V jeziku slovenskih medijev že vrsto let obstaja več fraz in klišejev, ki se jim gledalci in poslušalci ne morejo izogniti.
Recimo: četudi bo že nekaj dni vnaprej jasno, da bodo Slovenijo zajele snežne padavine, boste ob podobah Darsovih plužnih vozil zagotovo slišali, da je cestarje presenetil sneg. Športnikom in kakšni reprezentanci ob porazu ponavadi zmanjka športne sreče. V času Jugoslavije, ko je ob epskih nogometnih debaklih kot po pravilu vedno deževalo, se je "celo nebo razjokalo". "Niti najstarejši ne pomnijo," pa so besede, s katerimi novinarji ponavadi začnejo poročanja o naravnih katastrofah.
Toda minuli teden ni šlo za kliše. Neurje, ki je zajelo večji del Slovenije, je bilo zelo verjetno res najhujše v zadnjih letih. Orkanski veter je vsaj na dveh lokacijah, ljubljanskem letališču in v Murski Soboti, pihal hitreje od stotih kilometrov na uro. Četudi uradnega poročila agencije za okolje še ni, nam veliko povedo še posnetki odkritih streh, vdorov vode v hiše in kleti, poškodovanih avtomobilov, polomljenih dreves in dežja, ki ga je praktično neslo v vodoravni smeri.
Zakaj včasih ni bilo toče, velikosti žogice za tenis?
Lahko se še tako pretvarjamo, da senzacionalistični mediji pretiravajo in da je segrevanje planeta mit, ki ga širijo globalisti, plačani klimatologi, George Soros, Greta Thunberg ali kdorkoli drug, ampak podatki so jasni. Podnebje se tudi pri nas spreminja. Resda počasi, a že tako, da so konkretne spremembe v času življenj starejše in srednje generacije zelo dobro vidne.
Pred 40 leti je imela Ljubljana v povprečju 10 vročih dni s temperaturo nad 30 stopinj Celzija. Danes jih je več kot 25. Po Sloveniji ob neurjih piha orkanski veter, občasno se pojavijo posnetki vrtincev, ki spominjajo na hurikane z zahodne poloble. Pred dvema letoma je v Ljubljani v eni uri padlo rekordnih 94 milimetrov dežja, ki je Gradaščico spremenil v deroč hudournik. V 21. stoletju so suše v Sloveniji postale stalnica. Vročinski valovi so precej daljši in intenzivnejši. Število letnih dni, ko sneg pada v nižinah, je mogoče prešteti na prste ene roke. Triglavski ledenik izginja, vedno več je suš, poplav, vetrolomov ...
Segrevanje ozračje že zaradi geografskih značilnosti v Sloveniji, stisnjeni med goratimi Alpami, Jadranskim morjem in Panonsko nižino, neizbežno pomeni več naravnih katastrof. Višja temperatura zraka, tal in vodnih površin vpliva na cel vodni tok. Neviht ni toliko več kot pred leti, a so precej bolj intenzivne. Toča velikosti teniških žogic ali tornado, ki je leta 1986 pustošil po Notranjskem, sta bila včasih redka, osamljena dogodka, danes ne več. Pred dnevi je toča, običajno rezervirana za pozne popoldanske ure, klestila ob štirih zjutraj.
Neurja postajajo stalnica. Kako od tu naprej?
Kako se temu prilagoditi? Kako živeti v državi, kjer silovita neurja postajajo stalnica?
Nesporno je, da so naravne katastrofe že razgalile marsikatero razvojno zablodo Slovenije. Lanski požari in suše na Primorskem so nas spomnili na dolgoletne zamude pri nadgradnji rižanskega vodovoda. Poplave nam kažejo, kako je urbanistična politika v zadnjih desetletjih praktično razpadla, saj se je njeno vodenje prepustilo interesom posameznih županov in lokalnih elit. Prostorski načrti občin so dovoljevali gradnjo na poplavno ogroženih območjih: na travnikih, ki so bili nekoč namenjeni razlitju rek in hudourniških potokov, ali celo ob samih koritih strug.
Še preden so neurja postala orkanska, je veter odkrival strehe javnih zgradb, recimo šol, ne pa zasebnih hal ali skladišč. Je morda razlog za to obstoječi sistem javnega naročanja, ki vse podreja najnižji ceni? Ceste in podvozi so ob večjih nalivih poplavljeni, ker niso zgrajeni za tolikšno količino vode.
Tu vedno znova pridemo še do vprašanja učinkovitosti obrambe proti toči, ki je za nekatere zasebnike le posel, četudi meteorologi poudarjajo, da za njeno uspešnost na terenu ni nobenih dokazov. Bi bilo pametneje denar vložiti v zaščitne mreže in rastlinjake, ki bi ščitili pridelek? In kaj storiti, če nas toča ujame na avtocesti? Eni vozijo nemoteno naprej, drugi se ustavijo in prižgejo štiri luči, najraje v predorih ali pod nadvozi. Zakaj ljudi o tem ne osvešča nihče?
Narava nam daje signale, ki jih ne želimo videti
Kar je najpomembneje, država neurja še vedno dojema kot občasne izredne dogodke, po katerih ukrepa po standardnem postopku: minister pride na teren in prizadetim obljubi ukrepe, nato običajno sledi sklep vlade o prerazporeditvi denarja za pomoč.
Morda je čas za razmislek o stalnem mehanizmu, celo kakšnem skladu za sanacijo odprave posledic podnebnih sprememb, ki bi te postopke pospešil. Neurij je največ poleti, ko so tudi uradniki na dopustu, občine pa teh finančnih bremen ne zmorejo. Poleg tega je pričakovati, da bodo zavarovalnice podražile premije za lastnike premoženja na tradicionalno najbolj ogroženih območjih. Mimogrede: je za nujne sanacije plazov, ki več mesecev ali celo let ovirajo življenja in delo ljudi, izvajalce del res treba iskati z zamudnimi javnimi naročili?
Vse to je na dolgi rok seveda le obliž na rano. Podnebne spremembe bodo zahtevale intenzivno prilagajanje države in družbe. Kmetijstvo, turizem, energetika, promet in druge gospodarske panoge so usodno odvisno od vremena. Že pred 20 leti so nekateri v Sloveniji razmišljali o določenih prilagoditvah pri rastlinski pridelavi, recimo o spremembi datuma setve in zamenjave bolj zgodnih kultur s poznimi. Nizko ležeča smučišča, na katerih so generacije šolarjev prvič stopile na smuči, bodo verjetno že v tem stoletju relikt preteklosti. Vročine in suše bodo zahtevale skrbnejše upravljanje z vodnimi viri.
Toda o vsem tem se v Sloveniji pogovarjamo premalo ali skoraj nič – še največ, ko želi kdo od županov posekati kakšno drevo. Neurja nas vsakič znova presenetijo – kot cestarje sneg. Še vedno mislimo, da smo otok, izoliran od sveta. Še vedno ne vidimo dlje od lastne hiše, kmetije ali občine, morda le poleti do hrvaške obale, s tem pa se celo še hvalimo. A narava nam bo še naprej dajala signale, četudi jih ne bomo želeli videti in slišati. Do naslednje toče.
Ni čas ne za slepitev samega sebe ne za paniko, ampak za odločitve.
