Ko so angleški navijači med pretepanjem z ruskimi huligani in skupinami arabskih priseljencev na ulicah Marseilla vzklikali, da zapuščajo Evropo, so hudomušni opazovalci ugotavljali, da se bo to zagotovo zgodilo že v naslednjih dneh. Le da so imeli v mislih evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga je tistega junija 2016 gostila Francija.
Ankete javnega mnenja takrat še niso kazale, da bi lahko Velika Britanija zapustila tudi EU. Slaba dva tedna pozneje brexit ni postal le dejstvo, ampak točka preloma, po kateri očitno res nič več ne bo tako, kot je bilo.
Vsaj v Evropi je brexit morda najpomembnejši politični dogodek tega desetletja. Šlo je namreč za prvo večjo demonstracijo moči pojava, ki je v eri Donalda Trumpa dobil ime lažne novice.
Strašili so s Turki, slikali so raj
Pobudniki brexita, Nigel Farage, Boris Johnson in druščina, so volivce brez sramu nagovarjali s prikrojenimi podatki in drugimi manipulacijami. Ti so prihajali ali iz ust zagovornikov ali anonimnih profilov na Twitterju. Strašili so jih, da se bo EU prej ali slej priključilo 80 milijonov Turkov. Za kolone prikaza migrantov, ki da čakajo na vstop na Otok, so uporabili fotografije beguncev s slovensko-hrvaške meje, torej z več kot tisoč kilometrov stran.
Pri tem so slikali podobo Velike Britanije kot nekakšnega postbrexit raja. Obljubljali so hiter izstop države, ki da za to ne bo potrebovala dogovora, saj bo v vmesnem času z vsemi večjimi partnerji sklenila ločene trgovinske sporazume. Poudarjali so, da bo Velika Britanija ob izstopu prevzela nadzor nad svojimi mejami in vodami.
Ne eno ne drugo se ne bo zgodilo, bo pa ob moteni oskrbi vedno dražje hrane in zdravil po napovedih zelo verjetno nastopila recesija.
Sredinski prst elitam, ki to v resnici ni bil
Celotna kampanja tabora "Leave" je bila perfidna, celo načrtno pokvarjena. Na eni strani je ciljala na najnižja čustva ljudi in širila sovraštvo do priseljencev.
Nagovarjala je poražence globalizacije, ere Margaret Thatcher in Blairove tretje poti, ki so že v devetdesetih živeli daleč od blišča "Cool Britanie". Na množice pozabljenih prebivalcev nekdanjih industrijskih in rudarskih območij, ki so bili v pospešeni financializaciji britanskega kapitalizma potisnjeni na rob, obsojeni na slabo plačane službe ali zavod za zaposlovanje. Na starejše ljudi, ki si želijo vrnitve v čase, ko je bil svet bolj predvidljiv in lažje razumljiv.
Na drugi strani so jo - obvodno in pogosto ob kršenju vseh pravil - financirali nekateri najbogatejši Britanci, pravi igralci v ozadju političnih klovnov, ki so v mesecih po zmagi na referendumu pobrali šila in kopita, vroč kostanj pa pustili očitno nedorasli Theresi May.
Nekateri od teh, pripadniki slojev, ki nikoli niso ponotranjili propada britanskega imperija, so brexit podprli le zaradi ideoloških in nacionalističnih razlogov. Drugi so v njem videli priložnost za trajno ukinitev neprijetnih regulatornih pravil, ki jih je uveljavil Bruselj. Tretji so želeli zamajati položaj Davida Camerona, po krivici pozabljenega izvornega krivca za trenutni kaos, a so se pri tem očitno ušteli.
Brexit-Trump-Salvini
Protislovje je bilo popolno. Množice ponižanih in razžaljenih Britancev so obkrožile "Leave", misleč, da so pokazale sredinski prst elitam, a so v resnici igrale njihovo igro.
Prav to je morda največja lekcija tega, kar smo na Otoku spremljali v zadnjih dveh letih in pol. Brexit, ki je sledil valu beguncev, je bil v resnici prva padla domina v igri poskusa trajnega preoblikovanja Unije in Evrope. Dal je morda odločilni zagon kampanji Donalda Trumpa, ki jo je vodil Steve Bannon, guru gibanja Altright, ki danes obiskuje somišljenike v evropskih državah.
Pomislite. Zgolj v dobrih dveh letih po brexitu so štiri največje države v EU padle v politične krize ali doživele preobrate. Angela Merkel je v političnem smislu na aparatih. V Italiji je de facto zavladal Salvini. Francoski predsednik Macron se je v letu dni po zmagi nad Marine Le Pen, ki so jo številni videli kot zastoj v pohodu evropske (skrajne) desnice, zapletel z reformami, zaradi katerih so na ulice prišli rumeni jopiči.
EU se zdi po letih dolžniške krize, izgubi ugleda pri "reševanju" Grčije in politike zategovanja pasu v maniri "švabske gospodinje" ohromljena in brezidejna. Migrantska (recimo ji) kriza jo je paralizirala. Nekompetentnost in drobnjakarstvo njenih voditeljev sta bila logični humus za razmišljanje o alternativah, ki v Evropi - tako nas uči zgodovina - vedno znova pripelje tudi do obujanja starih demonov.
Kaj nas uči Velika Britanija?
Današnjo EU simbolizira šepajoče opotekanje odhajajočega predsednika Evropske komisije na enem od srečanj s predsedniki vlad. Sama ne more ne naprej ne nazaj. Tudi francosko-nemški vlak spet ne vozi več. Obstal je v slepi ulici - nekje med reformo območja evra in Evropo več hitrosti.
A ne pozabimo - na simbolni ravni se je vse začelo z brexitom. Prav zaradi tega bi se morali Evropejci, ki se bodo letos odločali, ali naj vrata evropskega parlamenta v večji meri odprejo strankam, ki odkrito nasprotujejo EU, ozreti v Veliko Britanijo. Tam se najbolje vidi, kakšen je resnični domet in cilj populističnih revolucij.
Kar tam (in še kje drugje) gledamo danes, je sesutje mita, da so populisti politiki v nekakšni službi ljudi. Gre namreč za tip politikov, ki ljudi deli na dva dela: na svoje "brezmadežno" ljudstvo, v imenu katerega je dovoljeno vse, in preostanek prebivalstva, ki jim zaradi različnih moralističnih ali ideoloških razlogov služi kot praktični prikaz, kaj da je s svetom v resnici narobe.
Operirajo v svetu, ki deluje na pogon "alternativnih dejstev", beri propagande. Namenoma ustvarjajo balon (pre)velikih pričakovanj, pri čemer ne vedo ničesar o odgovornosti vladanja. Ker imajo vedno na voljo zunanjega sovražnika, jim tega niti ni treba.
Gradijo zidove in odrejajo nadure
Vse podrejajo le dvema ciljema – ohranitvi lastne oblasti in zadovoljevanju interesov podpornikov v ozadju. Na najbolj brutalne načine. Vlado največje države sveta so tako za mesec dni (ali več) pripravljeni "zapreti" zaradi - zidu na meji (beri: ZDA). V vojni proti drogam streljajo množice civilistov (beri: Filipini). V času, ko že postajajo vidne katastrofalne posledice globalnega segrevanja, napovedujejo intenzivno krčenje "pljuč planeta" v Amazoniji zaradi novih rudarskih koncesij (beri: Brazilija).
Medtem ko svoje ljudi pred migranti branijo z nekaj metrov visokimi ograjami in vojsko, jim hkrati vsiljujejo obvezne nadure po koncu delovnega časa (beri: Madžarska). Ko morajo prevzeti odgovornost za laži in manipulacije, se potuhnejo s politične scene (beri: Velika Britanija). "Ljudstvo", ki jih prinese na oblast, po uporabi izpljunejo.
Ne Danajcev, bojte se populistov, četudi prinašajo darove!
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
