijo, niso več nikomur koristni.
Težave slovenskega zdravstva so obsežne in segajo na vsa področja sistema. Res je, nekateri zdravniki dejansko delajo delo, za katero bi po normativih potrebovali dva ali celo tri zdravnike. Ti za svoje delo resnično niso dovolj plačani. Drži tudi, da nekateri zdravniki opravljajo obseg dela, kjer bi zadoščala petina ali še manj zaposlenega. Ti za svoje delo niso plačani nič premalo, kvečjemu preveč. Rešitev ni povečanje plač vsem, tudi izkoriščevalcem. Potrebno je ugotoviti, kdo sistem izkorišča in kdo ga drži na plečih, da ne razpade. Nagraditi je potrebno le slednje in poskrbeti, da bo njihovo breme manjše.
Preberite še:
Kuštrinovi prvoborci delajo pri zasebnikih
Medicinska sestra raje polni police v trgovini
Kje točno so te šibke točke, kdo sistem drži pokonci in kdo ga zlorablja, mora ugotoviti ministrstvo za zdravje. Dotaknil bi se samo ene točke, ki je javno znana in boleča – primanjkljaj osebja. Poleg vseh ostalih težav zdravstva je jasno, da nam manjka osebja, tako zdravnikov kot tudi medicinskih sester. Toda, kako obsežen je primanjkljaj, pokaže šele pregled prostih delovnih mest za te kadre na Zavodu za zaposlovanje.
V času pisanja sem naštel 33 prostih delovnih mest za zdravnike različnih profilov, prostih mest za medicinske sestre je še desetkrat več. Če bi povprečen zdravnik ali medicinska sestra delala toliko, kot piše v normativu, in bi hkrati imela pogoje dela, ki jih normativ predpisuje, groženj s stavko in splošnega nezadovoljstva ne bi bilo. To ni težava, ki jo lahko rešimo z višjimi plačami zdravnikov, saj so vsa mesta na obeh študijskih programih medicine polno zasedena.
Težava je peščica izkoriščevalcev, ki mečejo slabo luč na vse. Težava so pogoji dela, ki sicer spoštovan poklic spreminjajo v tekoči trak z bolnimi ljudmi. Težava je tudi v bedno plačanih nezdravniških poklicih, saj srednja medicinska sestra po končani srednji šoli lahko računa na 11 evrov na mesec bruto več, kot dobi sodelavka čistilka na minimalni zajamčeni plači. S svojo izobrazbo lahko brez težav polni police v trgovini. Dobila bo enako plačilo, višji regres, proste nedelje in bistveno manj odgovorno delo. Ali ob tem še koga čudi, da imamo toliko odprtih mest za medicinske sestre, da jih ne zapolnimo v treh letih, tudi če se v tem času niti ena ne upokoji?
Vse to so težave, ki jih ne višje plače zdravnikov in ne izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema ne bodo rešile. Zahteve Fidesa zato niso rešitve, temveč manipulacija zdravniškega poklica v politične namene. Cilj zdravniškega sindikata tako ni izboljšanje položaja zdravnikov v družbi. Njihov cilj je otežiti vladanje trenutne garniture in vrnitev svojih barv na oblast. Če pri tem zdravniki dobijo tudi kakšno kost, pa nič zato. Težave bodo čez leto ali dve tako ali tako spet iste.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
