"Z vsako minuto organizacije pridobimo uro dela." (neznan)
Voda se umika in razkriva opustošenje tretje stoletne poplave po letu 2007. Voda je hujša od požara, saj voda ničesar ne izniči, vendar uniči vse. Po vsej državi se formirajo raznorazne mladinske delavske brigade, bataljoni, dobrovoljne čete, pionirski odredi in dve diviziji seniorjev, ki so vsi pripravljeni pomagati prizadetim. Mnogi polnijo avtomobile s pomočjo, sploh so v modi oblačila s strankarskimi logotipi, da bodo ubogi ljudje lahko v prihodnosti vsaj malo lepše oblečeni. Žal se malokdo vpraša, kakšno pomoč prizadeti potrebujejo.
Najštevilčnejše formacije bi čistile in odvažale blato in vejevje s cest in iz objektov. Gre za najbolj očiten način pomoči, toda tu je potrebna pazljivost. Kjer so poplave prizadele mnogo ljudi, največja težava ni blato na cesti, temveč zaprta cesta in preobremenjena infrastruktura. Blatno cesto se še vedno da prevoziti. Cesto, na kateri so prostovoljci XIV. jurišno-inženirske brigade ustvarili prometni zamašek, malo težje. Vsak par rok pride prav, toda če je cena brezplačne pomoči daljši prometni kolaps, so prostovoljci naredili več škode kot koristi.
Dodatne negativne točke dobijo prostovoljci, ki svojo nesebično pomoč v realnem času objavljajo na družbenih omrežjih in se bolj kot lopati posvečajo fotoaparatu. V času ujme niso preobremenjene samo ceste, temveč tudi informacijska infrastruktura in dodaten pretok podatkov koristi še manj kot koristijo prostovoljci-turisti.
Ne organizirajmo solo akcij
Ko je ujme konec, glavna težava torej ni čiščenje umazanije, temveč preobremenitev poškodovane infrastrukture – ceste, vodovodno in električno omrežje, zaloge v trgovinah, celo prostor, kjer pustimo avto, ima lahko večjo vrednost kot odlagalna površina, kot je korist dodatne lopate na delu. Praviloma velja, da se brez vprašanja lahko odpravimo pomagati tja, kamor lahko pridemo peš. Kar je predaleč za pešačenje, se moramo najprej prepričati, ali ne bi morda lahko naredili kaj koristnejšega, kot ponudili en par rok več. Če se prepričamo in da, tam bi najbolj koristil kak delavec ali dva več, morda za čiščenje hiše ali odstranjevanje naplavin, bo naša pomoč dobrodošla. Drugače raje naredimo kaj boljšega.
Kadar je potrebna velika delovna akcija za čiščenje velikih javnih površin in cest, nas bodo na prostovoljno delo pozvala javna občila in organi. Tja se seveda javimo, kjer potrebujemo veliko parov rok, en par več resnično koristi. Ne organizirajmo nekih solo akcij svojega akcijsko-reševalnega polka, saj s tem hitro naredimo dodatno delo reševalnim helikopterjem, ko bodo reševali še nas.
Seveda nič od tega ne pomeni, da pomoč ni dobrodošla. Nekaterim je voda odnesla vse in bi jim začasna namestitev v bližini kraja bivanja resnično koristila. Številnim je zalilo avtomobile, mehanične delavnice bodo v naslednjih dneh preobremenjene in delov zna primanjkovati. Raje kot kidanje blata ponudimo komu v uporabo svoj avto, vsaj za nekaj dni, da bo v tem času lahko normalno šel v službo ali tovoril material za potrebna popravila. Pomoč pri čiščenju dvorišč in kleti je čisto koristna, a terenec je v tem trenutku vreden zlata.
Spremljajmo tudi, kaj potrebujejo človekoljubne organizacije in se vključujmo v njihove programe. Nedvomno bodo zbirale takšno in drugačno pomoč za prizadete in potrebovale bodo tudi pridne roke, ki bodo nabrano pomoč izbrale, sortirale in kasneje razdelile. Tam lahko naredimo veliko, mnogo več, kot če bi z lopato rinili blato nazaj v reko. Še več lahko naredimo, če tudi sami prispevamo, morda liter olja in zavoj sladkorja, morda kak evro ali dva. Taka pomoč bo vedno dobrodošla, koristna in gotovo ne bo povzročila več škode kot koristi.
Različni motivi za pomoč ljudem v težavah
Tako pridemo do sržike vprašanja, zakaj si želimo pomagati prizadetim v nesrečah? Za to imamo ljudje različne motive. Nekateri smo zgolj normalni in si želimo pomagati sočloveku, drugim ogromno pomeni hvala prijateljev in znancev, če pri tem še naredijo kaj dobrega, pa tudi prav. Spet tretji si od 'brezplačne' pomoči nadejajo koristi, samopromocije na omrežjih in glasov na volitvah. Ni težko ugotoviti, kdo je kdo in prav je, da si to zapomnimo.
Nesebična pomoč ne bo ustvarila slik, s katerimi bi se lahko postavljali na družbenih omrežjih, obcestnih plakatih, strankarskih straneh. Bo pa prizadetim dejansko olajšala trpljenje in zmanjšala stisko. Sebična pomoč, kjer je pomoč drugim zgolj stranski produkt pohlepa in samopromocije, bo kričala z neba. Seveda bo dejanska korist sebične pomoči zelo omejena in bolj vprašanje vsakokratne sreče kot dejanskega doprinosa k reševanju krize.
Z nesebično in organizirano pomočjo bomo naredili ogromno dobrega za prizadete, vendar je ne bomo uspeli pretopiti v osebno ali politično korist. Kdor se s tem ne more sprijazniti, tudi pomagati žal ne more.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
