Dan po tem, ko vladni koaliciji s položaja predsednika državnega zbora ni uspelo razrešiti Igorja Zorčiča, nanj pa imenovati Jožeta Horvata (NSi), na politični sceni preštevajo svoje vrste. V koaliciji si ližejo rane po največjem političnem udarcu, ki ga je vlada Janeza Janše utrpela v dobrem letu dni svojega delovanja. Opozicija, okrepljena s tremi nekdanjimi poslanci SMC, je po neuspehu konstruktivne nezaupnice dobila nov zagon. Šahovska partija bo trajala še nekaj časa. Kralj iz premierske pisarne na Gregorčičevi še ni matiran, a so njegove figure postavljene v pat položaj.
Šarec nikoli ni imel tako malo poslancev
Glasovanje o Zorčiču in odzivi nanj so tako razkrili dvoje. Najprej to, da Janševa vlada kljub drugačnim zagotovilom v državnem zboru nima več večine – ne glede na vse dogovore, ki jih ima z Zmagom Jelinčičem in poslanci DeSUS. To močno načenja njeno trdnost.
Ko je Marjanu Šarcu po razdrtju sporazuma z Levico pred dobrim letu v državnem zboru ostalo le še 43 poslancev, ga je takratna opozicija, najglasneje Matej Tonin, pozivala, da "Slovenija potrebuje trdno večinsko vlado z jasnimi cilji". Nekaj dni pozneje je Šarec odstopil ali po Janševo "vrgel puško v koruzo". Danes ima Janševa koalicija le še 38 poslancev. To je pet manj, kot jih je imel takrat Šarec, a iz vrst SDS in NSi ni slišati, da bi bilo s tem karkoli narobe.
A eno je politična retorika, drugo so dejstva. Če koaliciji ni uspelo zbrati 46 glasov pri glasovanju o predsedniku državnega zbora, se ji lahko kadarkoli zaplete pri glasovanju o morebitnih novih ministrih ali pomembnejših zakonih. Kar naenkrat so pod vprašajem manevri, ki za vlado v običajnih razmerah ne bi smeli predstavljati težav. Že dlje časa se govori o menjavah posameznih ministrskih mest med SDS, NSi in SMC. Vsakič znova se bodo o tem dogovarjali z mislijo, da morda v državnem zboru ne bo "poslanca številka 46".
Zakaj na levi sredini mislijo, da si Janša res želi volitev?
Še pomembnejše je drugo spoznanje včerajšnjega in današnjega dne – da bo Janša pri tej vladi raje vztrajal do njenega dokončnega razpada, kot da bi šel na volitve.
Prepričanje, da si Janša želi čimprejšnjih volitev, se je v zadnjem času krepilo predvsem na levi sredini. To tezo njeni zagovorniki argumentirajo z nekaterimi Janševimi rušilnimi potezami, recimo z napadi na nekdanjo vodjo poslanske skupine SMC Janjo Slugo, na Slovensko tiskovno agencijo (STA), na tožilstvo in druge tarče. Po njihovem lahko Janša do onemoglosti privija NSi, ki se je navadila udobja oblasti, in poslance SMC, SNS in DeSUS, ki se nikakor ne želijo odreči letu dni prejemanja poslanske plače. Za razliko od njih je namreč Janša pripravljen kadarkoli pripravljen oditi na volitve. To naj bi potrjevale informacije o domnevni mobilizaciji SDS za volitve in strankini plakati ob slovenskih avtocestah. Zagovorniki teze, da si Janša želi hitrih volitev, imajo še en argument: z njimi bi prehitel morebitne nove strankarske projekte in obraze na levi sredini, ki se jih Janša boji zaradi preteklih izkušenj z Zoranom Jankovićem (2011) in Mirom Cerarjem (2014).
Toda danes smo videli, da temu ni tako. Če bi si namreč Janša res želel volitev, bi jih zahteval že včeraj zvečer, takoj po polomu z Zorčičem. Za to je imel idealno priložnost. Smo v tretjem valu epidemije, v katerem bi potrebovali "reset" upravljanja boja proti virusu: operativno vlado, ki bi pri ljudeh uživala zaupanje. Namesto premikov se je Janša postavil na okope. Z vlado bo vztrajal do zadnjega. Z imenovanjem Jožefa Horvata na čelo državnega zbora bo poizkusil še enkrat, takoj po tem, ko bo še enkrat preštel svoje vrste. Mimogrede: nikoli ni bilo razprave o primernosti Jožefa Horvata za to funkcijo, čeprav gre za poslanca, ki je v prejšnjem mandatu policijo javno in brez osnove obtožil, da mu je sledila in na božični večer brskala po njegovih podatkih.
Ohranitvi te vlade bo Janša podredil vse ostalo. Celo svoje načelo, da morajo predsedniki koalicijskih strank v njegovih vladah zasedati ministrska mesta. O tem priča hitri vpoklic ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška v državni zbor. S tem bo politično dokončno degradiral prvaka SMC v glasovalno tipko, ki bo skušala vladi zagotavljati tisti manjkajoči glas večine.
Tudi leta 2013 je Janša na oblasti vztrajal do konca
Kdor dlje časa spremlja Janševo delovanje, ve, da je to edino logično. Ne le za to, ker gre za politika, ki nikoli ne sestopa z oblasti. Ko so ga v začetku leta 2013 po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o premoženjskem stanju začeli zapuščati Državljanska lista, SLS in DeSUS, je skupaj z NSi vztrajal v vladi do zadnjega – do imenovanja nove vlade Alenke Bratušek. Pred tem je Janša za nekaj dni prevzel celo naloge ministra za finance. Podobno bo očitno zdaj, le da je "premija" za to krepko višja. Janša ima namreč za vztrajanje na oblasti vsaj tri dobre razloge:
1) Proračunsko porabo v covid-krizi brez fiskalnih omejitev, ki ji gre prišteti še pet milijard evrov vreden načrt za okrevanje po pandemiji.
2) Vsaj sto kadrovskih imenovanj na položaje v nadzornih svetih in upravah podjetij, svetih javnih zavodov in drugih državnih institucijah.
3) Predsedovanje EU, ki bo vsaj toliko kot za Janšo pomembno tudi za madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, ključnega Janševega političnega zaveznika. Ta po odhodu iz Evropske ljudske stranke (EPP) skupaj s poljsko vladajočo stranko Pravo in pravičnost in italijansko Ligo Mattea Salvinija snuje svojo politično skupino, v slovenskem predsedovanje pa upravičeno vidi enega od svojih vzvodov vpliva na Bruselj.
Ključno vprašanje je, ali so Janšev blef z volitvami, na katere si v resnici ne želi, dokončno spregledali v koaliciji. Javnomnenjske ankete kažejo, da se je SDS začela zažirati v volilno bazo NSi. To bo verjetno še izraziteje, če bo ogrožena Janševa relativna zmaga na volitvah. Če so v NSi in SMC včeraj in danes spoznali, da jih Janša privija na suho, se mu bodo pri najbolj radikalnih predlogih upali tudi glasno upreti. Če ne, bodo v prihodnjih mesecih izgubili še zadnje ostanke lastne politične identitete. In s tem bremenom v vsakem primeru šli na volitve.
