Za predsednikom vlade Janezom Janšo so slabi dnevi. V nedeljo je 680.000 ljudi na referendumu preprečilo spremembe novega zakona o vodah. V ponedeljek je državni svet sprejel veto na zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), včeraj pa izbranec desnice za ustavno sodišče Janez Kranjc na tajnem glasovanju ni dobil podpore večine poslancev. Medtem je Janša z udeležbo na dogodku iranskih opozicijskih mudžahidov skuhal nov mednarodni škandal.
A to je bil šele začetek. V naslednjih treh dneh čakajo koalicijo še tri parlamentarne preizkušnje:
1) Danes bodo poslanci odločali o zakonu o demografskem skladu, ki bi prevzel upravljanje državnih podjetij. Ta je ključnega pomena za DeSUS, pri čemer sindikati že vnaprej napovedujejo referendum.
2) Jutri sledi novo odločanje o spornem predlogu ZNB, ki bi inšpektorjem omogočil, da ljudi pošljejo v karanteno že ob sumu bolezni. Koalicija tokrat za njegovo sprejetje potrebuje 46 glasov, pri čemer je prvič uspela zbrati dva manj.
3) V petek pa bo parlament glasoval še o imenovanju lobista multinacionalke Uber Marka Borisa Andrijaniča za ministra za digitalno preobrazbo.
Prihajajo torej dnevi, ko bo dokončno jasno, kako oziroma če sploh še je Janševa vlada operativna. Koalicija je vse bolj utrujena, saj mora ob 38 lastnih glasovih vsakič znova v parlamentu iskati podporo za zakone ali kadrovska imenovanja. Spominja na avtomobil, ki po blatni cesti v nalivu vozi vedno počasneje. Politični dogovori so vse težji, "kupovanje" glasov očitno še dražje, seznam neuspehov pa vedno daljši. Enkrat koaliciji zmanjkajo glasovi za razrešitev predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, drugič za potrditev dnevnega reda redne seje, tretjič pri sprejetju zakonov, četrtič pri imenovanju ustavnih sodnikov. Spet je aktualno vprašanje, kako naprej.
Preberite še:
Pojdite k Orbanu. Nas pa ne vlecite zraven. #kolumna
Zakaj bi tokrat verjeli Jurši & co.?
V zadnjih dneh so se v političnih krogih okrepile špekulacije o možnem oblikovanju nove večine, ki bi v parlamentu s konstruktivno nezaupnico zrušila Janševo vlado, nato pa do volitev prevzela oblast. Po več scenarijih, ki so predvideli tehnične mandatarje brez strankarskih barv, se tokrat kot prva opcija za prevzem vlade omenja Tanja Fajon, predsednica Socialnih demokratov (SD). Pri tem naj bi jo bili pripravljeni podpreti poslanci DeSUS. Ali pa tudi ne.
Že več mesecev vsa razmišljanja in pogovori o tem, ali lahko štiri opozicijske stranke z nepovezanimi poslanci v parlamentu zrušijo Janševo vlado, naletijo na štiri ovire: Franca Juršo, Branka Simonoviča, Ivana Hršaka in Roberta Polnarja. Ti poslanci DeSUS niso ugrabili le lastne stranke, ampak tudi slovensko parlamentarno demokracijo. Po nekem čudežu so se v blokiranem parlamentu znašli na sredini med vladnim in opozicijskim blokom: najbolj izrazito Jurša in Hršak, malo manj Simonovič in Polnar, ki sta skoraj vedno na liniji s koalicijo. Položaj jim odkrito godi. Svojim zaupnikom radi povedo, da tako ugodnega statusa še niso imeli, saj lahko z njim izsilijo marsikateri lokalni projekt.
Za poslanske plače so pripravljeni požreti tudi marsikatero jezno pripombo razočaranih volivcev, ki jih je DeSUS leta 2018 na volitve snubil s Karlom Erjavcem in Zoranom Jankovićem na plakatih. Medtem ko so se na čelu stranke zvrstili Aleksandra Pivec, še enkrat Erjavec in zdaj Ljubo Jasnič, je poslance DeSUS ves čas zanimalo le eno: da parlament v tem sklicu dočaka konec mandata. Do zdaj je bila jamstvo za to Janševa vlada. Informacije, da jo je njen predsednik ob primernem povodu pripravljen predčasno razpustiti, pa so te mojstre politične trgovine prisilile, da spet pogledajo tudi na drugo stran. Znova naj bi spuščali različne signale, da "imajo dovolj Janše" in da so pripravljeni prisluhniti novi ponudbi.
Preberite še:
Kako smo šefa poslancev DeSUS Franca Juršo ujeli na laži
Kaj lahko na levi sploh ponudijo poslancem DeSUS?
Mar res? Gre za početje, ki smo ga že večkrat videli, a se je vedno znova končalo z njihovo podporo kateremu od zakonov ali imenovanju, ki je bilo izrazito pomembno za koalicijo. "Jurša, Hršak in Simonovič so ključni. Na njih se dela in naj bi nas podprli," so besede, ki so jih vodilni politiki opozicije v zadnjem letu dni ponavljali sami sebi in drugim. Brez učinka. Očitno obujeni načrti o novi, že tretji vladi v tem sklicu parlamenta, imajo tako že v začetku težavo. Ne le, da stojijo ali padejo na glasovih skupinice ljudi, ki so politiko spremenili v kramarstvo, za nameček pa jim dokazano ni mogoče zaupati. Kaj sploh lahko Jurši in ekipi – razen trkanja na vest, ki več kot očitno ne deluje – ponudijo stranke nekdanje Koalicije ustavnega loka (KUL)?
To je v resnici lahko le močnejše jamstvo za dokončanje njihovega mandata, torej nova vlada, ki bi Slovenijo vodila čez predsedovanje EU do spomladanskih volitev. Toda na tej točki ima leva sredina drugo, še veliko večjo težavo. Si tega res želi? Je pripravljena za prestiž vodenja države med predsedovanjem EU tvegati politični samomor?
Poglejmo dejstva. Ko se bodo poslanci septembra vrnili v parlamentarne klopi, bo do volitev v najslabšem primeru le še dobre pol leta. Počasi se bo začela kampanja pred "super" volilnim letom, ko bodo na sporedu parlamentarne, predsedniške in lokalne volitve. Opozicija jih čaka v relativno udobnem položaju. Nedeljski referendum ji je pokazal dvoje: da je v Sloveniji po letu dni "lockdownov" ljudi mogoče na široko mobilizirati (z jasno predstavljeno idejo, sploh če je na drugi strani Janša), a da je tudi sama pogrešljiva. SDS in NSi sta se prenehali ukvarjati s sredinskim delom volilnega telesa, ki čaka na alternativno ponudbo. Del opozicije strani tako že lep čas tehta med dvema možnostima: ali prihajajoče mesece, ko bo Janševa vlada vse manj operativna, izkoristiti za pripravo te ponudbe in morebitna predvolilna povezovanja, ali pa poizkuša Janšo zrušiti že prej in za pol leta vzeti v roke vlado.
Preberite še:
Ko Janša "tala", so celo levi tiho
Nauki Bajukove vlade
Epizoda z vlado pokojnega Andreja Bajuka, ki ji je leta 2000 sledila zadnja prepričljiva volilna zmaga LDS, ne dopušča dvoma, kaj je pametnejša možnost. Če bi štiri stranke, za katerimi je že dokaj travmatična izkušnja sobivanja v obdobju 2018-2020, oblikovale manjšinsko vlado, bi na oblast prišle v času, ko v pandemično utrujeno Slovenijo prihaja četrti val epidemije, na mizo pa račun za proračunske ekscese (covid dodatki in ostalo). To vlado, ki bi bila v primeru scenarija s Tanjo Fajon politična in ne tehnična, bi vodila predsednica, ki je že po naravi raje v Bruslju kot doma, in z državnimi institucijami, ki so v rokah kadrov SDS, NSi in SMC. Je sploh mogoče, da bi se ta zgodba v pol leta, v katerih bi se brez dvoma hitro razblinila ogromna pričakovanja široke "anti-Janše" množice ljudi, razpletla drugače kot s popolno politično rehabilitacijo zdaj načetega Janše? Odgovor je jasen: ne.
Konstruktivna nezaupnica, tehnični mandatar in program z največ tremi točkami, med katerimi je prva čim krajša pot do novih volitev, saj razmerja v državnem zboru ne odražajo več volje volivcev. To je bila do zdaj strategija opozicije, ki bi jo morala referendumska nedelja še spodbuditi. A res je tudi drugo – Jurša & co. so do zdaj dajali jasno vedeti, da ne bodo rušili Janševe vlade zato, da bi šli na volitve. Edina politična logika za LMŠ, SD, SAB in Levico se tako skriva v enem od naukov minulega referenduma: nihče ne more za opozicijo storiti toliko kot Janez Janša na oblasti.
Preberite še:
Koalicijska vojna za skrite zaklade slabe banke
