Minilo je dve leti od razglasitve epidemije. Vmes smo epidemijo za šest mesecev preklicali in slavili zmago, jo nato ponovno razglasili in na začetku poletja 2021 ponovno preklicali ter pozabili na njo in vse prednosti, ki jo razglasitev epidemije ima. Prišel je februar 2022, volitve so se bližale in odpirali smo bombonjere. Covid-19 je zdaj samo še oddaljen spomin.
Zato se spodobi, da se naredi inventura. Če ministrstvo za zdravje, vlada Republike Slovenije in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) niso sposobni refleksije, jim je potrebno malo pomagati.
Začnimo s pohvalo. V zadnjih dveh letih smo se naučili, da če ostanemo doma, ko smo bolni, ne propade pol sveta. Službe še vedno delajo, mogoče je potrebno malo počakati, a usluga ali podatek se dobi in to nič počasneje kot v mirnem obdobju. Naučili smo se dvomiti v odločitve države in se aktivno upirati skupaj, saj smo sprevideli, da so posamezniki hiter plen države, kot osamljena antilopa v savani.
Še enkrat več se je potrdilo, da država, ne samo priskledniki, ne zamudijo nobene priložnosti za to, da si napolnijo žepe. Na koncu pa je vedno kriv tisti, ki trgovcem z novci postavi ogledalo in jih javno razkrinka. Ob tem, da ga nihče ne zaščiti. Pri nas Watergate ni možen. Zlobneži vedo, da so nedotakljivi, žalijo in polnijo žepe prijateljem v nedogled.
Kot se pri inventuri spodobi, iščemo dobre ukrepe in slabe. Dobre ukrepe skušamo prenesti naprej, slabih pa ne ponavljati. Žal je bilo slabih ukrepov za časa covid-19 mnogo več kot dobrih. In dobrih nismo razširili naprej.
Preberite še:
Dežela nevednežev #kolumna
Ne pohvale, na glavo so si nakopali Jelka
V prvem letu epidemije sta bili dve dobri praksi, ki ju nismo razširili naprej. V domovih za starejše, s katerimi upravlja Deos, so se smrtim izognili v velikem loku. Nihče jih ni vprašal, kako. A če bi spremljali medije, bi ugotovili, da so zelo omejili dostop bolnih delavcev v domove, a obenem dopustili nujne obiske. Pa čeprav je bilo to preko plastike v polni bojni opremi. Kot hudič križa so se bali uporabiti nasvet državne sekretarke, zdravnice in nevroznanstvenice, ki sedaj kandidira za poslanko, da lahko oboleli delavci še naprej delajo z oskrbovanci, če se za to čutijo sposobne. In zato smo imeli katastrofalno umrljivost v domovih konec novembra 2020. Nihče ni zdravnice povprašal po zdravi pameti, tudi Bojana Beović se ni oglasila. Nihče je ni prijavil Zdravniški zbornici zaradi kršitve Kodeksa zdravniške etike. Kaj šele, da bi jo kdo kazensko ovadil zaradi povzročanja splošne nevarnosti in malomarnega dela v službi.
Drugo dobro delo je bila samoiniciativnost Kočevja pri organizaciji cepljenja, ko so skušali preko osebnih zdravnikov, javnih občil in sorodnikov prepričati čim več prebivalcev, naj se cepijo. Uspelo jim je, saj so že konec januarja 2021 precepili veliko večino ljudi nad 70 let. Tem je cepivo najbolj pomagalo in jim je bilo v prvi vrsti tudi namenjeno. Nihče ni povzel njihovega modela. Našel se je Jelko, ki jim je na grbo pripeljal cel kup inšpektorjev, ki so iskali iglo v senu. Zelo so se trudili, a uspeh je bil na srečo ničen.
V drugem letu epidemije je edina praksa, ki bi jo morali nadaljevati, samotestiranje na SARS-CoV-2. Potrebno ga je razširiti in bolj nadzorovati. Vsak prebivalec Slovenije bi moral dobiti nekaj testov, ki bi jih uporabil za samotestiranje v primeru simptomov podobnih covid–19. Če bi temu dodali še možnost, da nekomu odprejo 3-dnevno bolniško samo na osnovi posnetka pozitivnega testa z mobilnim telefonom in brez intervencije osebnega zdravnika, bi zmagali. Rešitve že obstajajo, samo prilagoditi je potrebno aplikacijo, s katero so nam slikali zdravstvene kartice in z njo naredili izvid. Zgledujmo se po sosedih Avstrijcih in njihovemu sistemu Vsi grgrajo (po nemško Alles Gurgelt). A od Avstrijcev znamo prevzeti samo slabe prakse, kot so obvezno nošenje kirurških in FFP2 maske na prostem, kar je huda bedarija in v nasprotju z znanstvenimi spoznanji.
Preberite še:
Butalsko cepivo proti pameti #kolumna
Niso krivi ljudje, temveč preračunljivost politike
Med epidemijo in zunaj nje smo ukrepe uvedli prepozno ali pa niso imeli nobenega vpliva na širjenje virusa. Lotili se jih bomo kronološko.
1) Začeli smo konec marca 2020 z zapiranjem v občinske meje na osnovi paničnih odzivov županov Bleda, Kranjske Gore, Pirana in Medvod. Motili so jih sprehajalci v lepem vremenu, ki nas je prav zafrkavalo v obdobju, ko bi morali biti zaprti med štirimi stenami po vzoru paničnih Italijanov. Medtem smo lahko vsak dan hodili v službo na drugi konec Slovenije, delali brez mask, se šli "poslovnih" pogostitev in tako dalje.
2) Preletela so nas letala in čez poletje smo počivali na Krku.
3) Konec avgusta nas ni zbudilo dogajanje v DSO Hrastnik, ki je bil samo uvertura za pozno jesen. Med poletjem nismo poskrbeli za prisilno zračenje, ki edino preprečuje širjenje virusa poleg nadzora nad bolnim osebjem. Dobra je primerjava med urgentnimi centri in navadnimi bolnišničnimi oddelki. Novi urgentni centri imajo vsi urejeno prezračevanje in niso imeli prenosov okužb, čeprav so bili vsak dan redno izpostavljeni visoko kužnim bolnikom. Nasprotno je bilo na navadnih oddelkih, ki niso imeli urejenega prezračevanja. Ko je tja prišel virus, se je razširil kot požar.
4) Sredi jeseni smo demonizirali hitre teste, ki so v pravih rokah zelo dobro orodje za preprečevanje širjenja virusa. Bojana Beović, ki je napačno uporabo testov razglasila za igro številk in nevredno poglobitve v problem, ni sledila priporočilom Evropske komisije, da je treba uporabljati samo preizkušene teste. Po drugi strani se ni oglasila, ko so na dan prišli podatki o eni sami validaciji enega testa (podjetja Majbert Pharm, op.p.), ki ni dosegal evropskih standardov. Upam, da se danes posipa s pepelom, ko so testi primerni tudi za izdajo QR kode za prosto potovanje po Evropi in tudi kot dokazilo o prebolelosti.
5) Kako zelo so vrhovi stroke in politike oddaljeni od potreb ljudi, je postalo jasno pozno jeseni 2020. Življenja ljudi smo žrtvovali za gospodarski razvoj. Namesto, da bi selektivno zapirali območja, kot je škofjeloško (Kitajska nam je lahko tokrat vzgled), smo cinično pripomnili, da so Gorenjci škrti in da raje hodijo v službo, kot pa da bi ostali doma. Virus se je medtem veselo širil po proizvodnih halah in preskakoval na ostarele starše, ki so nato sami umirali v bolnicah.
6) Blamaža s cepljenjem je globoko zarezala in razdelila ljudi. Niso krivi ljudje, temveč preračunljivost politike, konkretno Janeza Janše, ki je preklical nakup Pfizer mRNA cepiva, ker je bilo predrago, in vse stavil na AstraZeneco. Kot da se nismo nič naučili na primeru mask, smo ponovno stavili vse na eno kljuse.
7) Počepnila je tudi stroka. Prva smrt po cepljenju Slovenke s cepivom Janssen ni prižgala nobene rdeče luči. Janez Poklukar ni začasno ustavil cepljenja s tem cepivom, kot so to po smrti Slovenke naredili v Belgiji. Počakati smo morali do smrti Katje, ki nikoli nebi smela biti cepljena s cepivom Janssen, saj so pri njej obstajali resni zadržki za cepljenje s tem ali drugim vektorskim cepivom. Vsaj Janez Poklukar kot politik in zdravnik je objektivno in subjektivno odgovoren za nastalo smrt in bi moral takoj odstopiti. Protestno bi morala odstopiti tudi Bojana Beović, ko se je Janez Janša odločil, da cepivo Janssen ščiti že takoj po cepljenju. Edini na Svetu smo sprejeli takšen odlok. Tudi Urška bi morala vprašati Janeza, ali ve, kaj je povzročil.
Ker nam takšni janezi z mnogimi podporniki še danes vladajo, še vedno nosimo maske, ki nas dokazano v vsakdanjem življenju ne ščitijo pred prenosom virusa. Povsod po Evropi, kjer imajo še nekaj pameti, so maske ukinili in so samo priporočene. V to jih je dokončno prepričal omikron, ki se je širil neodvisno od zapiranja držav, strogih omejitev ali cepilnega statusa. Kljub temu se jim konec sveta ne bliža, kot to misli Milan Krek, ki še vedno ne zna nositi maske. Po dveh letih ne ve, da maska spada samo na obrit obraz, saj samo tako dobro tesni.
Preberite še:
Diktatura bande štirih #kolumna
Kaj nam bodo zakoni, ki so v skladu z ustavo?
Kaj pa zamujene priložnosti?
Nismo obnovili ali začeli graditi niti ene stavbe za oskrbo bolnikov. Rajši smo zlivali denar v brezna izbrancev, ki so delali hitre teste, ali v žepe Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Ta je vzorce za PCR pošiljal v Nemčijo, namesto da bi našel partnerje v Sloveniji, ki znajo narediti PCR. Na primer Kemijski inštitut, ki je razvil test, ki ugotavlja koronavirus v slini. A to je dobro za Dunajčane (Alles Gurgelt), ne pa za Slovence.
Slabi smo tudi pri spremembi zakonodaje. A kaj nam bodo zakoni, ki so v skladu z ustavo Republike Slovenije ali usklajeni z evropsko zakonodajo. Za časa Tomaža Gantarja je bil na mizi nov Zakon o nalezljivih bolezni, ki je sicer imel nekaj vrinjencev, na primer ukinitev vseh splošnih mikrobioloških laboratorijev, ki delujejo znotraj bolnišnic, med drugim na Kliniki Golnik. Zakon je urejal določene pomanjkljivosti in sledil evropski strategiji Eno zdravje, ki opredeljuje nalezljive bolezni kot eno izmed večjih nevarnosti za javno zdravje v 21. stoletju. A Janez Janša ga je spravil v predal, Janez Poklukar pa ga ni vzel iz njega.
Vmes je Evropska komisija ustanovila nov oddelek znotraj evropskega ministrstva za zdravje, DG HERA. Njegova osnovna naloga je priprava načrtov za prihodnje spopade z grožnjami javnemu zdravju v Evropi. Zanimivo je, da je eden izmed predvidenih ukrepov imenovanje glavnega evropskega epidemiologa in ustreznih nacionalnih glavnih epidemiologov, ki se bodo usklajeno spopadali z epidemijami nalezljivih in nenalezljivih bolezni. Kako zelo drugače od mnenja Milana Kreka, ki meni, da je nepotrebno, da bi epidemijo vodil epidemiolog.
Vendar živimo v Sloveniji in ne v urejeni zahodnoevropski državi. Za neurejenost niso krivi navadni državljani, ampak Janez Janša, Janez Poklukar, Milan Krek in podobni, ki bi morali poznati ustavo, evropsko zakonodajo in dobre prakse ter jih brez izkrivljanja prenesti v naš prostor.
Upam, da je to zadnji prispevek na temo covid-19 in tudi ogledalo novim obrazom, ki bodo prevzeli državo po 24. aprilu 2022. Ni potrebno odkrivati tople vode, samo poglejmo, kaj počne Zahodna Evropa. To velja tako za covid-19 kot na splošno za zdravstvo.
O avtorju:
Pripadnik zdravega razuma in stroke, ki je nihče nikoli nič ne vpraša. Piše pod psevdonimom, ker v tej državi drugače ne gre.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
