Dan po volitvah: iščejo šibke člene med novimi poslanci

Dan po predčasnih volitvah večino strank na domače politično prizorišče prevevajo mešani občutki in ugibanja, kaj vse bi se lahko zgodilo v prihodnjih tednih.

Medtem ko se v zakulisju ugiba o različnih koalicijskih kombinacijah, v eter pa spušča različne "spine", je za zdaj jasno le, da bo prvi na potezi Janez Janša. Prvak SDS bo iz rok predsednika republike dobil mandat, da vlado poskuša sestaviti kot prvi.

Kako se bo tega lotil, je za zdaj nemogoče napovedati. Izza nepredušno zaprtih vrat hiše na Trstenjakovi ulici v Ljubljani, kjer je sedež stranke, informacij ni.

Gotovo je le eno: v SDS velikega zadovoljstva nad zmago, ki bi se lahko izkazala za pirovo, ni. To potrjujejo tako včerajšnje prve izjave nekaterih vodilnih politikov SDS kot precej zadržani odzivi podpornikov na družbenih omrežjih.

SDS daleč od rezultatov iz let 2011 in 2008

Čeprav je SDS za slabih 40 tisoč glasov izboljšala volilni rezultat iz leta 2014, ko je bil Janša v zaporu na Dobu, je krepko zaostala za svojimi dosežki iz let 2011, 2008 in 2004. Za stranko je letos glasovalo približno 220 tisoč ljudi.

Še leta 2011 je SDS volilo skoraj 289 tisoč ljudi, leta 2008 pa edinkrat v zgodovini celo več kot 300 tisoč. Zanimivo je, da v obeh primerih SDS ni bila relativna zmagovalka volitev.

Letošnje volitve so zelo verjetno dokončno potrdile, da Janša teh rekordnih dosežkov iz obeh volitev ne more več ponoviti.

Prvak SDS namreč v kampanji skoraj ni storil napak. Bila je intenzivna, operativno daleč najbolje izpeljana in posledično draga. Delovala je kot dobro naoljen stroj, ki je vzbujal občutek vseprisotnosti. Janša je spretno vsiljeval teme s svojega terena (begunci/migranti), sam večino časa nosil podobo precej prijaznega državnika, sovražni govor in diskreditacije pa je prepustil svojim medijem.

Kljub maksimumu, ki ga je dal, mu je uspelo mobilizirati le slabo polovico volivcev, ki so zanj volili leta 2011, potem pa mu podporo odrekli zaradi radikalizacije stranke in obsodbe v zadevi Patria (pozneje jo je ustavno sodišče razveljavilo).

Je 220 tisoč glasov že skrajni domet SDS?

Zakaj mu to ni uspelo, je stvar globljih analiz. Del te volilne baze je glasoval za NSi (ta je prvič po volitvah leta 2004 opazneje prebila magično mejo 50 tisoč glasov, ki velja za njeno bazo), LMŠ ali ostal doma.

To odpira vprašanje, ključno za razplet dogodkov v prihodnjih mesecih: je 220 tisoč glasov ob kampanji, ki bi bila po kriterijih politične stroke težko boljša, res že skrajni domet SDS, ki ga stranka ne bo mogla preseči tudi ob morebitnih ponovljenih volitvah jeseni? Ali torej Janši ponovljene volitve res samodejno prinašajo boljši izid?

To je ob zdajšnjem ideološkem položaju in "celostni podobi" SDS zelo težko, a vendarle verjetno v primeru, če bi bila udeležba na novih volitvah še manjša, kot je bila v nedeljo. Če bi se na primer novih volitev udeležilo le 40 odstotkov ljudi, bi SDS ob sedanjem rezultatu, ki ji je prinesel 25 poslancev, osvojila skoraj deset poslanskih mandatov več.

Za Janšo je torej nujno, da levosredinski pol na morebitne ponovljene volitve mobilizira še manj ljudi, kot jih je nanje prišlo včeraj.

SDS gre na roko dejstvo, da na levi sredini očitno ni več osebe, ki bi lahko brez prvakov političnih strank mobilizirala večje število glasov in jih dirigirano preusmerjala k izbrani stranki.

To v nedeljo ni uspelo niti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki se je s plakatov v Ljubljani smehljal skupaj s Karlom Erjavcem. Čeprav je Janković verjetno sam spravil DeSUS čez prag parlamenta, ga je mogoče posredno šteti med poražence volitev. To je že sprožilo ugibanja, ali je Janković še blago, ki se prodaja samo od sebe, in ali se mu lahko zalomi tudi na lokalnih volitvah v Ljubljani.

A ključno bo, če jim bo v SDS uspelo krivdo za to, da Slovenija vlade (še) nima, prevaliti na LMŠ, SMC, SD in druge stranke leve sredine. V prihodnjih mesecih koalicijskega kupčkanja se bo Janša zelo verjetno trudil prikazati kot žrtev "tistih izključujočih sil, zaradi katerih Slovenija še nima vlade".

Kako je lahko Janša videti kot žrtev?

Da bi lahko ustvaril vtis žrtve, mora Janša storiti dvoje.

Najprej, delovati mora na videz konstruktivno. Že danes je bilo mogoče opaziti, da so Janševi mediji že "utihnili" in prenehali napadati konkurenco na levi sredini. Domnevati je mogoče, da je tudi to del taktike, ki jo bo ubrala SDS. Janša mora zato sodelovanje ponuditi vsem trem strankam leve sredine (LMŠ, SD in SMC), četudi bo vnaprej jasno, da je ti ne bodo sprejeli.

Marjan Šarec je možnost koalicije z Janšo takoj po zaprtju volišč zavrnil.

Tudi viri iz SMC so nam danes znova zatrdili isto – da ožje vodstvo stranke (Miro Cerar, Milan Brglez, Erik Kopač, Aleksandar Kešeljević) ne razmišlja o kakršnem koli sodelovanju s SDS, saj da vedo, da je to enosmerna pot v politično smrt. Dejstvo, da Cerar koalicije včeraj ni a priori izključil, viri iz SMC pripisujejo njegovi "vljudnosti do zmagovalca volitev".

V SD ugibanja o veliki koaliciji z Janšo zavračajo. Vzdušje v SD je sicer precej slabše kot v SMC, kjer svoj rezultat ocenjujejo kot velik uspeh. SD je imela slab rezultat v nekaterih svojih tradicionalnih trdnjavah: Ljubljani, na Obali in v Velenju. Neizvolitev Andreje Katič in Jana Škoberneta zelo verjetno pomeni tudi začetek konca opaznejše vloge Bojana Kontiča v tej stranki.

Na levosredinskem polu sodelovanje s SDS zavračajo, četudi takšne vlade ne bi vodil Janša, ampak kakšen drug vidnejši politik stranke, na primer Romana Tomc ali Anže Logar. Delovanje SDS je namreč po njihovem nemogoče ločiti od njenega predsednika, kar je vidno tudi iz radikalizacije poslanske skupine v zadnjih sedmih letih.

Pomemben pokazatelj bo tudi, ali in koliko strank z leve sredine bo podprlo ustanovitev komisije za preiskovanje financiranja kampanje SDS, ki jo je v dneh pred volitvami napovedal Marjan Šarec, podprli pa so jo v SMC.

Novi poslanci si ponovljenih volitev ne želijo

Drugi pogoj, da Janši manever z igranjem žrtve uspe, je pomagati ustvariti ozračje, da Slovenija čim prej potrebuje stabilno vlado. V tem kontekstu je mogoče pričakovati nadaljnje pritiske vodilnih predstavnikov Evropske ljudske stranke (EPP) in domačih gospodarskih združenj, morda celo predsednika republike Boruta Pahorja.

Pri tem bodo kot razlog navajali nove valove migrantov, ki da grozijo Sloveniji, in želje gospodarstva, četudi bi tega v tem trenutku precej bolj kot sestavljanje vlade morali skrbeti protekcionistični ukrepi ameriškega predsednika Donalda Trumpa proti EU.

V vsakem primeru se bodo prvi obrisi novih razmerij moči videli že čez dva tedna, ko bodo poslanci odločali o predsedniku državnega zbora. Pri tem ne gre prezreti, da mora vsaka koalicijska matematika upoštevati tudi osebne motive poslancev.

Kar 52 poslancev v tem sklicu je novih, torej večina. Od 31 poslancev SMC iz prejšnjega sklica so ostali le štirje, šest pa je novih, pri SD trije.

Novi poslanci si zagotovo najmanj želijo ponovljenih volitev, saj nimajo nobenega jamstva, da bodo na volilni tomboli znova zadeli dobro plačano službo za določen čas do štirih let. Pripravljenost na kompromise bo zato pri nekaterih temu primerno velika.

Strankarska disciplina bi bila lahko še posebna težava pri Stranki Alenke Bratušek (SAB) in DeSUS, saj Bratuškove in Karla Erjavca ne bo v parlamentu. Pri DeSUS bo to še okrepilo vlogo dosedanjega predsednika poslanske skupine Franca Jurše, ki velja za pragmatičnega politika, naklonjenega dogovorom.

Neznanka so tudi nekateri poslanci LMŠ, čeprav je opaziti, da ima v tem sklicu – drugače kot v prejšnjem - več novih poslancev opaznejše izkušnje iz političnega delovanja ali gospodarstva. Mimogrede, ne glede na volilni sistem več primerov izvoljenih poslancev - Franc Kramar in Marko Bandelli (Stranka Alenke Bratušek), Jurij Lep (DeSUS), Igor Zorčič in Gregor Perič (SMC), Jerca Korče in Aljaž Kovačič (LMŠ) - potrjuje, da volivci tudi na državnozborskih volitvah nagrajujejo aktivno politično udejstvovanje v lokalni skupnosti.

A analiza posameznih kandidatov in njihovega delovanja v preteklosti kaže, da bo imel Janša pri iskanju prestopnikov velike težave.

Med novimi poslanci LMŠ smo našli dva, ki sta bila v zadnjih letih tako ali drugače povezana s SDS. Prva je Lidija Divjak Mirnik, znano ime mariborske lokalne politike, kjer je članica Liste za pravičnost in razvoj Stojana Auerja. Gre za listo, ki je na volitvah leta 2011 podprla SDS, pred dvema letoma pa je skupaj z Janševo stranko vložila ovadbo proti mariborskemu županu Andreju Fištravcu.

Drugi je Rudi Medved, direktor občinske uprave v Zagorju ob Savi, ki naj bi ga k Šarcu pripeljal tamkajšnji župan Matjaž Švagan. Medved naj bi v zadnjih letih spletel tesne vezi z nekaterimi posamezniki iz SDS, pravijo nekateri politični sopotniki.

Njegova hči Karina Medved je nekdanja uslužbenka Janševega premierskega kabineta in svetovalka evropske poslanke Romane Jordan Cizelj. Pozneje se je zaposlila v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE).

Četudi ima Janša v drugih strankah res kakšno "spečo celico", kot namigujejo v političnem zakulisju, je vprašanje, ali in kdaj jo bo aktiviral. Tudi morebitni prestopnik ali dva mu namreč ne bosta pomagala pri sestavi vlade, če dobi košarico od vseh strank na levi sredini.

V vsakem primeru pa lahko zagotovo računa na glas predstavnika madžarske narodne skupnosti Ferenca Horvatha, velikega podpornika madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana in njegove politike do manjšin.

Najrealnejši scenarij: koalicija šesterice?

Ko bo Janša izčrpal vsa orožja, bo na potezi Šarec. Že zdaj kaže, da ima za sestavo vlade, v kateri ne bo SDS, le eno možnost - koalicijo šestih strank: LMŠ, SD, SMC, NSi, Stranko Alenke Bratušek in DeSUS.

Levica je namreč že včeraj kot enega od pogojev postavila referendum o izstopu iz Nata. Težko je verjeti, da bo zahteva padla na plodna tla. V LMŠ se na primer zavzemajo za krepitev vlaganj v obrambo in celo izločitev vojakov iz enotnega plačnega sistema.

Poleg tega je Levica med vsemi naštetimi strankami v najugodnejšem položaju, saj je baza ne bo kaznovala, če bo povabilo v levosredinsko vlado zaradi ideoloških razlogov odklonila. Ravno nasprotno, pomemben del njene baze, med katerimi so tudi sindikati (dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič na listi SD ni bil izvoljen), to celo pričakuje. Levica je morda edina stranka na tem polu, ki bi lahko neuspela pogajanja unovčila na novih volitvah.

Pri presoji motivov in bodočih ravnanj omenjene šesterice je treba upoštevati še dvoje:

1. Večina teh strank si tako ali drugače želi v vlado. V NSi ne skrivajo, da so siti opozicije. Te si ne želijo tako v SMC kot SD. Tudi v DeSUS in SAB pa bodo želeli svoja predsednika spraviti do ministrskih položajev.
2. Z delno izjemo SMC gre za finančno šibke stranke, ki si bodo ob novembrskih lokalnih volitvah (in evropskih volitvah prihodnje leto) težko privoščile še ene državnozborske volitve. Že s tega stališča je logično, da se bodo želele novim volitvam izogniti, sploh če obstaja tveganje, da bo njihov volilni izid še slabši.

Špekulacije: bo kdo zahteval tudi umik Marjana Šarca?

Pri tem je mogoče pričakovati mukotrpna pogajanja o deljenju resorjev in ideje, da takšne vlade ne bi vodil Šarec, ampak kdo tretji, morda celo nepolitični mandatar. Spomnimo, da je pred volitvami v eter prišla novica o predsedniku uprave Krke Jožetu Colariču kot morebitnem mandatarju. Za zdaj ni mogoče pričakovati, da bo Šarec v takšen predlog privolil, pravijo viri.

Medtem bodo ključne naloge počakale na novo vlado. Pogajanja s sindikati javnega sektorja se bodo preložila za nekaj mesecev. Tožbo proti Hrvaški zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe bo vložila v vsakem primeru. Pogajanja o (ne)prodaji NLB se bodo nadaljevala s pisanjem pripomb in odgovorov nanje, zagotovo pa jih bo v roke dobila naslednja vlada.

V času, ko Slovenija nima vlade, prodajajo Gorenje, Intereuropo, Gorenjsko banko, TAB Mežica in zdaj še Cinkarno Celje.

Pred nami so meseci, ko bodo vsi reflektorji uperjeni v politično areno.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net