Junija 2018, le nekaj dni po volitvah, je Marjan Šarec prvakom strank, ki so se prebile v parlament, poslal vabilo za sodelovanje v koaliciji. Prejeli so ga vsi razen enega – Janeza Janše. Bil je jasen, zakaj ga prvak SDS ni dobil.
"Koalicija za prihodnost bo raziskala in razčistila odprte dileme v financiranju političnih strank bodisi iz tujine bodisi iz gospodarskih družb, povezanih s tujino," je zapisal Šarec. In še: "Odločno zavračamo politično kulturo, ki temelji na ustrahovanju, širjenju polresnic in lažnih novic. Politična kultura prihodnosti je kultura strpnega pogovarjanja in dogovarjanja ter iskanja najširših mogočih skupnih imenovalcev."
Sporočilo je imelo močan simbolni pomen. Šarec ga je poslal v času, ko je Evropo zajel val desnosredinskega populizma, delujočega na protimigrantski pogon. V Italiji je zavladala koalicija populističnega gibanja Petih zvezdic in Lige Mattea Salvinija. Pol leta pred tem so v avstrijsko vlado prišli svobodnjaki, v Nemčiji pa je skrajno desna Alternativa postala tretja najmočnejša stranka. Na Madžarskem se je Viktor Orban odločil iz države pregnati Srednjeevropsko univerzo.
Čemu je Slovenija leta 2018 rekla ne?
Temu valu se je Slovenija izognila. Čeprav je bila SDS relativna zmagovalka volitev, je večina volivcev junija 2018 rekla ne ideološko-politično-finančnemu modelu, ki ga je prinašal Janša.
To je bil "ne" strašenju z "migrantsko nevarnostjo", vdiranju skrajno desnih stališč v politični "mainstream", rasističnim naslovnicam strankarskih medijev in slovenski različici ameriškega radikalnega gibanja Altright. To je bil "ne" napovedanemu obračunu s "krivosodjem", šolstvom, mediji in drugimi domnevnimi notranjimi sovražniki. To je bil "ne" sumljivim finančnim injekcijam iz nekdanje Jugoslavije in denarnicam Orbanovih prijateljev.
Manjšinska vlada Marjana Šarca je bila zato v prvi vrsti obrambna vlada. Če kaj, je imela ta pisana združba levičarjev, socialdemokratov in liberalcev, teh strank in ad-hoc političnih društev, v kateri je bil politični novinec šef dvema nekdanjima premieroma, le eno funkcijo - biti branik pred vsem tistim predmodernim, s čimer nas v 21. stoletju strašita Nova24 TV in Demokracija.
Zakaj je razpadla Šarčeva vlada
A Šarčeva vlada je svojo zgodovinsko vlogo hitro pozabila. Nedolžnost je izgubila z imenovanjem Damirja Črnčeca, nekdanjega Janševega šefa Sove, v Šarčev kabinet. V vlado, ki je zavračala ceneno strašenje, je že prvi dan prišel twitteraš rasističnih in ksenofobnih nazorov. Levi del volilnega telesa si je zatisnil nos, a kredibilnost je bila vsaj na moralno-etični ravni že takrat izgubljena. Ob vsem (samo)prepričevanju, da je Črnčec kot skesanec najboljše orožje v Šarčevem rušenje infrastrukture SDS, je bilo težko spregledati, da Črnčec svojih twittov nikoli ni izbrisal ali spremenil mnenja. Le prenehal jih je pisati.
Vlada Marjana Šarca tako ni padla zaradi prenehanja sporazuma z Levico, sporov zaradi dopolnilnega zavarovanja, afere Kralj ali česa drugega. Padla je, ker so vsi njeni člani – od Marjana Šarca in Alenke Bratušek do Dejana Židana, Karla Erjavca in Zdravka Počivalška – in Levica vmes pozabili, zakaj se je sploh sestavila.
Vse ostalo je bilo v resnici le posledica. Ob vedenju, da lahko že tako krhka vlada kadarkoli razpade, je vsaka stranka igrala svojo preračunljivo igro: eni s kalkulacijo, da se jim volitve izplačajo, drugi, politično že obsojeni na smrt, pa so si na vsak način želeli "podaljškov".
Igrali so vsi proti vsem
To je bil recept za propad. Že dolgo ni bilo koalicije, ki bi se tako hitro in brutalno lotila delitve povolilnega plena. Strankarski kadri so zasedali položaje v javnih zavodih, službah in državnih podjetjih. Posebej v drugi polovici mandata so kadrovsko-interesne koalicije in vojne postale domala nepregledne. Igrali so vsi proti vsem, kar se je najbolje videlo pri menjavi vodstva Petrola.
V boju s "starimi strukturami" in namišljenimi sovražniki so oči zrasle tudi obveščevalno-podjetniškim kadrom okrog predsednika vlade. Merilo je postalo kazanje moči.
Še enkrat, nesporno je, da so šle ostale stranke v koalicijo z jasnim načrtom iz Šarca narediti Mira Cerarja, torej predsednika vlade, na katerega se bodo lepile vse afere in težave vlade. Imele so ga za kratkotrajno napako v sistemu. Toda javno mnenje je bila do Šarca prijaznejše. Krivdo za afere so v tem mandatu nosili ministri, ne premier.
Takšen položaj je Šarec zato izkoriščal za "presing" na partnerje. Ni skrivnost, da se je v koalicijo naselil strah pred prijemi vsemogočnega sekretarja za nacionalno varnost, ki se je vmes ukvarjal z vsem drugim. In v tem ozračju je ob prevelikih apetitih navsezadnje razpadla še premierjeva širša ekipa. Šarec je plačal ceno za vodenje stranke brez baze, ki je lastne kadre v vladi najemala.
Kaj je danes drugače kot 2018? Nič
Izplen Šarčeve vlade je skromen. Klecnila je na vseh pomembnejših preizkušnjah, ki se jih je lotila: zdravstveni reformi, ukinitvi dodatka na delovno aktivnost, uvedbi davka na nepremičnine, koreniti spremembi davčnega sistema, stanovanjskemu zakonu ... Opravljala je tekoče posle in kot velik dosežek predstavljala sprejem proračuna, ki je bilo bolj ali manj osnovno opravilo vseh dosedanjih koalicij.
Na prvi pogled za Šarčevo vlado ne bo jokal nihče. Toda zdaj je pred vrati vladnih soban Janša.
Isti Janša, ki je še leta 2018 gojil "politično kulturo, ki temelji na ustrahovanju, širjenju polresnic in lažnih novic". Isti Janša, ki je še v mesecih pred volitvami podpisoval posojilne pogodbe s sporno državljanko BiH, uvažal madžarske interese in milijone, vmes pa na različne načine podpiral nekdanjega proruskega predsednika makedonske vlade, ki je moral zbežati v Budimpešto. Isti Janša, ki nikoli ni ovrgel ugotovitev tožilstva o 395.000 evrih nepojasnjenega premoženja.
Isti Janša, ki je širil twitte Generacije identitete, skrajno desne organizacije, prepovedane v več državah. Isti Janša, ki bi arbitražo s Hrvaško "rešil" tako, da bi se ji odrekel in pogovore z Zagrebom začel na novo. Isti Janša, ki objavlja fotografije sodnic in zahteva njihovo lustracijo. Isti Janša, ki v evropskem parlamentu brani "suvereniste" in kršitelje človekovih pravic.
Pri Janši gre vedno za ideologijo
Se je od leta 2018 do danes kaj spremenilo? Ne. Zakaj torej Janša danes za nikogar ni več težava? Zakaj so mu "liberalci" iz SMC in poslanci upokojenske stranke pripravljeni dovoliti, da se z novo vlado, ki jo bo Janšo tako ali drugače vodil, politično rehabilitira kot tisti, "ki ne izključuje sodelovanja z nikomer"?
Ker so v političnem kaosu zadnjih mesecev vsi izgubili širšo sliko in občutek za politično presojo. Ker je pragmatičnost poslancev našla isti skupni imenovalec z užaljenostjo in zamerami ministrov, na sveže osvobojenih prijemov Šarčevega sekretarja. Ker si bodo nekateri obsojenci na politično smrt podaljšali življenje. Ker je "liberalna sredina" v Sloveniji le še idejno prazen balon, namenjen politični trgovini. In ker je odhajajoči predsednik vlade, ljubitelj reda in "komande", pozabil, da "je politična kultura prihodnosti kultura strpnega pogovarjanja in dogovarjanja ter iskanja najširših mogočih skupnih imenovalcev".
Čeprav nekatere stranke, ki bodo sodelovale v novi vladi, poudarjajo, da je pomembna učinkovitost, ne pa ideologija (gre za frazo totalitarnih sistemov), gre za prazne besede. Pri Janezu Janši je ideologija vedno najpomembnejša. Ta na koncu vedno znova požre bolj pragmatični tehnokratsko-podjetniški del SDS, ki je utrujen večnih zmag brez prevzemov oblasti. Ne, Janša ne bo drugačen. Še posebej ne v njegovi skorajšnji tretji reinkarnaciji, ki bo skoraj zagotovo precej bolj radikalna od različice iz obdobja 2005-2008.
Ne dvomite, Janša 3.0 bo čistil
Jih bo Zdravko Počivalšek slišal, če se ne bo želel udeležiti maše za domovino, ki jo je leta 2012 preskočil tudi Gregor Virant? Kako bo Aleksandra Pivec "rdečemu" delu stranke pojasnila, zakaj na proslavah ne bo zastav z rdečo zvezdo? In kako se bo tokrat NSi ubranila SDS-ovskega izčrpavanja, ki jo je enkrat že pahnilo iz parlamenta?
Mandat Janševe vlade 3.0 bo čistilne narave. V imenu boja proti omrežjem Damirja Črnčeca in "starih struktur" bodo v prvi fazi na udaru Sova, policija in vojska. Sledila bosta državno gospodarstvo in zelo verjetno pravosodje, prva tarča Janše po aferi Patria.
Ne pozabimo, poslanci SDS so januarja glasovali proti resoluciji evropskega parlamenta, ki je obsodila politično podrejanje pravosodja na Poljskem. Če bo SDS skupaj z Orbanom čez nekaj mesecev res zapustila vrste Evropske ljudske stranke, bo Slovenija edina država, kjer bo največja vladna stranka prihajala iz vrst evropske skupine desnih populistov in skrajnežev (ENF). Ob Madžarski.
"Vrnite nam Janeza Janšo," je Damir Črnčec kot predsednik Odbora 2014 takrat govoril na shodih pred sodišči in ljubljansko stolnico. Šest let pozneje se mu želja uresničuje. Tudi po njegovi zaslugi.
