Minuli teden je šla neopazno mimo novica, ki bi še nedolgo nazaj povzročila splošno zgražanje. Časnik Delo je namreč poročal, da so se uslužbenci Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) udeležili skupinskega druženja v vinski kleti nekje na Vipavskem. Kje je tu novica, me boste vprašali. In zakaj bi bilo to sploh pomembno? Ker konec oktobra, ko so se zaposleni na NIJZ odločili za "team building", ni bil dva meseca nazaj, ampak leta 2021 – med vrhuncem četrtega vala epidemije covid-19.
Zavrtimo si spomin nazaj. Konec oktobra 2021 smo morali v Sloveniji v javnih prostorih še vedno nositi maske. V državo je prišla različica delta, ki je bila precej bolj kužna od alfe. Beležili smo več kot 16 tisoč aktivnih okužb, torej 13 tisoč več kot v času prvega zapiranja občinskih meja. Druženje je bilo spet prepovedana beseda. Oblast je vsakega, ki je protestiral, obtožila širjenja virusa. Na NIJZ so v paniki naročali nov klicni center, zaradi česar so povozili vsa pravila javnega naročanja. "Čas je, ko moramo misliti drug na drugega," je dejal njegov direktor Milan Krek. Le dan pozneje so se njegovi uslužbenci odpravili na izlet v vinsko klet.
Če bi za žur NIJZ-jevcev izvedeli takrat, tisto mračno jesen 2021, bi bila država na nogah. Po prleškem sendviču bi dobili še afero vipavska klet. Javnost bi se upravičeno spraševala, zakaj ključna institucija, zadolžena za boj proti epidemiji, tega ne vodi z lastnim zgledom. Tedanja opozicija bi Kreka pozvala k odstopu. Pred NIJZ bi v sredo protestiral Stevanović, dva dni pozneje pa kolesarji. Na greznici, tedaj še znani kot Twitter, bi troli razglašali, da so bili na žuru levičarski podtaknjenci, ki namenoma sabotirajo marljivega in poštenega Kreka.
Toda v teh dneh se po objavi novice, ki še vedno sproža neprijeten občutek, da se je nekdo iz nas takrat delal norca, ni zgodilo nič. Zakaj? Ker smo obdobje covid-19 in vse, kar je prineslo s seboj, potlačili v pozabo.
Se spomnite podtaknjencev? In triaže v Šmarju?
Med obdobjem covid-19 je tedanja oblast de facto suspendirala parlament in vladala z odloki. Ko je bil vstop v bolnišnice dovoljen le "zdravim". Ko so zdravniki prejemali covid dodatke zato, da so bili doma. Ko so bile cerkve odprte, šole pa zaprte. Ko so prej kot kronični bolniki, starejši od 60 let, do cepiva lahko prišli diplomati. Ko so ljudem, popolnoma neukim v razumevanju tehnik širjenja virusa, resno razlagali, da morajo maske nositi tudi na samotnih sprehodih v gozdovih.
V tej množici se je našel marsikateri ukrep, ki bi nas moral zanimati še danes. Recimo: nobena od institucij v Sloveniji se ni nikoli lotila vseh sumov korupcije in z njo povezanih tveganj pri tako imenovanih podtaknjencih,s katerimi je takratna oblast pod okriljem proti koronskih ukrepov nagrajevala sebi zveste skupine in interese.
Naprej: še danes v resnici ne vemo, kaj se je med prvim valom epidemije dogajalo v Šmarju pri Jelšah. Zakaj se obolelih varovancev tamkajšnjega doma za starejše spomladi 2020 niso odločili zdraviti v bolnišnici? Je prav zaradi takšne triaže kar devet od desetih varovancev domov med prvim valom epidemije umrlo v domovih? In kdo je to odločitev na vladni ali drugi ravni sprejel? Ali pa: kdo vse je bil odgovoren, da domovi za starejši niso pravočasno dobili denarja za vzpostavitev rdečih con, kamor bi lahko ločili obolele?
Zakaj Britanci preiskujejo epidemijo, mi pa ne?
Pozor: govorimo o smrtih, o sumih malomarnosti in korupcije. O Veliki Britaniji in njenem političnem razredu, sploh po "brexitu", si lahko mislimo marsikaj. Toda Borisa Johnsona so zabave med "lockdowni" na sedežu vlade stale položaja. Bil je prvi premier v zgodovini, ki ga je policija oglobila zaradi kršenja zakona. Še prejšnji mesec ga je pet ur zasliševala britanska neodvisna komisija, ki preiskuje odziv vlade na pandemijo covida. "Žal mi je," je sporočil svojcem 175 tisoč žrtev pandemije.
Pri nas kaj takega očitno nikoli ni prišlo v poštev. Delovanja oblasti med epidemijo ne preiskuje nobena parlamentarna komisija. Pozabili smo na nekdanjo šolsko ministrico, ki so jo šele ustavni sodniki morali prisiliti k odprtju šol za otroke s posebnimi potrebami. Pa na podjetniške junake iz afere maske, ki danes prigarane milijone iz posredniških poslov z državo vlagajo v nepremičnine. Pa na serviete z gumico, ki jih je tedanji minister označil za "plod domačega znanja". Saj res: kje je že tistih 13 ovadb računskega sodišča?
Pozabili smo na smrt mladoletnice, ki so jo cepili z zanjo neprimernim tipom cepiva. Pa na šarlatansko promocijo cepljenja, prepoved točenja bencina za necepljene, kadrovska masakriranja po NIJZ med prvim valom epidemije in bone za nakupe slušalk. Vse to smo kolektivno potisnili v globoko podzavest. Kot da se nikoli ni zgodilo. Celo z "obdukcijo" epidemije se ne ukvarja nihče več. Zdravnik dr. Alojz Ihan je pred dnevi opozoril, da na spletnih straneh ministrstva in NIJZ ni več mogoče najti dokumentov, poročil in analiz iz obdobja pandemije.
Svetovni prvaki v slepenju samega sebe
A vse to nas v resnici ne sme presenetiti. Slovenija je namreč družba, ki ne želi imeti trohice zgodovinskega spomina. Verjetno smo svetovni prvaki v slepenju samega sebe. V kolektivni pozabi in pretvarjanju, da se nekaj ni zgodilo. Le na ta način se lahko nekateri vzorci in prakse vlečejo toliko let. Le na ta način se lahko ponavljajo vedno znova iste napake.
Najnovejši primer: v zadnjih dneh smo izvedeli, da nas bo obratovanje TEŠ6 zaradi zavajanj s ceno premoga in vseh drugih zgrešenih odločitev v naslednjih desetih letih stalo še dve milijardi evrov. Medtem ko bo država energetiko Šaleške doline očitno prenesla na novo "slabo banko", kriminalisti pa ugotavljajo, koliko milijonov evrov je izginilo pri dobaviteljskih poslih, se krepijo pritiski, da je treba "takoj" začeti z gradnjo drugega bloka nuklearke. Ne glede na ceno, velikost ali tehnično rešitev. Pritiska tudi "gospodarstvo", kar zveni znano. Enako je namreč počelo v letih 2009 in 2010 za TEŠ6. Samo, da "se gradnja že začne".
Ker tako radi pozabljamo, gre karavana pač vsakič dalje. Enkrat za nekaj časa nasede v finančnem breznu kakšnega energetskega projekta, drugič pa v vipavski kleti med epidemijo. Kar smo si izbrisali iz spomina, se pač nikoli ni zgodilo, mar ne?
